UNIVERZA V KINU - DOKUMENTIRAJMO IZOBRAŽEVANJE

UNIVERZA V KINU - DOKUMENTIRAJMO IZOBRAŽEVANJE

Oddaja

V tokratnem Unikompleksu bomo razpredali o dveh filmih, ki se vsak na svoj način, dotikata tematike izobraževanja oziroma vzgoje. V okviru Festivala dokumentarnega filma smo si univerzitetniki ogledali film Abeceda, režiserja Erwina Wagenhoferja, ki preko prepleta osebnih zgodb, intervjujev in statističnih prikazov oriše, kako šolski sistem s pomočjo standardiziranih testov, intenzivne tekmovalnosti ter zapovedane nadproduktivnosti pripravlja otroke na medsebojni boj, omejuje njihovo domišljijo ter zatira njihovo mišljenje. Film At Berkeley, režiserja Fredericka Wisemana, s katerim začenjamo Unikompleks, pa je nekakšen portret slovite javne ameriške univerze Berkeley v Kaliforniji, tiste univerze, ki se na lestvici ameriških fakultet uvršča na drugo mesto, takoj za Harvardom in tiste univerze, čigar znanstveniki naj bi pred kratkim zaznali gravitacijske valove oziroma sam odmev velikega poka, s čimer naj bi univerza v prihodnosti še povečala število že tako dolgega 72-mestnega seznama nobelovih lavreatov.

Toda At Berkeley lahko gledamo tudi kot film iz Wisemanovega precej obsežnega opusa, ki poskuša razkriti delovanje institucij, ki so vogelni kamen našega sistema, pri čemer želi kar najbolj neposredno razgaliti njihove prikrite strukture.

Toda postavljen je pred - mogoče zanj preveliko - vprašanje, kako zajeti znanstveno zgodovino, geografski kontekst, aktualni čas in mikrokozmos, kjer so med drugim študirali tudi trenutni grški premier, ki tam vsiljuje drakonske varčevalne ukrepe, Andreas Papandreu, pa norveški princ ali ustanovitelj Appla Steve Wozniak, predsednik in premier Pakistana, a tudi Bob Avakian, sekretar Revolucionarne komunistične partije ZDA.

Z namenom, da bi ujel kolos delovanja univerze v Berkeleyju, Wiseman izbere pristop »fly on the wall« oziroma, če rahlo ironiziramo, bi mu lahko rekli tudi pogled »outside visitor«, pogled zunanjega opazovalca. To pomeni, da je njegov pristop k filmu nekakšen poskus, vendar samo poskus objektivne dokumentaristike brez naracije ali verbalnega komentarja. Maratonski, štiriurni izdelek je zasnovan kot multidisciplinarni niz posameznih izsekov, ki jih prekinjajo posamezni prizori dogajanja na kampusu. Avtorjev stil bi še najlažje opisali z dokumentarističnim pristopom cinéma vérité, vendar se Wiseman tovrstnega opredeljevanja ogiba, saj meni, da film ne more reprezentirati realnosti. Reprezentira lahko zgolj avtorjev pogled na omejeno število dogodkov, saj izbiro prizorov in način snemanja določajo subjektivne izbire avtorja, ki so same po sebi manipulativne.

Prizori v filmu preskakujejo od sestankov univerzitetnega vodstva o finančnem položaju in višanju šolnin pa vse do predavanj številnih profesorjev o času, velikem poku, raku, Henryju Davidu Thoreauju ter diskusijskih skupin, v katerih študenti odpirajo teme izobraževanja, študentskega dolga, rase in socialnih razlik. Film tako lahko deluje kot metonimija, saj razkrije celoten niz procesov, ki se dogajajo v visokem šolstvu globalno. Od finančnih rezov, spremenjene pedagoške prakse, zaostritve globalne in mednarodne konkurence boja za študente, kjer se hierarhije med univerzami utrjujejo na svetovni osi. Vse do protestov proti univerzitetnim in političnim oblastnikom, aplikacije in dosežkov znanosti, vsakdanje prakse mandarinov, kriznih menedžerjev - upravljavcev in tako dalje.

