Desetletju v popu

Špela Cvetko: Pop desetletje

V preteklem desetletju smo se, v največji meri do sedaj, spraševali, kaj oznaka pop sploh pomeni in kako pop muzika sploh zveni. V nasprotju s preteklim desetletjem so bili komercialno in trendovsko najplodnejši tisti izdelki, ki so predstavljali mešanice različnih vplivov. Med temi so bili v začetku desetletja izdelki, izšli iz gibanj indie pop rocka in EDM-a, ki je dobrih pet let sceni vladal z glasbeniki, kot so Avicii, Calvin Harris in Steve Aoki. V času, ko je popularna glasba z EDM osnovo kraljevala severnoameriškemu trgu, pa je njen val jahal tudi Diplo, ameriški producent, aktiven že od 90-ih, ki pooseblja popoidno kanibaliziranje glasbe. Za Radio Študent je njegovo ime morda res nepomembno, a v globalnem smislu je Diplo eden tistih producentov, ki razumejo vsejedsko uho sodobnega poslušalca popa - kontinuirano mu namreč uspeva reciklirati zvoke iz novih glasbenih in geografsko skritih scen ter tako pop znova in znova oživljati iz napol mrtvega stanja. Seveda, gre predvsem za njemu nove scene ali, bolje rečeno, scene, ki jih algoritmi pretočnih platform še niso zavrgli: dabke z Omarjem Souleymanom, Ms Nino, pa reggaeton, digital dancehall in tako naprej.

Tudi zavoljo hibridiziranja žanra je bilo preteklo desetletje pač desetletje vročih vprašanj o kulturni apropriaciji. Ena izmed prelomnic popa je bil lanski album El Mal Querer, dih jemajoč izdelek katalonske pevke Rosalíe, na katerem ta združuje flamenco in pop. Ob očitkih o uporabi žanra gitano in posvajanju andaluzijskega naglasa, dveh specifik skupnosti španskih romov, pa se je izpostavil tudi legitimen dvom v Rosalíino uvrstitev med glasbenike latinskoameriške diaspore - v smislu zahodnemu svetu sprejemljivejše verzije glasbe, izvajane v španskem jeziku, v primerjavi z abrazivnostjo J Balvina ali Bad Bunnyja. Ja, v zadnjih petih letih je velik del novega popa izhajal iz urbane latino glasbe, v kateri se znajde vse od trapa, salse, cumbie do reggaetona in neo-perrea. Nekateri že manj aktualni pop superzvezdniki so z mednarodnimi sodelovanji tudi želeli skočiti na ta trendovski vlak, a kot se je izkazalo v primeru Madonninega singla Medellin z najverjetneje najslabšega pop albuma tega desetletja, Madame X, apropriacija ni le moralno sporna reč, temveč tudi redko pripelje do dobrega izdelka. Navkljub odpiranju novih trgov in demografskemu širjenju špansko govorečega prebivalstva po Severni Ameriki je precej jasno, da angleščina ni več dominantni jezik v popu. Ob španščini so globalno v zadnjih desetih letih kot gobe po dežju rasli tudi jpop ter kpop glasbeniki. Pozabite youtubovski meme hit Gangnam Style, tu gre za idole, kakršni so BTS, Girl Generation ali EXO. Če so na zahodu popolni pop superzvezdniki prej izjema kot norma, bi bil Ford ponosen na industrijski perfekcionizem, ki ga uvajajo omenjeni azijski glasbeni trgi.

In če jpopu in kpopu pogosto očitamo direktnost in površinskost, se s točno temi karakteristikami glasbe od leta 2013 dalje prav brezsramno poigrava kolektiv PC Music. A.G. Cook, ustanovitelj kolektiva, je tudi njegov najbolj oprijemljiv ustvarjalec poleg SOPHIE, h kateri se bomo vrnili že čez nekaj trenutkov. PC Music vse tisto, kar v popu ljubimo oziroma sovražimo, privede do ekstremov; infantilizirane podobe ekstremno feminilnih pevk, Auto-Tune in pitanje z oglaševalsko, komercialno izpopolnjeno estetiko. Vprašanje, ali je kolektiv karkoli doprinesel k umetnosti mainstream popa, ne bo najverjetneje nikoli razrešeno, a je s kolektivom gotovo povezanih nekaj najzanimivejših glasbenih izdaj tega desetletja. Med te lahko štejemo kar celotno diskografijo SOPHIE, producentke in pevke, ki je med drugim zakuhala singl LIKE WE NEVER SAID GOODBYE in album Oil of Every Pearl's Un-Insides, pop album, ki si zasluži mesta med mejniki, ki so preoblikovali potencial pop glasbe. Ne v smislu ničvrednega žanrskega pop crossover uspeha, temveč nagradnje tistega, kar pop že je. Če je bila SOPHIE bombonček alternativnega popa, pa je PC Music vsaj deloma odgovoren tudi v primeru komercialno uspešnejše ustvarjalke Charli XCX. Njen album Pop 2 dokazuje, da lahko dobri hooki in strast za eksperimentiranje ustvarijo perfektno pop zvezdnico z riot grrrl dušo in edgy javno podobo.

Pop pa navkljub vsemu temelji na privlačnosti skladb, v čemer smo to desetletje videli tudi nekaj nadvse svetlečih primerov. Janelle Monae je s ploščama The ArchAndroid in Dirty Computer prikazala znotraj žanra zelo redko slišano visoko raven subverzivnosti besedil, nekakšen newspeak pop poveličevanja povprečnosti ljubezni, self carea in naše zaslepljenosti z življenji drugih ljudi. Druga glasbenica, ki si je - prav tako v tem desetletju - podredila naša ušesa, je Grimes, ki jo je do potankosti opisala radijska sodelavka Una Larisa Pečovnik, namreč kot »glasbenico, ki hkrati kaže, kaj bi lahko bila alternativa brez averzije do popa in kaj bi lahko bil pop, če ne bi bil masovna industrija in bi bilo v njem več prostora za DIY pristop«. Pet let po tem zapisu lahko trdimo, da je pop na nek način postal masovna industrija DIY pristopov, kar se kaže denimo v uspehu Billie Eilish ali Lil Nas X-a.

Čeprav je tip popa, ki ga izvajajo Ed Sheeran pa Justin Bieber ali vsi fantje iz One Direction, vsekakor popularen oziroma vsaj na veliko poslušan, je preteklo desetletje prineslo tudi kopico kvalitetnejšega popa. Najsi bodo to Ariana Grande s ploščo Sweetener, Rihanna z ANTI ali FKA Twigs in Tirzah, je guilty pleasure v popu pač passé. V naslednjem desetletju bi se bilo dobro izprašati o tem, kaj sploh želimo doseči, ko za užitek ob poslušanju od popa zahtevamo konstantno razbijanje žanrskih okvirjev, dekonstrukcijo in izraziteje pustolovske, avanturistične stilske špure ...

Michael C. Jumic: Blackpilled on 2010s pop

Nikar ne smemo napačno brati omniprezentnosti oznake pop v 2010-ih. Vse nove žanrske oznake s predpono pop, pretirano ukvarjanje samozvanih kritikov s pop glasbo, ki je morda spočetka izpadlo celo malce edgy, zadnje čase pa postalo čisto de rigeur, cela kopica pop sounding in pop presenting avtorjev, za katere se zanimajo skoraj izključno alternativni mediji, kak Radio Salomon ali IheartRadio se jih namreč niti od daleč ne bi dotaknila ... pa nenazadnje tudi tale škandalozen prispevek na Radiu Študent. Če nismo pozorni, bi morda napačno ocenili, da je šlo popu v minulih osmih, devetih letih prav dobro. Resnica pa je popolnoma obratna.

Pomislimo namreč na to, kako je bilo še v prejšnjem desetletju, denimo, kako je bilo obiskati kakšno prodajalno z zgoščenkami. Ne nek Record Store Day simulaker prodajalne nosilcev zvokov, ampak tisti real, 100% corpo shit: Za poudarek uporabljam primere iz ZDA - Best Buy ali Musicland. Za tistega, ki se je spoznal na glasbo, ki je okrog glasbe gradil določeno identiteto, je bil obisk takšne trgovine ponavljajoči se ritual: Nemogoče se je bilo izogniti pogledom s strateško postavljenih jumbo plakatov za najnovejše izdaje Madonne, U2, Mariah Carey. Pop je bil zlovešč, plod gromozanskega institucionalnega ustroja, ti pa si bil disident, upornik, bral si prave angleške revije, na radijski postaji bližnjega kolidža odkril Guided by Voices, gledal MTV samo po polnoči, ko so bile na sporedu čudaške oddaje, in uspelo ti je pobegniti. Tako je bilo brskanje po zgoščenkah relativno manj znanih indie zasedb in uvoženih tehno kompilacij, pod neodobravajočim pogledom Bonovega dvometrskega frisa, vsakič znova uprizorjeno uporniško dejanje.

