Evikcija v Lutzerathu

Kilav komentar: Preteklost in prihodnost nočne prsti in ostalih človeških izločkov

Sanitarije globalnega severa na dolgi rok niso smiselne. Med drugim predstavljajo enega izmed največjih porabnikov vode v gospodinjstvih, v svojem delovanju so kompleksne in potratne, onesnažujejo pitno vodo ter uničujejo vodne ekosisteme. Straniščni problem lahko delno omilimo, če človeške izločke že na začetku ločimo od industrijskih in gospodinjskih odpadkov. Naslednji korak je uporaba ekoloških, vakuumskih ali kompostnih sanitarij, katerih primarni cilj naj bi bil ločevanje odpadne vode, urina in blata.

Kaj potem narediti z ločenimi komponentami človeških izločkov? Baje bi s pravilno zbranimi človeškimi izločki zadostili 22 procentom svetovne kmetijske zahteve po fosforju. Sicer se v človeških iztrebkih najdejo še druge snovi, zanimive za kmetijstvo, kot sta dušik in kalij, v manjših količinah pa tudi žveplo in magnezij. Največ hranil, primernih za kmetijstvo, naj bi bilo v urinu. Tudi menstrualna kri vsebuje kombinacijo fosforja, dušika in kalija in je zato zelo primerna za gnojenje rastlin. Mogoče jo je zliti na kompostni kup, lahko jo zbiramo in redčimo z vodo ter s tem sproti zalivamo zemljo okrog rastlin ali pa jo posušimo in zmeljemo v prah ter jo spravimo za kasneje.

Gnojenje s človeškimi iztrebki ni nič nenavadnega. Znano je, da so se na Japonskem človeški iztrebki v kmetijstvu uporabljali vsaj od 18. stoletja. Z njimi so bogatili nerodovitno in peščeno prst. Sprva je šlo za neke vrste krožno izmenjavo, kjer so kmetje za zelenjavo prejeli človeški gnoj prebivalcev večjih mest. Človeški gnoj (v angl. humanure), ki se mu še danes reče tudi nočna prst (v angl. night soil), je bil tako zelo zaželen, da se je zanj kmalu začela borba.

Pravico do zbiranja človeških iztrebkov so v prvi vrsti imeli posestniki in cehi ter druga združenja. Najemniki in podložniki so lahko obdržali le urin, saj je veljal za manjvrednega. Cena nočne prsti je narasla, menjave za zelenjavo so se ustavile, zato so kmetje, ki si ga niso mogli privoščiti, človeški gnoj tudi kradli. Zaradi kraje nočne prsti je nekaterim bila naložena zaporna kazen. Dobra stran velikega povpraševanja po človeškem gnoju je bila, da so ulice japonskih mest bile čiste.

Človeški gnoj v Evropi ni bil cenjen, saj je zemlja bila dovolj rodovitna, za gnojenje je bilo dovolj živalskega gnoja, razdalje med mestom in podeželjem pa prevelike, da bi kmetje v zbiranju človeških iztrebkov videli smisel. Ponekod je kmetom ob vsakem obisku mesta bilo naloženo, da morajo ob povratku na podeželje s seboj odpeljati en voz človeškega gnoja, ampak v glavnem so se rokovanju s človeškimi iztrebki vsi izogibali. Dokler ni bil izumljen sistem odplakovanja, je nepravilno ravnanje s človeškimi iztrebki v Evropi povzročilo nemalo epidemij.

Človeški izločki vsebujejo patogene, težke kovine, sledi zdravil in drugih nevarnih organskih kemičnih spojin. Nevarnostim človeških izločkov se je mogoče izogniti s sterilizacijo in s pravilnim kompostiranjem. Kompostiranje preprečuje razširjanje bolezni, saj mora človeški iztrebek odsedeti toliko časa, dokler ga bakterije, črvi in glive ne razgradijo. Ob pravilnem zračenju se kompostni kup segreje tudi do 70 stopinj Celzija, s tem pa ubije večino povzročiteljev bolezni.