Režiserjev maratonski pristop, ki je na neki način brezoseben, brez središčnega subjekta, s katerim naj bi se identificirali, se zdi za prikaz tako kompleksnega, predvsem pa tako obsežnega objekta, kot je Univerza v Berkeleyju, zgrešen. Vse strukture, ki prečijo Berkeley in strukturirajo akterje same, ne morejo biti v celoti razkrite zgolj v interakciji sami. Režiser poleg tega operira še brez funkcij in imen, kar otežuje uvid v dejanske pozicije akumuliranih ekonomskih, kulturnih, kadrovskih in družbenih kapitalov na univerzi sami. Tako lahko vidimo le, kako se te strukture razkrivajo in prikazujejo v interakcijah.

Posebej dobro vidne so tiste strukture tistih, ki imajo, z Bourdieujem, kapital univerzitetne oblasti, moč, ki izvira iz administrativne legitimitete pozicije oziroma položaja. Ne uspe pa mu ustrezno prikazati vseh tistih, katerih priznanje izhaja iz znanstvenega dela ali pripoznanja znanstvene skupnosti. Posebej pomenljivo je v tem kontekstu, kako vodja univerze, lani upokojeni Robert J. Birgeneau, vehementno odpravi zahteve študentskih protestnikov. S pokroviteljskim romantiziranjem in reminiscenco osivelega mandarina, ki izpadeta banalna ravno zaradi potrditve, ki kaže da liberalno-demokratski kontra-kultur upornik igra na noto ostarelega nekonformista. Pri tem pa se ne zaveda, da govori kot aktivni član generacije in degeneracije tistih, ki so v prvih vrstah bojevali in izbojevali čistejši kapitalizem.

Wiseman z odnosom do univerze, ki se razkriva v filmu, sicer kaže na precej večjo naklonjenost Berkeleyju, kot jo dojamemo sami, o čemer pričajo tudi njegovi intervjuji, v katerih izkazuje svojo afiniteto do Berkeleyja. Wiseman je torej precej bolj marketinški v svojem obravnavanju tistega, za kar sam misli, da je vrh univerzitetne in intelektualne produkcije. Kot da bi zgolj sam status univerze, ki je javna, bil dokaz, da je vodstvena struktura brez notranjih trenj, odnosov moči, šovinizma, rasizma, hierarhije, banalnega idealiziranja, učni proces pa brez marketizacije, antiintelektualizma ali tematik brez epistemoloških in znanstvenih temeljev.

Problem avtorjevega pristopa je tudi v tem, da na ta način ne gre drugače kot sproducirati izdelek, ki traja dolge štiri ure, v katerih tretjina dvorane zaspi, tretjina jo zapusti pred koncem filma, ostali pa poskušajo vzdržati do konca. Toda na drugi strani mu pristop, ki poskuša biti frenetično mikroetnološki, omogoča demonstrirati odnose med Homo Academicusi in njihovimi odjemalci.

Znanstvene in akademske odličnosti, o katerih pričajo dosežki Berkeleyjevih alumni, filmu žal ne uspe zarisati. Kljub Wisemanovi metodi je prikaz tistega, čemur sam pravi »intelektualnost Berkeleyja«, tistega torej, zaradi česar naj bi ta univerza bila to, kar je, izrazito neuspešen. Neuspešen je pri zapopadanju tradicije, h kateri so med drugim svoj prispevek dali tako Foucault kakor John Searle, tako Erving Goffman kot Feyerabend in Kuhn in h kateri še danes prispevata Judith Butler in Michael Burawoy. Gledalec odide iz dvorane, sprašujoč se, ali je to res Berkeleyjev učni proces. Je to res tisto, kar univerzo uvršča v sam vrh svetovne univerzitetne hierarhije? Nekaj mora biti ZA tem, kar ni bilo prikazano. Toda, je režiser dokumentarnega filma lahko zadovoljen s takšnim odzivom?

In če je intelektualnost kot mešanica zaskrbljenega liberalizma in konformnega multikulturalizma, popačene percepcije znanosti in ameriškega banal-optimizma res vse, kar Berkeley lahko ponudi kot antipod utrjevanju hierarhij tehnokratskih epigonov, ki se vse bolj utrjujejo v svojem upravljavskem položaju, potem je čas, da se upor končno neha prelagati na študentsko populacijo.