Pop je bil nekoč problematičen, ker je brez kančka sramu uglasbil logiko kapitala, ker je bil najbolj slišan izraz hiperpotrošništva in ker je imel torej za seboj očitno vojsko ideologov, propagandistov in “marketingerjev”, ki so vlekli vse niti. No, tu ne smemo pretiravati: Marketing gor ali dol, v končni instanci je pop lahko postal pop le ob blagajnah trgovin z nosilci zvoka. Tako sta tradicionalni pop tudi, obvezno, zaznamovala močan songwriting in izvedbena/produkcijska komponenta, ki jo, tako se zdi, zdaj odkrivamo za nazaj, ko danes orjaški pop stroj ne meče več enake sence na svoje produkte.

In ravno v tem je poanta: Če smo tisti bolj izbirčni poslušalci in poslušalke v tem desetletju tako obsedeni s popom, razlog tiči v tem, da je stroj nehal delovati, lastniki pa so ga razstavili in poceni prodali za dele. Pop ni več grozeč, pop te ne gleda 24/7, svet, ki bi mu sporočil, da staviš na svoj potrošniški slog kot na neko dodano vrednost, od tebe ne zahteva, da se mu performativno odrečeš - tega, btw, NE počnite! Gorje normiejem, ki leta 2019 mislijo, da izpadejo kul, ko dramatično izjavijo, da sovražijo U2. MTV-ja in Top of the Pops ni več, ni več prodajnih verig; kolikor povprečen normie v svojem natrpanem urniku gledanja Netflixovih serij še najde pet minut za poslušanje glasbe, ima Spotify zanj neskončne oldies goldies plejliste, polne starih komadov, ki jih že pozna ... Posledično pa pop kot oznaka v 2010-ih ni opisala fenomena tipa Svetovna banka ali ameriški vojaški imperij, temveč zgolj določen tip posnetka, morda nek filing, nek pristop, v najbolj za lase privlečenih rabah pa celo vsebinsko prazne dekoracije – zaman bi denimo pri Fantanu iskali enotnega označenca. Torej, da bi pop lahko postal vse, je moral najprej postati nič.

Oziroma skoraj nič. Saj glavno zgodbo smo že povedali in tu bi lahko tudi nehali. Ampak recimo, for argument's sake, da še vedno, najbrž v nekih drugih, bistveno skromnejših registrih, o popu lahko govorimo kot o nečem konkretnem in otipljivem, kot o nekem poskusu vzpostavitve določene kontinuitete ...

Tisto, kar se v prvi vrsti enači s popom v 2010-ih, je tesno vezano na konkretne fenovske scene mladih, ki so, čeprav niso majhne, na glasbenem zemljevidu tako pozicionirane, da jih ne najdemo, če jih ne iščemo. Morda ste vi, poslušalke in poslušalci Radia Študent, slišali za Taylor Swift, Katy Perry, Carly Rae Jepsen, Eda Sheerana (morda je mišljen dobesedno, sodeč po tem, da se v naših krogih kot utelešenje popa še vedno citira Britney Spears) ... Za izvajalce, kot so Alessia Kara, Jason Derulo in Post Malone, pa bi si upal reči, da marsikdo, ki to zdaj bere, sliši prvič.