Uporaba človeških izločkov postaja vse bolj pestra. Izločke je mogoče pretvoriti v gorivo, gnojila, na človeškem blatu pa je mogoče gojiti ličinke črne bojevniške muhe, ki se dodajajo v hrano za živali. Iz sanitarnih sistemov je mogoče shranjevati še urin, pridobivati posušene iztrebke, pepel iz blata, biooglje, gojiti alge in črve ter pridobivati vodo za akvaponično namakanje. Za najpogosteje omenjeni sekundarni izdelek iz človeških izločkov trenutno veljajo suhe pogače dreka, v angl. biosolids, ki se skrbno predelane uporabljajo kot gnojilo.

Nekateri so glede uporabe človeških izločkov v kmetijstvu skeptični. Študije so, na primer, pokazale, da sledi kontracepcijskih sredstev v vodi vplivajo na rodnost rib. Zato se pojavlja vprašanje, kako bi uporaba človeškega gnoja vplivala na živali, ki se pasejo na pognojenih travnikih. Poleg strahu pred izgubo rodnosti in pred patogeni pa obstaja tudi strah pred superžužki, ki bi zaradi uporabe človeškega gnoja lahko postali odporni na antibiotike. Zlato je gnoj in gnoj je zlato, dokler nas ne pojedo superžužki.

OSREDNJI DEL: intervju o aktualnem boju proti širjenju rudnika lignita v Nemčiji.

Intervju z aktivistom radia Aalpunk iz Luetzeratha. Delimo ozadje tamkajšnjega rudarjenja lignita družbe RWE in informacije o samoorganizaciji in alternativnih oblikah življenja v Luetzerathu v zadnjih dveh letih, ter update nedavnega dogajanja in rušenja vasi.

Vrtnarski kemični kotiček: magnezij

Z današnjo oddajo se oddaljujemo od svete trojice kemičnih elementov, nujnih za zdravo rast naših rastlinic – kalija, fosforja in dušika. Podajamo se na področje manj znanih elementov, včasih imenovanih tudi sekundarni elementi. Tako bomo pogledali delovanje magnezija, ki ga rastline sicer potrebujejo v manjši meri, a ni zato nič manj ključen za njihov razvoj.
Rastline namreč potrebujejo magnezij za ustvarjanje klorofila, ki v procesu fotosinteze sodeluje pri tvorbi energije za rast. Natančneje, magnezij je osrednji atom v klorofilni molekuli, zaradi česar lahko zapišemo, da brez magnezija klorofila ni in fotosinteza ne more dobro steči. Magnezij obenem pomaga tudi pri premikanju fosforja skozi rastlinska tkiva in utrjevanju celic.

Iz zapisanega izhaja, da pomanjkanje magnezija krni proces fotosinteze in tako povzroča zastalo rast. S tem preprečuje, da bi rastline dosegle bujen razvoj in dolgo živele. Brez magnezija se listi ne morejo popolnoma obarvati zeleno, zato njegov manko včasih opazimo kot rumenenje listov. Pri nekaterih rastlinah se starejši listi obarvajo rumeno, listne žile pa ostanejo zelene; pri drugih se rumeno obarvajo listne žile in robovi listov.

Količina magnezija v prsti je tesno povezana z njeno kislostjo oziroma bazičnostjo. Pogosto ga primanjkuje v kisli zemlji, torej tisti, ki ima pH vrednost pod 6. Pogosteje je to značilno tudi za peščeno prst, kjer ga je dostikrat manj kot v glineni. Eden od razlogov za to je manjše zadrževanje vode, v kateri se topijo različni elementi, in pa njihovo spiranje zaradi obilnega dežja.

Ključno vprašanje je, s čim lahko izboljšamo svoje ravni magnezija. Kot vselej, kompost, poln organskih snovi lahko vrtu samo koristi, tudi pri uravnavanju količine tega elementa. Če pa ga želimo dodajati ciljano, različni viri priporočajo dodajanje magnezijevega sulfata oziroma grenke soli ali apna. Grenka sol bo prsti le dodala magnezij, medtem ko bo apno hkrati z magnezijem zvišalo tudi pH vrednost prsti. Pomagal pa bo tudi perutninski gnoj ali olupki banan. Ne glede na način dodajanja tudi z magnezijem ni za pretiravati, saj zaradi medsebojnega delovanja lahko povzroči pomanjkanje kalija ali kalcija v prsti, kar nam prinese cel kup novih težav.

Recept mojstra Jadrana: suši