Če Berkeleyju manjka širši - regionalnejši, globalnejši interuniverzitetni - kontekst, to poskuša doseči Abeceda. Predvsem pa poskuša prikazati, kako tisto, po čemer želimo zdaj zasnovati naš univerzitetni sistem - gimnazijsko, visokošolsko ubijanje -, pravzaprav ubija naše potenciale, zmožnosti razmišljanja, prebijanja okvirov, zamišljanja alternativ, topičnega mišljenja ter zmanjšuje možnosti, da bi se dokopali do koncepcije ustreznega alternativnega sistema, na katerem bi zasnovali paradigme po katerih bi želeli živeti – in, kot kaže, preživeti - v tem stoletju.

 

Dokumentarec Alphabet oziroma v prevodu Abeceda se od prej omenjenega At Berkeley razlikuje že v sami obravnavani tematiki in bolj kritičnemu pristopu k slednji. Osrednja tema dokumentarca so pomanjkljivosti in zablode obstoječih izobraževalnih sistemov po svetu. Film je delo avstrijskega režiserja Erwina Wagenhoferja, ki je tretji del znotraj Wagenhoferjevih dokumentarnih filmov o družbenih problemih in krizah v sodobnem svetu. Njegova prejšnja dokumentarca We Feed the World in Let's Make Money, ki sta se ukvarjala s problematiko proizvodnje hrane in globalnega finančnega sistema, sta po besedah režiserja služila kot navdih in razlog za nastanek pričujočega dokumentarnega filma. Prav sistem izobraževanja, ki poteka že od otroških let naprej, se mu je zdel eden bistvenih razlogov za nastalo stanje v družbi in povečujoč socialni in ekonomski razkol med ljudmi.

Dokumentarec se začne na Kitajskem, saj želi v svoji obravnavani tematiki zajeti probleme izobraževalnega sistema oziroma sistemov globalno, čeprav v nadaljevanju ugotovimo, da je Kitajska edina neevropska dežela v filmu. Tako smo predstavljeni relativno novemu fenomenu na področju izobraževanja na Kitajskem - obsedenosti z ocenjevanjem, rangiranjem in tekmovalnostjo. Ta na mlade in otroke deluje izjemno stresno in naporno. Uničuje jim otroško brezskrbnost, hkrati pa jih neprestano sili v iskanje enega in edinega pravilnega odgovora ter onemogoča alternativno, kaj šele kritično mišljenje.

Kitajski otroci so tako med najbolj obremenjenimi na svetu, kar se kaže tudi v izrednih stopnjah stresa in depresije ter številu samomorov, predvsem v času maturitetnih izpitov. Vendar pa enega izmed vodij OECD-ja in direktorja PISA, Andreasa Schleicherja, to ne moti preveč oziroma to vidi le kot stransko vejo drugače vzpenjajočega in napredujočega kitajskega izobraževalnega sistema, ki se približuje in pridno sledi evropskemu modelu. Medtem pa kitajski strokovnjak za izobraževanje opazuje mladino, ki jo spreminjajo v naoljeno mašinarijo, ki bo odgovarjala in zadostovala potrebam vzpenjajoče kitajske ekonomije in gospodarstva.

Čeprav pod manjšimi obremenitvami in šibkejšim stresom, pa so to trdno utrjene izobraževalne prakse v Evropi, in to že od 19. stoletja naprej oziroma od razmaha industrijskega kapitalizma. Tako smo po mnenju strokovnjakov v filmu še naprej priča sistemu, ki temelji na zastareli izobraževalni logiki, ki je za svoje potrebe proizvodnje ustvarjala ozko usmerjene šolarje, ki so izurjeni v usmerjenem mišljenju, ki pa ne presega mej njihove panoge. Hkrati pa se med njimi le spodbuja tekmovalnost in konkurenčnost z obstoječim načinom ocenjevanja in nagrajevanja učencev. To pa je ključnega pomena za kapitalistični sistem, ki potrebuje razpoložljivo maso med seboj konkurenčnega delavstva.

