Aprilsko poročilo iz Velike Kladuše

V zgornjem posnetku in spodnjem besedilu objavljamo delno preoblikovan transkript izjave, ki je bila aprila podana v živo in najprej objavljena na FB strani Second Home - in exile. Izjava opisuje razmere v begunskem taborišču na obrobju Velike Kladuše v Bosni in Hercegovini. Ker je glavni namen objave - poleg seznanjanja javnosti z razmerami - tudi poziv k doniranju oblek, higienskih pripomočkov in drugih nujnih življenjskih potrebščin, najprej objavljamo seznam možnih donacij. Nujne življenjske potrebščine, ki jih potrebujejo migranti, so:

- hlače in trenirke (velikost small in medium)

- majice s kratkimi in dolgimi rokavi (velikosti S, M in L)

- športne jakne in puloverje

- nogavice ter spodnje in termalno perilo

- čevlje (najbolj številke 41, 42, 43)

- spalne vreče

- nahrbtnike

- pasove

- pametne telefone in prenosne baterije za mobilne telefone (“powerbanke”)

- brisače, ščetke za zobe, mila

za dodatne informacije pišete na FB stran Second Home - in exile.

Vabimo pa tudi na dogodek, ki bo ob 18.00 potekal v atriju ZRC SAZU. Na dogodku bo skupina Info Kolpa predstavila poročilo, v katerem so dokazi, da slovenska policija sistematično onemogoča pravico do azilnega postopka in da protipravno ter selektivno izroča migrante hrvaškim organom. Več o dogodku na: https://50.radiostudent.si/serija-dogodkov/protipravni-kolektivni-izgoni....

April 2019

Nizki solidariat združenih voluntaristov za ljudi na poti obvešča!

Nujno potrebujemo donacije materiala, denar ali ljudi, ki bi prišli izvajat solidarnost v Veliko Kladušo, tudi za teden ali mesec. Seznam stvari najdete na dnu, lahko pripeljete direktno v Kladušo (prosimo, brez neuporabnih oblek). Sporočilo pišite skupini No Name Kitchen.

Disclaimer: Dosti spodaj napisanega so govorice in bežna opažanja (kar ne pomeni, da niso resnična).

Velika Kladuša

Situacija v  kampu Miral je v pizdi, ni dovolj placa, veliko je kraje. Ljudje so nagrmadeni skupaj, tenzije so visoke, vsi so v pomanjkanju nečesa in par ekip krade in grozi z noži. Ko so prijavljeni policiji, jih policija pretepe in vrne. Varnostnikom in IOM-u je za te zadeve dokaj vseeno. Prej, ko je še bil zunanji kamp, so ljudje raje ostajali na minusu v šotorih, saj so vsaj imeli privatnost. Vsaka skupina je imela svoj teritorij in se je folk pustil na miru. Ampak kaj, ko jih nihče ni mogel kontrolirati v odprtem kampu.

Folk je tudi lačen, ker je hrana v Miralu kdaj napol kuhana in je je premalo. Tušev je premalo in so gadni. Pralnih strojev ni v Miralu niti kjerkoli drugje, razen kadar pri pranju pomagajo lokalci. Tako da ljudje praktično ne morejo biti čisti.

V centru mesta so Latan in njegova ekipa vojnih veteranov spet odprli gostilno in nudijo vsaj en topel obrok na dan za 300-400 ljudi, kar pa ni dovolj, zato potrebujemo dodaten denar (IŠČE SE STALNEJŠE DONATORJE). Ampak gostilna je v mestu, kar je eno uro hoje iz Mirala. “Miral - okno v svet” piše v reklami podjetja, ki proizvaja steklena okna in v tovarni katere je zdaj kamp. In res je samo okno, vrata v svet so zaprta.

Kavelj 22: Da bi prišli do storitev, ki so ljudem na voljo (hrana, bivališče, higiena in prva pomoč), se morajo migranti registrirati v Miralu in dobiti od IOM identifikacijsko kartico (ko začne organizacija izdajati identifikacijske kartice...). Ampak že nekaj tednov se je pri IOM-u v kampu praktično nemogoče registrirati, ker ni več prostora. In če že ne morejo dobiti prve pomoči v kampu, potem jo lahko v bolnici. Ampak v bolnici jim rečejo, da se morajo najprej registrirati v kampu. Ampak kamp je poln. Ampak vseeno ljudje, ki niso registrirani v kampu, skačejo čez ograjo in ponoči v njem spijo, ne morejo pa tam jesti in dobiti prve pomoči. Obenem pa je dosti ljudi registriranih v Miralu in spijo po mestu.