Nič hudega, ničesar niste zamudili, brez obotavljanja namreč lahko zaključimo, da je tovrstni pop globoko pod strogimi standardi pop glasbene ancien regime. Značilen za naštete ter za celo kopico podobnih izvajalk in izvajalcev je nek blazno simplističen pristop, ki ga sicer najdemo pri – objektivno rečeno - drugorazredni glasbi, denimo v namenskih skladbah za japonske ritmične igre, in ki torej zavrača za kvalietetno pop glasbo nujno melodijo oziroma ki slednjo zreducira na niz staccato poudarjenih, ritimično podanih zlogov: Z drugimi besedami - nadležno dretje, umetno filtrirano z raznimi produkcijskimi triki, da bi izpadlo še bolj in your face. Analogija z razvpito young adult literaturo ni napačna in morda tudi ne naključna: Gre za zlahka konzumabilne zadeve, oskubljene zahtevnejših elementov, ki bi stvarem dali neko estetsko vrednost.

Grozno. A sklep, da so ti sodobni fenovski izvajalci netalentirani, je ob tem popolnoma nepomemben. Ni jim namreč treba prodajati glasbe - oziroma, s prodajanjem glasbe, za razliko od fenovskega imidža, ki ima glasbeno komponento, ne bi nič dosegli. To je na prvi posluh slišati kot klasični anti-pop argument, pa ni. Madonna - na primer - ni bila ravno Maria Callas, na kar so njeni kritiki opozarjali že v osemdesetih, ampak ji je dejansko uspelo prodajati glasbo kot tako, človek je lahko – morda na skrivaj - užival v objektivno gledano prepričljivih melodijah komadov Holiday ali Like A Prayer, ne da bi se opredelil do fenomena Madonne ... Da pa sodobni odrasli poslušalec ne bi vedel, kdo je Taylor Swift, in se ne bi vnaprej opredelil do njene širše pojavnosti ali da bi šel na Google pogledat, kdo stoji za staccato dretjem hate hate hate hate hate, je kratko malo nepredstavljivo. Prepričan sem, da bo o tem pričal čas: Lika a Prayer bo na slabih pop radiih še vedno prisoten tudi čez deset let, česar ne morem trditi za karkoli od Taylor Swift.

Imamo pa tudi izjeme. Justin Bieber je leta 2015 prijetno presenetil z nizom odličnih hitov – Sorry, What Do You Mean in Where are You Now. Morda je človek, ki je kariero začel na YouTubeu kot meme, ki je torej v štartu sodil v isto kategorijo kot Chocolate Rain in Nyan Cat, ob vstopu v odrasla leta začutil neko potrebo po dokazovanju določene glasbene sposobnosti, ki pa ne bi nagajala njegovim kolegom, ki so začenjali še v polnopravni industriji ... In ta izjema seveda potrdi pravilo: Res je, našteti komadi sodijo v sam vrh zelo kratkega seznama omembe vrednega popa v tem desetletju, a dejstvo je, da bi lahko bili tudi čisto drugačni in bistveno slabši, konkretni učinek za kariero ne več tako mladega Bieberja pa bi bil kratko malo isti.

Nedvomno velik dogodek v tem desetletju, ki je na svoj način tudi prispeval določen nadomestek za propadli globalni imperij popa, je bila dokončna mainstreamizacija plesnoelektronskih godb pod oznako EDM. Zlasti v zgodnjih letih desetletja je ta nov krovni žanr - nov v smislu razsežnosti in pojavnih oblik - prispeval kar pomemben delež glasbe za v vrzel, ki je nastala po ustavitvi pop stroja. Prvi poskusi groteskno formulaičnega, nadležno glasnega EDM-a, da bi postal nov sinonim za pop glasbo, služijo kot dragocen dokument o tem, kako globoko je pop glasba padla v relativno kratkem času, kako je količinsko najbolj plodni razdelek zanesljivo kakovostne glasbe v pičlih nekaj letih postal pustinja. Tako lahko – ali celo moramo – omeniti skladbo skupine LMFAO kot najslabšo pop skladbo vseh časov, najbolj grozovito ob tem pa je - ja, tako fucking zanič je bila pop glasba v pretežnem delu tega desetletja -, da imenu skupine navkljub omenjena viža sploh ni bila tržena kot štos skladba, čeprav napram njej kak Cotton Eye Joe izpade, kot bi jo napisal David Bowie. Tako visok nivo cringea smo sicer res dosegli redko, morda je bil le še Pitbull sposoben tako nepredstavljivega crapa, a že ob hitrem pogledu cringe naslovov EDM hitov odprodanih DJ zvezd, kot so David Guetta, Swedish House Mafia in Avicii, se nam razkrije slovesni spomenik na grobu pop glasbe. Povod za ta vtis je tudi v dejstvu, da so odrapane pasaže v hitih omenjenih zvezdnikov med obubožanimi ameriškimi raperji veljale kratko malo za javno sramoto oziroma kot je najbolje povedal Kanye West: »ANOTHER dance track gotta hurt!«

A situacija se je tekom desetletja izboljšala, tako v smislu pop glasbe kot truda plesnoelektronskih izvajalcev, da bi ustvarili nadomestek zanjo. Saj to dvoje je tesno povezano. Iz širšega naslova EDM-a je tako prišlo nekaj izjemnih pop trenutkov, ki bodo morda celo kar v redu prestali erozijo časa. Sedem let rednega predvajanja je na primer več kot dovolj, da lahko brez dvoma zaključimo, da je skladba Rather Be dvojice Clean Bandit pravcati pop biser, čeprav je tako resen, da je že moteč - zdi se namreč, da sodi prej na kičaste poroke kakor na hedonistična plesišča. O metanaracijskih pogledih pop glasbe v 2010-ih ne bomo začenjali, zaenkrat naj zadostuje, da rečemo, da v tem primeru to ne bi bilo niti približno dovolj, da bi pokvarilo ta izjemen pop dosežek. Skladba Lean On, plod skupine Major Lazer, na čelu katere stoji Diplo, človek z resnimi bona fides v plesnem podzemlju (beri: človek z nekimi minimalnimi standardi), je neverjetno hud komad, ki je svoj čas podrl vse dotedanje rekorde ogledov na YouTubeu. Tudi glede na to da je izvajalka njegovih vokalov, danska pank rokerica Mø, kratko malo nobody v svetu pop glasbe, lahko zaključimo, da je ta izjemen dosežek rezultat dejstva, da gre pač za izvrsten pop komad. Ne nazadnje lahko omenimo tudi Calvina Harrisa, producenta, ki ima prav tako globoke korenine v plesni glasbi in ki je v sodelovanju z vrsto izvajalk izdal marsikako precej poslušljivo zadevo: Novejši plesni pop pevke albanskega porekla Due Lipe je na primer konsistentno dober.

V tem konkretnem trenutku, prežetem, kot je - z optimizmom okoli novega desetletja -, me celo mika ideja, da je bila nakazana odsotnost tapravega popa samo omejena epizoda. Torej, kot z vso zgodovinsko materialno kulturo, imamo tudi ob misli na bližnjo preteklost popa opraviti z vrhovi in padci ter dialektiko: Vsak padec kot trenutek prestrukturiranja, evolucijskih prilagoditev, ki bo omogočil vrnitev začasno okrnelega pojava v močnejši, trpežnejši obliki. Ali je res tako ali pop glasba v tem desetletju ni do konca izkrvavela, bo povedal samo čas, a zdi se, da morda že lahko identificiramo prve obrise tehtnih sprememb, po zaslugi katerih bodo 2010-a znana kot water shed trenutek v zgodovini pop glasbe.

Zdi se, da se bo pop (the system) morda do določene mere bistveno ločil od dosedanjega razumevanja popa (the music), torej od nekaterih svojih najbolj prepoznavnih potez in drž. Tako bi bilo izenačenje kopice izvajalcev in izvajalk tipa Anderson .Paak, Kayntranada, Jai Paul, Tyler the Creator, Tierra Whack, Frank Ocean s popom brez vsakega tehtnega pojasnila preprosto pitchforkovsko flancanje. Tako bi predmet Jizahovega prelomnega eseja o nastopu Andersona .Paaka ob tradicionalnem razumevanju popa težko izenačili s popom, a na neki drugi ravni, razsežnosti katere se šele začenjamo zavedati, opisano ne more biti drugega kot pop. In na ta paradoks dandanes naletimo vsepovsod: Na Spotifyu in Apple Musicu, med recommendations na YouTubeu, v trendovskih štacunah à la Urban Outfitters, v televizijskih serijah o urbani mladini, nenazadnje pa tudi v shady cryptocorpo viralnih vsebinah za mlade. Denimo, v tako imenovanih niche memes se ta imena tako pogosto in vztrajno pojavljajo, in sicer tako da so vedno na robu vidnega polja. Zelo subtilno je vse skupaj, pa zlahka pademo pod iluzijo, da gre za določeno organsko izmenjavo okusov, za nek spontan učinek interneta. A prej kot slej človeka premaga vtis, da je vse skupaj zrežirano, oziroma če je malo starejši, nekje v ozadju sliši tisto zelo znano brnenje pop stroja.

Ob tem, kako je bil pop nekoč orjaški glasen slon, ki ga je bilo nemogoče ignorirati, lahko o prepoznavnosti naštetih izvajalcev, ki jih ne vrtijo ne črnske ne top 40 postaje v ZDA, zaključimo, da je ena izmed potencialnih prihodnosti popa v tem, da postaja viroza, da bo ta pop mašinerija odslej med drugim obratovala s koordiniranim delovanjem na mikroskopski ravni in na večinoma nevidne načine.

S tem pa ne bi odpisal povratka nečesa, kar blazno spominja na polnopravni pop, kakršen je bil nekoč. Zadnje čase čutimo mini potrese, katerih izvor bi lahko bil pohod pop slona. Fenomena, ki bi bil primerljiv z Billy Eilish, zdaj že dolgo nismo videli. Se spomnite, kako je bilo v njenem primeru? V obdobju, ki ni trajalo dlje kot mesec in pol, dva meseca, denimo maja in junija 2019, je bila mlada Billy Eilish deležna agresivnega medijskega blitzkriega, ki je pokril tako fenovske medije kot odraslejše forme diskurza – obsežni write upsi v resnih časopisih, kot sta Wall Street Journal in The Economist, goste rotacije na retro usmerjenih alternative rock postajah, namenjenih Gen X-erjem. Uspelo je, ker je Billie Eilish dandanes vsepovsod, kot nobena na prvi pogled primerljiva pop pevka že dolgo – recimo od vrhunca Lady Gage (?) – ni bila. Vsi fucking vedo, kdo je Billie Eilish, vsi so si o njej počasi izdelali tudi mnenje, tisti pa, ki jih je prvi juriš slučajno zgrešil, je lahko padel notri po zaslugi viralnega marketinga, povezanega s pevkinim nepoznavanjem skupine Van Halen.

Skladno z izhodiščno tezo o tradicionalnem popu lahko kaj takega v končni instanci uspe samo, če glasbeni del štima in konsistentno drži interes na tak način aktivirane publike. In tako tudi je v primeru Billie Eilish. Same odlične skladbe, pop s čutom za splošni vajb sedanjosti, podkrepljen s premišljenim, blazno prepričljivim songwritingom, ki učinkuje v sinergiji z osebnostjo Eilish: Bajkam o bratu in o nekem intimnem ustvarjalnem procesu, o preoblikovanju dnevnika mladostnice v prekrasno pop glasbo niti za hip ne verjamemo. V iznajdbo njenega odličnega sounda so nedvomno vložene gromozanske količine truda, industrijskega know howa in kapitala.

Ob izteku za pop glasbo najslabšega desetletja, odkar obstaja pop glasba, je to dober razlog za veselje. Polnopravni pop je lahko le stroj. Oziroma v tem stroju, v tej možnosti, da se za tri minute prepustimo ekscesom kapitalizma z velikim K, tiči domala vse, kar je zares zabavno, vse, kar je v popu smiselno. Pa ne samo pri popu. Ta možnost, ta cenen eskapizem, ki ga nudi le polnopravni pop, na nekih globljih ravneh učinkuje tudi pri drugih godbah, pri katerih je pop na videz morda le pikica na horizontu. Brez Beach Boys ne bi bilo punka, brez disca ne bi bilo tehna. Oziroma ravno v tem desetletju, ravno ob odsotnosti popa, smo lahko spoznali, kako to izgleda - glasba je bila namreč v celem spektru pretežno depresivna in downerska ...

... oziroma slaba. Bom kar rekel slaba in v zaključku podčrtal, da je moje upanje za povratek vsemogočnega pop stroja hkrati upanje za vso glasbo. No, s tem pa vas nočem niti malo odvrniti od tega, da morate – morda celo moramo - v trenutku, ko bo pop spet tabu, ponovno postati hejterji. Tako bo edino prav.