Seveda pa to ne smejo biti le zagreti in tekmovalni menedžerji, katerih razmišljanje in življenjska logika sta popolnoma karierno usmerjena in podrejena logiki ustvarjanja večnega profita in nadaljnje akumulacije kapitala. Tak svetovni sistem, katerega ideološki aparat je tudi izobraževalni sistem, potrebuje na razpolago še kopice slabo plačanih in socialno zapostavljenih prekernih delavcev in brezposelnih mladcev, ki so za preživetje prisiljeni poprijeti po delu, ki ni vredno dostojnega življenja.

Tako nas dokumentarec popelje po poti sistematičnega uničevanja kreativnega in alternativnega mišljenja pri ljudeh, že od najmlajših let naprej. Hkrati pa opozarja na socializacijo, ki pelje k vse večji tekmovalnosti med šolarji, dijaki in študenti, medtem ko na koncu večino čakajo neizpolnjujoče in slabo plačane službe ali brezposelnost. Medtem se le peščici izmozganih in izpranih posameznikov uspe prebiti do »vrha«, kjer ponavadi zasedajo menedžerske ali marketinške pozicije.

Film nas torej opominja na nekatere ključne pomanjkljivosti in zatiralsko naravo sodobnega izobraževanja. Ta nam tako z načinom poučevanja kot načinom ocenjevanja otežuje svobodno, kreativno in kritično mišljenje. Vendar pa filmu spodleti predvsem v bolj poglobljeni kritiki in analizi šolstva in izobraževanja, predvsem pri opredelitvi slednjega kot sistemskega problema, in to je svetovnega kapitalističnega sistema.

Kljub kopici navrženih problemov, ki nam jih film navrže - od preobremenjenih najstnikov, zatiranja kreativnosti otrok, spodbujanja bolestne tekmovalnosti med študenti menedžmenta in do nezaposlenosti mladih -, se zdi, da film kar pozabi na podrejenost šolstva in celotnega izobraževalnega mehanizma logiki kapitala, ki diktira njegovo delovanje. Kar komično pa deluje, ko nekje v stavku to ošvrkne prav eden izmed direktorjev Deutsche Telekoma. Tako se vsi navedeni problemi, ki pa so še kako povezani in prepleteni, kar nekako izgubijo in stojijo vsak zase. Hkrati pa nam film ne pokaže, da je prav ta izobraževalni mehanizem odgovor in posledica obstoječega kapitalističnega sistema.

Prav tako se zdi skoraj nezaslišano, da se v filmu s takšno tematiko med protagonisti ne pojavi neki strokovnjak s področja izobraževanja kot pedagog ali profesor družboslovja ali humanistike, ki bi lahko za gledalca postavil kritičen in tudi teoretsko podkovan okvir. Dokumentarec postreže le z nekaj zvočnimi komentarji predavatelja in pedagoga Sir Ken Robinsona. Tako tudi tu film izpade nekoliko boječ, saj noče posegati po kritični teoriji pri analizi problema, ki bi slednjo še kako krvavo potreboval.

Film se loteva še kako pomembne in pereče tematike, ki je potrebna širše in kritične obravnave. Izpostavi tudi nekatere bistvene probleme, predvsem zatiranje lastnega in alternativnega mišljenja, hkrati pa ni sposoben narediti nadaljnjega koraka in tematike umestiti znotraj krize kapitalističnega sistema. Film nam potihem in previdno sugerira misel, ki jo je v Nemški ideologiji leta 1845 zapisal že Karl Marx: »Brž ko namreč delo začenja biti razdeljeno ima vsakdo določen izključen krog dejavnosti, ki mu je vsiljena, iz katere ne more; je lovec, ribič ali pastir ali kritični kritik in mora to ostati, če noče izgubiti sredstev za življenje. Medtem ko v komunistični družbi, kjer ni, da bi vsakdo imel izključni krog dejavnosti, marveč se lahko izobrazi v vsaki poljubni panogi, uravnava družba občo produkcijo in mi ravno s tem omogoča, da danes delam to, jutri ono, da zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino in po jedi kritiziram, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir ali kritik.«

Vredno je delovati in sodelovati pri zrušitvi takšnega sistema, ki nas omejuje in izkorišča, vse plati našega življenja pa podreja logiki kapitala. Prav prek alternativnih praks izobraževanja se nam ponuja možnost, da se osvobodimo njegovih okovov.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness