Muzika letošnjega Menta

Ko od blizu v oči zremo showcase festivalu, kakršen je Ment, se iz želje po čim prijetnejšem preživljanju festivalskih dni mnogi poglabljamo v seznam v sklopu letošnjega festivala nastopajočih zasedb in posameznikov, a se je v kratkem času včasih kar težko pripraviti na vse kompleksnosti tovrstnih lajnapov. Ko npr. odmislimo domače predstavnike in letošnja festivalska nosilca Algiers ter Young Fathers - največji imeni v kratki zgodovini Menta -, smo namreč še vedno soočeni s kakšno petdeseterico bolj ali manj neuveljavljenih, večinoma evropskih bendov, med katerimi gotovo noben ni povsem nezanimiv, a tudi nikoli ne gre pričakovati, da bi lahko vsi pustili globlji vtis.

Specifika showcase festivalov je morda namreč ravno v tem, da so vključeni bendi s svojimi kratkimi nastopi dokaj izrazito postavljeni v izložbo, kar pomeni, da morajo občinstvo, polno glasbenih agentov in promotorjev, zagrabiti hitro in intenzivno. Med vsemi bendi, ki občinstvo v svoje dobre pol ure uspejo ganiti, pa je nato nujna še delitev na tiste, ki se zdijo ustvarjeni in povabljeni predvsem za vzbujanje bežnega zanimanja, in tiste, ki bodo showcase okvirje verjetno hitro zasluženo presegli.

V preteklih letih se je bilo pri iskanju presežkov morda najzanesljiveje zanašati na Skandinavce – prvo leto npr. na stajliš indie-electro-pop trio Hey Elbow, leta 2016 na intenzivne danske post-pankerje Yung, lani pa morda na mladostne norveške 90's oživitelje Sauropod – in ne bo presenečenje, če bodo med vrhunci tudi letos ljudje s severa. Kitarski indie pop bend Hater je eden tistih Mentovcev, ki so že dosegli sorazmeren odmev v indie publicistiki tudi onkraj luže, kar že lahko kaže, da ne gre za ime, ki bi ostalo omejeno na showcase cirkulacijo. Njegova zasanjana reformulacija ameriške alternative morda na trenutke še preveč spomni na sodobne mini prvake tega spajanja, npr. Alvvays ali Japanese Breakfast, a kljub temu je Hater zelo obetaven bend z najvišjega kakovostnega nivoja letošnjega programa.

Po drugi strani Skandinavija občasno postreže tudi s trendovskim elektronskim zvokom, ki svoj smisel najde nekje med koncertnim in didžejskim delom, kar lahko velja tudi za duo Farveblind, letošnjega danskega predstavnika. Čeprav se sodobna elektronika njegovih doslej izdanih dveh singlov v slogu kakšnega Trentemøllerja zdi preveč spolirana in sredinska, da bi svoje mesto v rednih okoliščinah našla v metelkovskih klubih, so duovi živi nastopi po posnetkih sodeč polni nalezljive plesne energije in bodo v petkovem nočnem programu najbrž sposobni ganiti tudi bolj stroge kritiške obraze.

Ko naletimo na skandinavske umetnike, pa se včasih sicer zdi, da so v evropski kulturni krajini pozornosti deležni že zaradi svojega porekla. Hip-hop duo Ulfur Ulfur predstavlja eno izmed posebnih islandskih senzacij in v svojo glasbo na nek način uspešno vključuje edinstvenost svojega izvora, a se njegov trap kljub temu večino časa zdi bolj smešen kot dober in v glasbenem smislu niti ni preveč izviren. Pri tem se odpre vprašanje, ki se je lahko odpiralo tudi že ob prejšnjih izvedbah Menta in se tiče raznovrstnosti glasbenega programa. Čeprav je vsako leto mogoče ujeti predstavnike mnogih različnih žanrov, je velika večina še vedno vezana na razne dimenzije kitarskega, rock in indie rock zvena, ki je v osnovi še vedno najširše dostopen in sprejemljiv.

Vključevanje hip-hopa je morda z vidika jezikovnih omejitev mnogih vrhunskih evropskih raperjev bolj kompleksna naloga, a je vseeno jasno, da hip-hop ne predstavlja več le najprogresivnejšega, temveč tudi najbolj popularen žanr. Poseben primer je letos uspešen in sorazmerno slovit škotski trio Young Fathers, ki izstopa s svojo alternativno vizijo razširjenega hip-hopa, akti, kot so Ulfur Ulfur, pa se po drugi strani v tovrstnih kontekstih bolj kot resni predstavniki žanra zdijo kot neke vrste posebneži. Malce resneje bomo jemali hrvaško peterico High5, ki zna v podobnem terminu kot lani Matter Galo Halo pripeljati petkovi vročici naproti in navdušiti tudi marsikoga, ki jezika ne bo razumel, a vseeno ne gre za nek izstopajoč programski moment, temveč za bend, ki pri nas nastopa večkrat letno. Še en raperski primerek letošnjega Menta pa predstavlja mlada Avstrijka Mavi Phoenix, ki še zdaleč ni klasična raperka in se v slogu kakšne Iggy Azalee brezsramno spogleduje predvsem s pop senzibilnostjo. Če ji ne sodimo po merilih kakšne hip-hop kredibilnosti, pa lahko njena dokaj nepredvidljiva kombinacija beatov, rapov in petja vseeno vsaj nekaj časa zveni prijetno sveže.

Kot neke vrste hip-hop akt bi lahko razumeli tudi slovensko-nemški duo ffx, a se zdi njegov pogled usmerjen nekam daleč onkraj žanrov, hkrati pa vsaj malce tudi v neko berlinsko hipstersko praznost. S tem projekt v scenosledu showcase festivala privzema določeno omembe vredne vlogo in bo najbrž pritegnil marsikateri pogled, a mu za kaj več najbrž še manjka vsebine. Kot bolj konservativen, a tudi prefinjen preizkuševalec sodobnih trendov deluje Dunajčan Wandl, ki svoj prostor pod downtempo soncem najde nekje med Kingom Krulom in Jamesom Blakom, iskalci bolj živahne in mladostne electro-pop glasbe pa ne bi smeli zamuditi italijanske umetnice, ki deluje pod imenom Sequoyah Tiger in se zdi ena vznemirljivejših evropskih glasbenih novosti.

Še eno izstopajoče elektro-pop ime letošnjega Menta je Kate NV, Rusinja, ki precej posrečeno spaja 80's zvočno in vizualno estetiko z elementi japonskega popa in občasno tudi nekakšne vzhodnjaške avantgarde. V svojem opusu spretno prehaja od sintovske pop melodike do temačnejših, zasanjanih elektro linij, pri tem pa ne izgubi lastnega umetniškega izraza. Katya Shilonosova je svojo debitantsko samostojno ploščo izdala pri priznani ameriški elektronski založbi Orange Milk in pozornost že žanje tudi pri ameriških medijih, njena vloga na ruski alternativni sceni pa je sicer še dodatno izražena z njenim sodelovanjem v bendu Glintshake. Ta bo na Mentu nastopil že prvi večer in bo tako pevko hitro predstavil ljubljanskemu občinstvu, v primerjavi z njeno samostojno glasbo pa predstavlja kitarsko, garažno, rockovsko alternativo, ki naj bi na nekaterih evropskih festivalih prisotne pošteno navdušila.

Kate NV v svoje glasbeno udejstvovanje občasno vnaša tudi politične poglede in je kot ženska v rockerskem svetu že v osnovi še vedno nekoliko marginalizirana, podobno pa velja še za nekaj ključnih imen z letošnjega Menta. Rusija denimo ponuja še Lucidvox, dekliško post-pank četverico, ki že na studijskih posnetkih nakaže, da bo v petek v Menzi prijetno hrupno, še malce več prefinjene muzikalnosti pa npr. k nam prinaša češki shoegaze kvartet Manon Meurt. Ta pod vplivom spevnosti zasedb Ride ali Lush spretno gradi svoje zvočne zidove, čez katere nas prijetno božata moški in ženski vokal. V podobnem kontekstu velja omeniti še nizozemski dekliški nojz-folk trio Blue Crime, ki je žanrsko in zvočno sicer precej odprt in raziskovalen, svoje bistvo pa običajno najde na koncertnih odrih, ko se mu pridruži še bobnar.

Po planotah letošnjega programa Menta nas lahko popeljejo še mnogi kitarski bendi, ki na sebi lastne načine iščejo svoje poti onkraj generičnega, med njimi npr. tudi balkanski Dogs in Kavala, Igralom in M.O.R.T, ki si vsi zaslužijo vsaj nekaj pozornosti. Ob tej priložnosti pa se je morda vseeno smiselneje obrniti k bendom, s katerimi v stik pridemo redkeje. Ameriški eksperimentalni pridigarji Algiers svojo politično angažiranost samozavestno prelivajo v hrupno kitarsko žaganje, podkrepljeno z inovativnim bobnanjem ex-Bloc Party razbijača Matta Tonga, in morda predstavljajo kar osrednje ime letošnjega festivala. Poljski kvartet Eric Shoves Them in His Pockets je po drugi strani letošnji primerek tiste vrste benda, ki najprej zveni kot marsikaj že slišanega – prva asociacija so lahko indie emninence Modest Mouse -, a tekom skladb večinoma najde nek svoj vsaj malce presenetljiv odvod. Avstrijci Mother's Cake predstavljajo bolj energično, psihedelično-progresivno permutacijo rock zvoka in gredo bolj v smer kakšnih The Mars Volta, precej bolj umirjeni, bolj klavirski kot kitarski in bolj zamišljeni kot energični pa so slovaški Tolstoys, ki malce v slogu Islandke Soley ustvarjajo zasanjan in ganljiv indie pop.

Slovaki Tolstoys ponujajo odmik od klasičnega kitarskega zvoka, kar je lahko tudi primeren uvod presežke z žanrskih margin. Jazzovski post-rock hrvaških Chui smo pri nas že videli, a se lahko že veselimo novega snidenja. Zven saksofona poleg Chui v kul barve oblači tudi litvanski trio Sheep Got Waxed, ki s svojo intenzivnostjo malce spomni na vsem ljube Battles in se napoveduje kot ena bolj zabavnih živih izkušenj letošnjega programa. Glasbo in filozofijo romunskega šah-rock future-folk dua Karpov not Kasparov bo bolje kot besede najbrž opisal njegov živi nastop, ki zna izpasti smešno ali pa izjemno, bolj resno in zanesljivo zabavo pa ponuja vsaj kakšna skladba avstrijskega projekta 5K HD. Njegov komad What If I deluje kot ena najprivlačenjših kompozicij letošnjega programa, sicer pa s svojim downtempo zvokom spomni na pri nas večkrat in prvič na Mentu 2016 videne Avstrijce Leyya – ki so z zelo spevnim komadom Superego takrat prav tako izstopali -, a je 5K HD občasno bolj čuden in hkrati bolj plesen.

Bend 5K HD bi lahko s svojim trendovskim zvokom deloval kot eden tistih, ki imajo več stila kot vsebine, a se na srečo v večini skladb izkaže drugače. Kot bolj klasičen showcase instantni zabavljač morda izpade Mart Avi, ki deluje kot nekakšna estonska verzija Ricka Astleyja, a če je pred dvema letoma presežek nudil malce bizarni litvanski duo Beissoul & Einius, tudi Marta Avija morda še ne gre odpisati. Še bolj klasično popovski je estonski Avoid Dave, nekoč samostojni elektronski projekt, zdaj pa indie pop kvartet, ki hitro postane preveč sredinski za alternativna ušesa. Na povsem drug način se zdi v lovljenje naše pozornosti usmerjen poljski duo Maniucha I Ksawery, ki skuša prepričati z minimalistično kombinacijo basa in vokala ter bo zanimiv predvsem fanom etno glasbe, s čemer je vezan tudi na kontekst uvajanja prizorišča Slovenskega etnografskega muzeja.

Preden se prepustimo elektronskemu afterju pa ošvrknimo še slovenski del programa in torej tiste bende, za katere najbolj upamo, da jim bo uspel preboj na večje evropske odre, a teh imen najbrž ni potrebno več zares predstavljati. Letos gre morda opaziti močnejšo sredinskost, valovskost domačega dela programa, ki z imeni, kot so Elvis Jackson, Zala Kralj ali Mrfy, kaže širjenje Menta onkraj meja alternative, podzemlja, Metelkove, s čimer sovpada tudi širitev dogajanja v Orto bar. Če lahko to po eni strani še bolj zamegli uporniški street cred, ki bi ga Ment kot festival drugačne glasbe vseeno lahko imel, pa pa po drugi strani ugotavljamo predvsem, da je v prejšnjih letih na svoje odre že postavil veliko večino naših alternativnih glasbenikov s sposobnostjo in željo doseganja tujine, ob tem pa je najbrž pravzaprav kar v naravi Menta in podobnih festivalov, da se vsaj malce umika od alternativnih klubov, radiev, ljudi ...

Bolj zanimiv in privlačen je morda letos nabor slovenskih artistov z nočnega, elektronskega dela programa, ki je že vsa leta Menta sorazmerno jasno ločen od zgodnejših, bendovskih terminov. Vprašanje je, koliko elektronski umetniki, obravnavani kot after, še dobijo pozornosti tujih promotorjev in koliko so temu sploh namenjeni, v vsakem primeru pa velja letos poleg naših omeniti renomirano britansko didžejko Mary Ann Hobbs, ukrajinskega eklektičnega deep-house raziskovalca Vakulo, pa njegovega bassovskega techno rojaka Koloaha in tako naprej, dokler ne pride sobotno jutro in smo spet prepuščeni februarski sivini ... 

Seznam predvajanih skladb:

1. Hater – Mental Haven
2. Hater – Alvays To Get By
3. Farveblind – Wasteful Talk ft. Cleo
4. Young Fathers – Get Up
5. Mavi Phoenix – Janet Jackson
6. Wandl – Steps (4:08)
7. Sequoyah Tiger – Punta Otok
8. Sequoyah Tiger – Cassius
9. Kate NV – Inn
10. Kate NV – Kata
11. Glintshake – Freaky Man
12. Lucidvox – Solnce
13. Manon Muert – To Forget
14. Manon Muert – Glowing Cityscape
15. Blue Crime – Sun Is A Star
16. Algiers – The Underside of Power
17. Eric Shoves Them in His Pockets - Storms
18. Mother's Cake – The Killer
19. Tolstoys – Agápē
20. Chui – Third Sun From The Stone
21. Karpov Not Kasparov – Mechanical Turk
22. Sheep Got Waxed – Forro
23. 5K HD – What If I
24. Vakula – New Romantic
25. Koloah – Lego Bricks
(v podlagi se vrti .čunfa)