Ljubljana Pride: Protest ali praznik?

Oddaja

Ja ko se pa Madonna začne …

V časih pred dekriminalizacijo javnega združevanja in izražanja nenormativnih spolnih usmerjenosti in/ali identitet, oziroma, kot so bile takrat poznane, perverzij, duševnih bolezni in sprevračanja tradicionalnega družbenega reda, so se pripadnice skupnosti LGBTQI+ – takrat poznane pod drugimi imeni – že srečevale v na pol javnih prostorih. Kvirovski bari, kakršen je bil newyorški Stonewall Inn, četudi beznica, so pripadnicam odklonskih skupnosti nudili prostor za srečevanje, deljenje skupne izkušnje kvirovstva, da se niso počutile same in/ali osamljene. 28. junija 1969 je newyorška policija kljub dogovoru z mafijo sredi noči vdrla v ta topli prostor in njegove uporabnice soočila z dejstvom, ki so ga bile sicer od pogostih racij še kako dobro navajene, da njihov način življenja ni sprejemljiv. 

Tistega poletnega večera je policija aretirala 13 posameznic. Medtem ko naj bi policist v marico tlačili temnopolto lezbično redarko Inna, Stormé DeLarverie, naj bi se ta, kljub temu, da je bila navajena na nepravičnost, uprla. Njen upor je sprožil verižno reakcijo, ki je kulminirala v Stonewallskem uporu, pomenljivost katerega je do izraza prišla leto kasneje, 28. junija 1970, ko so v spomin na stonewallski upor v San Franciscu, Los Angelesu in New Yorku potekale prve parade ponosa. Te so samonikle in razpršene kvirovske aktivistične organizacije, ki so obstajale že desetletja prej, pretvorile v Liberacijsko gibanje, ki je s slogani, kot je »We’re here, we’re queer, get used to it!«, širši družbi in odločevalcem dalo vedeti, da se nikoli več ne bomo dale preganjati.

V petdesetih letih po prvih paradah so se njihove sodobne ponovitve v marsikateri državi transformirale v nekaj skorajda nerazpoznavnega. Povorke z okrašenimi vozovi, plesno glasbo, baloni in famoznimi geji v tangicah so se v praznovanju dejstva, da jim je kolektiven javni nastop končno omogočen brez preganjanja, oddaljile od prvotne koncepcije parade ponosa: protesta proti neenakosti. Ta še vedno vztraja in njene podpornice konstantno opozarjajo, da na lovorikah in bombončkih mestnih oblasti, ki povorke dovoljujejo, ne smemo plesati, saj to odvrača pozornost od boja, ki je še pred nami. A proti tangicam, perju, slavju in kinku na paradnih povorkah obstaja tudi ravno nasproten, inherentno konzervativen argument, ki zaradi lastnih frustracij obsoja nenormativne izraze, telesa in oprave: bodite že, ampak ne obstajajte preveč očitno. Imejte zaradi mene parado, ampak je pa res nadvse neprimerno, da na njej paradirajo neki pedri v tangicah.

Medtem ko si vzamemo pravico, da znotraj skupnosti razglabljamo o primernosti pretirano žurerskega razpoloženja na dogodku, ki naj bi bil politični protest, pa lahko hkrati zavrnemo konzervativne napade na tovrstne žurerske manifestacije, saj ti letijo eksplicitno na njim neprijetne izraze, telesa in oprave. Mitični lik pedra v tangicah se je v konzervativni paranoji uveljavil kot ena glavnih simbolnih reprezentacij grožnje Sodome in Gomore, ki nam preti, če bo nenormalna skupnost zavzela javni prostor. Ta nenormalna skupnost naj bi posledično skorumpirala še preostanek družbe. A česa se lahko družba, ki naj bi bila tako trdno zgrajena in zadovoljna v svoji normalnosti, tako boji? Kaj lahko pogled na eno navadno rit spremeni v vašem življenju, če te riti ne fetišizirate v potlačenem delu lastne zavesti? Ker geja v tangicah pri nas veliko pogosteje srečujemo v domišljiji konzervativnih strejt moških kot na dejanskih paradah, pa smo si letos zadali posebno misijo. 

Reportaža z mavrične ekspedicije radijske ekipe na Koroška pride 2022
 / 10. 6. 2022

Drgač, ne vem, če sem povedala, ampak danes nadaljujemo antropološko raziskavo …

Tip v tangicah, za katerega smo slutile, da ga je konstruirala zgolj konzervativna fantazma desničarjev, pravzaprav kaže na unikatnost parade, ki v ostalih oblikah protestnih akcij ni prisotna. Parada je uprizoritev utopije z omejenim rokom trajanja. Masivna manifestacija odklonskih entitet, ki za eno uro preusmeri celo mestni promet, je tako zmagoslavna že sama po sebi. Suvereno se upre pritiskom heteronormativnega sveta, vse udeleženke pa za tistih nekaj ur čutijo sprejetnost, brez strahu, da bi se morale svoje nenormativne spolne usmerjenosti in/ali identitete sramovati in/ali jo skrivati. V tem zanosu se tudi oblečemo ali slečemo ponosne na svoj spolni izraz in svoje telo, ki je za mnoge v skupnosti v resničnem svetu sicer lahko vir nelagodja. Vendar pa se je za to treba vsaj pridružiti povorki in ne zgolj plesati v Tifli.