Varnostniki pretepajo migrante znotraj Mirala. Pred nekaj dnevi naj bi jih pretepli šest. Dva pravita, da sta rekla, da če gresta lahko not, čeprav nista registrirana, in so varnostniki rekli ja. In sta šla. In potem so prišli trije in enemu držali roke spredaj, medtem ko so ga tolkli s palicami in enkrat močno s kopitom pištole v obraz. Njegova faca je videti kot tak modro-rdeč povšter.

Policija migrante podi z javnih mest in parkov v centru, kjer se združujejo, zadnjič so modela pretepli in ga nagnali v kamp (kjer ni več placa). V trgovinah piše: PROHIBITED TO SELL ALCOHOL TO MIGRANTS BY ORDER OF POLICE. Bosanska policija je načeloma še vedno kar okej, ampak hrvaška policija je slab standard, po katerem bi lahko to merili.

Nestrpnost v Kladuši se veča. Konkretno je to mogoče videti v tem, da je vedno manj restavracij in kafičev, v katere je migrantom dovoljen vstop. Kakšni zaprejo vstop sami od sebe, drugi se bojijo, da bodo izgubili lokalne stranke, in potem gre ves folk v samo par kafičev, zato jih je tudi tam preveč in potem se še ti zanje zaprejo. Na koncu ostane samo par geto kafičev.

Vseeno dosti lokalcev še vedno pomaga, vendar se splošna narativa spreminja, ljudje ne govorijo več samo “kako so bogi” in “jebiga”. Tudi občina v Kladuši je ustanovila krizni odbor za migracije. In mestni svet v Bihaču je sprejel sklep, da naj se kampi umaknejo iz urbanih središč v kantonu Una-Sana. Zdaj pa je to sprejel še kantonalni nivo, na katerem od države in IOM-a zahtevajo, da naj se v tridesetih dneh preseli ljudi, nastanjene v Biri in Miralu. (Update: sredi maja je mestni svet sprejel odlok, da naj se zgradi nov kamp zunaj mesta Bihač.)

Ampak kot vedno so migranti uporabljeni za politične točke:

Abdić - Babo in njegova laburistična stranka so proti migracijam, ker predsednica stranke, ki je njegova hčerka, ni bila sprejeta v nek odbor IOM-a. IOM pa ne sodeluje z družinami obsojenih vojnih zločincev.

Mektić (minister za varnost) pravi, da država ne bo prevzela vodenja kampov v unsko-sanskem kantonu (Bira, Borići, Sedra, Miral) od IOM-a. Vsaj v Kladuši, kjer naj bi se urad za tujce nastanil v Miralu, se to še ni zgodilo. Verjetno bojo postavili enega človeka v vsak kamp, medtem ko bo IOM še vedno vodil proces.

Pred nekaj dnevi je policija izselila en migrantski skvot in spodila folk v kamp. V Kladuši je namreč dosti praznih hiš v lasti Kladušanov, od katerih jih je dosti na migrantskih šihtih po Sloveniji in Evropi in si gradijo hiše v Kladuši, da se pridejo sem upokojit. Pol Kladuše dela in praktično živi zunaj. Zato je zelo enostavno štopati do in iz Ljubljane. Arterija delovne sile, periferija daje telo. Zagreb je bližje kot Sarajevo, prav tako Ljubljana, še posebej zaradi avtoceste. Do Slovenije je le 50 km zračne linije.

Ampak mesto je živo. Otroci grejo v šolo, minareti pojejo, narod je po kafanama. To je bilo zadnje mesto, ki je padlo ob avstroogrski okupaciji, čeprav je na meji Avstro-Ogrske. To je Ljuta krajina, druže. Krajišniki su zmaji. In njihova gostoljubnost je legendarna. Potući ćemo se, da ti pomognemo, ali ako nas zajebeš ...  Sredi Kladuše naj bi bil nek vodnjak  in baje da ko iz njega piješ, hočeš za vedno ostati tukaj. Vedno je bil to prostor priseljevanja in izseljevanja. O devetdesetih ne znam govoriti, ampak ljudje so se bojevali tudi brat proti bratu in bilo je preveč smrti (5000 ljudi), tako da je še danes skupnost globoko politično razdeljena. V tem času je bilo v takšnih ali drugačnih taboriščih dovolj ljudi, da razumejo begunstvo. In razumejo migracije.

In zanimivi sta ti besedi, begunka in migrant. Na svetovnem nivoju se z begunci ukvarja UNHCR oziroma Visoki komisariat za begunce Združenih narodov, medtem ko se z migranti ukvarja IOM oziroma Mednarodna organizacija za migracije, ki je postala povezana z Združenimi narodi šele leta 2016. UNHCR ima na papirju res močen diskurz človekovih pravic, pravi ponosni sinek ženevske konvencije. Pri IOM-u na tem ni toliko poudarka.

Tako je približno videti kešflow v Bosni: EU da denar IOM-u iz IPA (instrumenta predvstopne pomoči), IOM pa nekaj tega denarja da naprej ministrstvu za obrambo, ki s tem denarjem ojača varovanje mej in nekaj malega da za zdravstvo. Kar IOM počne v Bosni, je, da vodi kampe, skrbi za distribucijo non-food items, hrano in transport, prostovoljne deportacije vključene - zdi se mi, da jih načeloma lahko pocukaš za rokav in rečeš, da se ti ne da več in te lepo pošljejo z letalom nazaj, od koder si prišel. Vsaj tako naj bi bilo včasih, zdaj nimajo denarja za to. Tako da veliko ljudi pač obtiči.

UNHCR pa skrbi za medicinsko oskrbo oziroma je to počel prej, ko so financirali DRC (danski begunski svet), a se mi zdi, čeprav mi ta del ni čisto jasen, da zdaj ECHO financira DRC. ECHO (European Civil Protection and Humanitarian Aid Operations) pa naj bi bil po besedah nekaterih nek dokaj okeyish projekt humanitarnega responsa za outreach operacije. Njihov humanitarni slogan torej ni samo: "Kampi, kampi, kampi!" Njihov cilj ni, da bi ljudi spravili pod kontrolo, jih skoncentrirali, ampak jim želijo nuditi pomoč na terenu.

IOM in UNHCR ne moreta delati zunaj sistema. Taka je pač politika odvračanja, registracije, kampov in kavljev 22. In v tem oziru, čeprav je namen ECHO delovanje v outreach situacijah (podobno kot MSF), so glavna politika še vedno kampi.

In UNHCR se počuti malo izključenega v Bosni, ampak verjetno tudi v svetu. Ker tako, kot se je govor spremenil iz uporabe besede begunec v migrantka, tako bo, če ni že, na svetovnem nivoju IOM zamenjal UNHCR kot obraz na drugi strani neokolonialnega kovanca. Na prvi strani so pa seveda vedno številke. Lahko samo pogledamo razliko med tem, koliko denarja se da za medicinsko oskrbo, in tem, koliko ga gre za upravljanje z mejami.

Samo da se UNHCR ne bi vključil v dejansko upravljanje z mejami, medtem ko ti IOM ponudi cel paradržavni paket - border management, detention centers and humanitarian aid.

Tako da je situacija kar čudna: mednarodne organizacije v Bosni spet prevzemajo dele funkcioniranja oziroma nefunkcioniranja države. In folk bo še prihajal. In eden izmed mojih sogovornikov pravi, da Bosna ne more kaj dosti glede tega, dokler se bo dalo priti v Bosno in na Hrvaško. Čeprav pushbacki v Črno goro postajajo vse pogostejši. Madžarska je zaprta, baje da za pot prek Bolgarije in Romunije rabiš ogromno denarja in nanjo ne gre toliko ljudi, iz Srbije v Hrvaško pa se pride samo čez Šid, ki je ozek in popolnoma raven, tako da lahko vse vidiš in ujameš. Srbija ima topdown government in spušča ljudi naprej v Bosno, Bosna pa se temu ne more upreti kot na primer Madžarska, ki igra neke naci fore, ali Slovenija, ki igra neke EU fore (čeprav izgleda, da se proti migrantom vsi lahko poenotijo). Na Hrvaško se bo pa vedno dalo, ker jo z Bosno zamejuje slabih 2000 km dolga meja, polna goratega Balkana, kjer lahko neopazno smukneš mimo enega izmed jarkov trdnjave Evropa.

V glavnem, po Kladuši je dosti skvotov. Od Mirala do Kladuše spijo ljudje po travnikih ob cesti. Ljudje se kopajo v umazani reki. Nekateri so tudi pri lokalcih doma ali v hostlih. Sicer je lani poleti država ljudem prepovedala gostiti migrante pri sebi doma. Tuši in tudi pranje oblek sta problem. Še posebej medicinska oskrba je v pizdi. Zaradi nezmožnosti biti čist in pranja oblek se pojavljajo garje. Dosti je infekcij zaradi neoskrbljenih ran.

Za kritičen pogled na trenutno stanje beri objave bloga Zdravniki za azilante:

http://zdravniki4azilante.blogspot.com/2019/03/european-union-or-saudi-arabia.html?m=1

Zdravniki brez meja trenutno delajo oceno na terenu, da bodo lahko kmalu začeli. DRC in UNHCR sta skupaj v projektu v Kladuši, v Miralu sta in premišljujeta, kaj bosta. Imeli naj bi  mobilno enoto za distribucijo in prvo pomoč, ampak se jih ne vidi preveč naokoli. Drugače je prisoten tudi Save the Kids za mladoletne.

Ljudje se ves čas vračajo iz the game in potrebujejo oskrbo. Hrvaška policija ne pretepe in muči več čisto vsakega in tudi sneg se je stopil, tako da če jim zažgejo nahrbtnike in čevlje, je 30 km vsaj malo lažji sprehod. In če jih silijo kopati se v reki z vsemi stvarmi, potem voda vsaj ne zmrzne na njih kot pozimi. Poročilo o nasilju za marec je objavljeno, beri No Name Kitchen violence report: https://www.nonamekitchen.org/en/violence-reports/

Izšlo je tudi detajlno poročilo glede migracij v Bosni v 2018: https://ba.boell.org/en/2019/02/21/people-move-bosnia-and-herzegovina-2018-stuck-corridors-eu

In tudi lovska sezona se je začela. Hrvaški lovec je po nesreči ustrelil migranta na Hrvaškem, zraven Jasenovca. Če ne lovci, pa paramilice. Civilna prebivalec in prebivalka, oborožena, sta ulovila migrante na Hrvaškem, jim zažgala nahrbtnike, uničila telefone in jim z avtom sledila nazaj v Bosno. Da o zvereh ne govorimo. Zadnjič so trije govorili, da so naleteli na medvedko z dvema frocema in se je postavila na zadnji dve nogi - dva metra in pol v višino. In modeli so z vžigalnikom in deodorantom naredili flamethrower proti njej. Videli so tudi šest volkov in tri divje prašiče. Tako da bi jim človek rekel, naj žvižgajo in se glasno pogovarjajo med potjo, da jih bodo zveri slišale in se umaknile. Ampak kaj, ko njih lovi nekaj večjega. Neka bolj organizirana žival, ki jaha motorne konje in lahko ponoči skozi umetne oči vidi tvojo toploto, tvojo živalskost. Glasnost je privilegij apex plenilca.

V Bihaću policija vdira v skvote in tepe ljudi.

Kantonalna vlada se je že pred nekaj meseci odločila, da je unsko-sanski kanton poln in da ne sprejemajo več ljudi.

Na Ključu med Sarajevom in unsko-sanskim kantonom še vedno mečejo folk iz busov, folk spi ob cesti. Outreach skupine poskrbijo za ženske in otroke. Dve volonterki sta mi že rekli, da je na balkanski ruti dostikrat tako in da so mladi moški zaradi te pozitivne diskriminacije morda bolj ogroženi.

Marca so v Bosanski Otoki, zraven Bosanske Krupe, specialne enote policije vrgle z vlaka 130 ljudi. To je najbližji vhod v unsko-sanski kanton iz Republike Srbske. Dnevno spi tam okoli 50 ljudi.

Po 50 ljudi dnevno prihaja v Tuzlo že kakšno leto, zadnjih nekaj mesecev je 100 prihodov na dan nekaj običajnega, pride jih tudi do 300. Že ves čas solidarnostno sceno vzdržujejo lokalci, ki ne dobijo nobene podpore s strani lokalnih oblasti, države ali IOM-a.

Zelo malo žensk in otrok prehaja mejo. V kampih je za varnost žensk slabo poskrbljeno. Kot omenjeno, zdravstvena nega je na psu, pred nekaj tedni je šestnajstletni deček umrl zaradi pljučnice.

Za varnost v kampih skrbijo privatne varnostne službe, ki nikakor niso usposobljene za delo z ranljivimi skupinami. Zdaj uporabljajo tudi elektrošoke. Gredo v gručo ljudi in samo začnejo tresti folk. Obstajajo slike, na katerih se vidi, da to uslužbenci IOM-a vse vidijo. Evo ti EU denar.

Ljudje prav tako prihajajo v Trebinje, Fočo, Goražde, Zvornik, Orašje, Doboj …

Z mejnega prehoda Trebinje so pricurljali posnetki, na katerih se vidi ljudi, stlačene v zunanje kletke - donacije Evropske unije.

Po drugi strani pa obstaja dosti vasi, v katerih lokalci pomagajo samoiniciativno, čakajo ob cesti, da migranti pridejo mimo, in jih oskrbijo. Dosti jih je na poti do Tuzle.

Are you Syrious? je še vedno najboljši medij za informiranje o tem, kaj se dogaja s folkom vsaj na balkanski ruti. Za Slovenijo še vedno praktično ni vnosov. Alo, kaj nam ni jasno?

https://medium.com/@AreYouSyrious

V glavnem, dostop do pravic je nemogoč. Na Hrvaškem imajo zobe, v Sloveniji zid, v BIH pa strop. Čeprav je bilo v BiH podanih 1700 prošenj za azil, vlada tam tak kaos, da praktično nobena ni bila obravnavana.

Kakorkoli, spet se začenja sezona.

Bit će gore,

glavu gore.

Poljubac i ćao.