Možnost tolikšne mere svobodnega izraza je kvirovsko gibanje v Sloveniji doseglo z leti boja. Oblikovanje prvih kvirovskih oranizaciji ŠKUC Magnus in ŠKUC LL je bilo v osemdesetih letih na čelu kvirovskega aktivizma v nekdanji Jugoslaviji. V odziv na homofobno zavrnitev pesnika Braneta Mozetiča pri poskusu vstopa v ljubljanski Cafe Galerija ter v pričakovanju, da tudi oblasti obsodijo to dejanje, je v Ljubljani leta 2001, zgolj mesec po prvi paradi na območju nekdanje skupne države v Beogradu, potekala tudi prva de facto parada ponosa v Sloveniji, naslovljena Obvoznica mimo homofobije. Radikalnost, ki je na našem ozemlju zagnala kvirovski aktivizem za enakopravnost in pravičnost, pa je s časom začela izgubljati ostrino.

Tudi v slovenski kvirovski skupnosti smo začele opažati cisekskluzivni feminizem, ki se ima za radikalnega, cis geje, ki se jim politična povorka zdi preveč zatežena in nas s svojo prisotnostjo zato počastijo zgolj na poparadni zabavi v Klubu Tiffany, ter interne konflikte, ki šibijo organiziranost, angažiranost in drznost aktivističnega jedra scene.

Težave, s katerimi se srečuje skupnost LGBTQI+ v Sloveniji, pa še zdaleč ne prihajajo samo od znotraj. V pičlem letu od zadnje paradne povorke smo v Sloveniji prešle skozi kar nekaj opominov na to, da parada mora ostati protest. Afera Molk; februarska SDS-ova anketa, ki je implicirala, da je javno šolstvo mesto LGBT propagande; reflektirano medijsko poročanje, ki je iz opičjih delalo gejevske koze in še bi lahko naštevale. Predstavnica Društva Parada ponosa, ki od leta 2009 vodi organizacijo osrednje slovenske paradne povorke, Katja Štefanec, razloži, kaj so ostali razlogi za protestiranje letos in kaj implicira letošnji slogan Naj se sliši Mavrični glas.

Ja letos je, tako kot vsako leto neko močno politično sporočilo …

V pričakovanju najbolj mavričnega dneva v Ljubljani je mavrične zastave prvič v zgodovini izobesilo tudi nekaj ministrstev, med njimi Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za zunanje zadeve. Ker je dvom, da izobešenje zastave napoveduje tudi politične spremembe in ni zgolj poza, historično izpričan do te mere, da je postal kliše, smo o političnih namerah povprašale prav politike in političarke, ki smo jih zasledile na paradi. Kakopak so bile te samo levo usmerjene.

Tukaj imamo poslanca Gibanja svoboda ...

Matjaž Nemec iz Socialnih demekratov ter evropski poslanec Milan Brglez:

Slišali smo že mnogo mnenj, da je treba izkazat podporo ...

Torej, najprej eno generično vprašanje ...

Ter Luka Mesec, koordinator stranke Levica in aktualni minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in bodoči minister za solidarno prihodnost.

Jst pridem na Pride vsako leto ...

V tednu po paradi nas je razveselila novica, da so se spremembe že začele dogajati. V odzivu na odločbo o diskriminaciji pri krvodajalstvu, ki jo je izdal zagovornik načela enakosti, so z Zavoda za transfuzijsko medicino sporočili, da s 1. julijem letos odpravljajo vnaprejšnje in trajno odklanjanje krvodajalcev zgolj na podlagi njihovih osebnih okoliščin spola in spolne usmerjenosti. Prav tako je majhen korak v osebni karieri, a velik korak za vidnost skupnosti LGBTQI+ opravilo nekaj političark. V državnem zboru imamo trenutno namreč dve avtirani lezbični poslanki, kot državni sekretar, pristojen za enake možnosti, družino, invalide, starejše in deinstitucionalizacijo pa je bil potrjen Simon Maljevac, ki se mu sicer obeta napredovanje na ministrsko funkcijo.

Bodoči minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
 / 15. 6. 2022

Tko, šušlja se ...

Kaj bi še lahko dodale? Zaključimo z etriranjem mavričnih glasov skupnosti same.

Tlele vidmo en transparent Some dudes marry dudes, get over it ...

Destilirale smo Neja, Matija in Metod. Tehniciral je Makis, lektorirala Živa. Mavrični glas je posodil Muri.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🌈

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.