Elektronska glasba v letu 2017

Techno 2017

Če je leto 2016 za techno še vedno pomenilo leto relativne stagnacije, ko so producenti in DJ-ji poskušali v žanr vnesti nekaj svežine – nekateri z inkorporacijo starejših trance zvokov, drugi s prekomerno uporabo modularnih sintetizatorjev –, 2016 torej resnično ni zapustilo ničesar izjemno pomenljivega, pa za leto 2017 k sreči lahko rečemo nasprotno in zdi se, da je žanr na krilih nekaterih posameznikov v fazi velike revitalizacije. Skoraj renesančni preporod so v tem letu zaznamovali predvsem trendi, ki se odmikajo od generičnega tiskanja 4x4 zvočnih vsebin v kombinaciji z izdajami pionirjev nekaterih podžanrov techna.

Največje zasluge za izjemen povratek electro zvoka v tehnoidne kroge pobereta DJ Stingray in Helena Hauff. Tako hiter in očiten zasuk v zvoku lahko pripišemo kompilacijski izdaji in DJ mixu, ki ju je Stingray letos pripravil za berlinski Tresor. Sicer že dolgoletni uradni DJ legendarnega gibanja Drexciyja je bil še pred tem letom izjemno slabo opažen, zdaj pa uživa preočiten zasuk. Helena Hauff je polje techna z bolj eklektično electro infuzijo pretresla na festivalu Dekmantel, uspešnemu letu dodala naj Essential Mix za angleški BBC Radio 1, nedolgo nazaj pa je svojo pozicijo utrdila še z močnim EP-jem pri založbi Ninja Tune. K temu dodajmo še remiks The Moverja, ki je letos izšel pri založbi Arcing Seas in smo ga na Radiu Študent že izpostavili kot komad leta, jasno pa tu postane tudi, zakaj se electro spet in vedno bolj vriva v sete techno DJ-jev.

Čeprav sta bila EBM in industrial v techno okvirjih že od nekdaj precej močna, so na ramenih techno mladeži agresivno hrupne strukture žanru vnesle dobrodošlo svežino, poleg seveda zvočno zvestih veteranov, med drugim Adam X in Terrence Fixmer. Ločeno sta veji industriala in EBM-a v technu sicer prisotni bržkone že od samega začetka žanra, a vendar se nikoli prej ni zdelo, da sta ti veji tako dobro in očitno spojeni. Na tem mestu je treba izpostaviti albume producentov Phase Fatale, Blush Response in Tzusing, katerim se z vrsto odličnih remiksov in singlov pridružujeta še Ancient Methods in Vatican Shadow. Če v miks mladostnikov dodamo še vidno izdajo starejšega Broken English Cluba, lahko mirno rečemo, da ta trend trenutno redefinira idejo techna.

Pomembno noto k revitalizaciji žanra prispevajo tudi prej manj opaženi in večinoma mlajši producenti, ki so v letu 2017 uspeli izdati svoj najbolj dodelan material. V tej kategoriji se znajde denimo Sigha – šele njegov drugi album Metabolism je zares prepričal širšo kritično množico. Enako velja za Peverelista – tokrat njegov že tretji album Tessellations bristolskega producenta končno šele zares postavlja na širši zemljevid. Izpostaviti gre Pessimista, ki že s prvencem močno opozarja na svoje produkcijske sposobnosti in hkrati briše meje tradicionalnega. Kontrastno pa je denimo Kobosil s trdimi singli in gostujočimi producenti na svoji založbi R – Label Group zaslužen za vse bolj priljubljen vračajoč se rave zvok devetdesetih. Na tem mestu naj omenimo še producenta BNJMN, ki bo v prihajajočih letih gotovo vidnejša figura žanra.

Skupini pa dodajmo tudi preobražene ali drugače pomembne producente in DJ-je. Gotovo je Steffi z letos izdanim albumom presegla samo sebe, Varg z odličnim albumom in kontroverznostjo ostaja na močni poziciji in nastavlja ogledalo vsem prodanim bednikom tega žanra, medtem ko se njegov skandinavski kolega Abdulla Rashim končno razkriva in preseneča s še bolj suverenim materialom, izdanim pod njegovim pravim imenom Anthony Linell. Blawan pri svoji založbi Ternesc dodaja še podaljšano modularno razbijanje s singlom Nutrition.

Ob koncu pregleda leta 2017 moramo nujno omeniti še starejše mačke s konceptualno in tehnično dovršenimi presežki. Gerald Donald se v dvojcu Dopplereffekt z albumom Cellular Automata kaže v svoji najčistejši ambientalnoelektronski obliki doslej. Prav tako nam dvojec Porter Ricks po sedemnajstih letih servira izjemen dub techno purizem Anguilla Electrica, omenimo pa še Surgeona s super opravljenimi dolžnostmi remiksanja in prav tako dobrim singlom pri lastni založbi Dynamic Tension. Leto 2017 je morda za techno dobro leto prav zaradi zmesi vsega omenjenega – mladih žanrskih revolucionarjev, ustaljenih suverenih producentov, starih, a še kako dobrih povratnikov ter med žanrskih techno-electro zasukov. Naj nas 2018 zasuka še bolj ... (Žiga Petrič)

Širša elektronika 2017

V miljeju elektronskih muzik na presečiščih techna, housa, breakbeata, footworka, bassa, ambienta in drugih odvodov smo v letošnjem letu lahko zasledili presenetljivo število presežnih izdaj. Vredno je poudariti, da slednje velja tako za globalni kot tudi domači prostor.

Na slovenski sceni se je letos odvilo tudi kar lepo število omembe vrednih dogodkov. Če začnemo z vsaj za širšo javnost bolj negativnimi, je potrebno izpostaviti sago, ki se je v zadnjih mesecih spletla okoli n-tega in tokrat menda res poslednjega zapiranja Ambasade Gavioli. V čast Ambasadi se je na Facebooku aktivirala skupina #saveAmbasadaGavioli z za zdaj skoraj 13 tisoč člani, ki je v tem času sproducirala nekaj resnično branja vrednega, meme worthy materiala, ki ponuja vpogled v širše dojemanje elektronske glasbene scene na sončni strani Alp. Ampak to je menda to, zadnji Goodbye parti, katerega program za zdaj ostaja zavit v skrivnost, se bo odvil 1. januarja 2018. Če številni žalujejo za izgubo Katedrale luksuznih barv, pa se po drugi strani s tem odpira priložnost za mobilizacijo ljudi v novih prostorih in pri novih projektih, ki bi lahko presegli mlačne, na ekonomski osnovi bazirane programske sheme zadnjih nekaj let, kjer je šlo za očitno molzenje »zlate krave«, dokler se je pač dalo.

Naj izpostavimo še žal spodleteli poizkus prve izvedbe festivala elektronske glasbe Od:vod, ki je bil v septembru predviden na sotočju Soče in Tolminke, vendar je bil zaradi vremenskih ujm odpovedan. Angažma, da bi sotočje po vseh teh letih dobilo tudi vsaj manjši festival, namenjen elektronskim zvokom, je vreden pohvale in dodatne spodbude, zato upamo, da bo v letu 2018 prišlo do prave realizacije te ideje.

Med uspešno izvedenimi dogodki naj kot prvega izpostavimo praznovanje 28. obletnice Kluba K4 s posebnim programom pionirskih imen slovenske scene (Alda Ivančiča, P-Twina, Octexa, Dojaje, Gregorja Zemljiča in Umeka pod psevdonimom Zeta Reticula), nastopa nemškega didžeja in producenta Amotika v Koncertni dvorani Rog v organizaciji Formavive ter mladega Phase Fatalea na Pulverierji pri Sežani. Omenimo tudi praznovanje prve obletnice kolektiva Just Us z Nicolasem Lutzem in nastopa Ziúr v sklopu festivala Sonica ter Rona Morellija v Božidarju … ter seveda, recimo da uspešnega prvega javljanja slovenske scene na svetovno spletišče skozi platformo Boiler Room. V organizaciji kolektiva Stiropor so v Klubu K4 takrat nastopili .čunfa, SunnySun, Borka, Lavka, Christian Kroupa, Žiga Murko in Niplodok. Ob vprašanju, ali je to v resnici kaj doprineslo k prepoznavnosti domače produkcije ali je bilo vse skupaj omejeno na bežni hype v osrednjeslovenskem, predvsem na Ljubljano omejenem prostoru, se tehtnica nagiba na drugo stran. Vseeno moramo omeniti, da je Christian Kroupa, če sodimo po spletnih komentarjih, pod psevdonimom Alleged Witches doživel precej dobro sprejeto kratkometražno izdajo Serve the Spirits, ki je izšla pri Meda Fury, londonski hčerinski založbi legendarne R&S Records.

Presežne slovenske elektronske produkcije smo podrobneje predstavili v zadnji letošnji ediciji oddaje Partijska linija. V oddaji lahko denimo prisluhnete komadu Find Another koprskega producenta FLO-ja, ki ga najdemo na EP-ju Emeria, izdanem pri londonski založbi Chord Marauders. Njegov komad Turn Around z iste izdaje je z enim najbolj hajpanih nastopov v letošnjem letu na festivalu Field Day v Londonu v setu zarolal sam Aphex Twin. Nabor vključuje tudi produkciji Vida Vaia in Evana, obe izdani pri sveži domači založbi phi, tehnoidni komad s kratkometražnega prvenca Gašperja Torkarja ter letošnja izbranca platforme Shape, Lifecutterja (Domen Učakar) in Warego Valles, od katerih bo platformo zastopala Nina Hudej. Vse tri so izšle pri založbi Kamizdat. Ne gre pozabiti niti letošnje mojstrovine Pi pionirskega dvojca Random Logic. Kot zadnjega pa tu izpostavimo še EP6 Zete Reticule (Umek), s katerega smo izbrali petardo Reticulum, za več domače glasbe pa vas torej napotujemo k Partijski liniji.

Enega zgodnejših komadov Zete Reticule je za epski epilog letošnje izvedbe festivala Dekmantel v Amsterdamu kot zadnjega v setu zavrtela temna electro dama Helena Hauff, precej primerno ime za prehod na dogajanje na globalni ravni. Trend, ki se je končno prijel, je zagotovo vse večja vidnost žensk in drugače identificirajočih posameznikov v medijski krajini in na trgu, ki sta bila od nekdaj vidno dominirana z moško populacijo. Morda gre do neke mere za pozitivno diskriminacijo, vseeno pa bi raje trdili, da je v obtoku vse več presežnega materiala iz rok marginaliziranih skupin. Vse več pa je tudi javnega dialoga. Večja angažiranost se vidi na področju boja proti mizoginiji, homofobiji in drugih sovraštvih, kjer gre omeniti junijski skorajšnji javni linč varovanca nemške založbe Giegling, producenta Konstantina. Po drugi strani pa tovrstni dogodki omogočajo izris malo jasnejše slike delovanja družabnih omrežij, saj se zdi, da ljudje kot hijene čakajo na naslednji veliki linč, ki ga lahko sproži že bežna, trikrat citirana in parafrazirana opazka brez širšega konteksta.

Drug zanimiv incident pa je bilo dejansko res patetično reševanje iz dreka v primeru didžeja Jeremyja Undergrounda, ki se je zapletel v spor s škotskimi malimi promotorji. Ti so na njegove grožnje odgovorili z javno objavo pogovorov, v katerih je poleg mastnega honorarja za svoje blagostanje zahteval hotel s petimi zvezdicami in savno. Čeprav zveni kot trač, je bila ta situacija izrabljena za javni dialog v zvezi z manipulacijami booking agencij in izkoriščevanjem malih promotorjev brez obzira na njihovo finančno in drugo zaledje. Ravno v zvezi s tem je pomenljiva nedavna odločitev spletnega portala Resident Advisor, da ukine vsakoletne t. i. RA Polls, torej ankete, v katerih so spletni uporabniki glasovali za najboljšega didžeja in live act. Vse bolj homogeni rezultati anket v zadnjih letih, s katerimi so prevladovali beli moški iz Evrope in ZDA, so bili slab odraz resnične raznolikosti scene. Drug problem pa je ravno v booking agencijah in agentih, pri katerih so ravno RA ankete precej vplivale na honorarje najvišje kotiranih didžejev in didžejk. Iz podobnih razlogov so ukinili tudi notranje glasovalne lestvice najboljših založb, miksov, kompilacij in podcastov.

Tega načela se nismo držali s Partijsko linijo, s katero smo vam pripravili dva seznama najljubših 50 komadov, pa izbor najljubšega miksa, albuma in kompilacije, zato vas za bolj poglobljen pregled tujih produkcij ponovno napotujemo tja. Sicer pa gre izpostaviti res lep vzpon producentk v globalnem podzemlju, od bolj eksperimentalnih Jlin, Klein, Jasss, Karen Gwyer, Kelly Lee Owens in Laurel Halo do bolj tradicionalnih Courtesy, Avalon Emerson, Inge Mauer, Betrice Dillon, Octo Octe ter Volvox in Umfang iz newyorškega kolektiva Discwoman … Vsaka izmed naštetih je letos izdala eno ali dve presežni izdaji, ki so resnično vredne posluha. Drug trend je bila ponovno občutna rast ambientalno zasnovanih albumov. V intervjuju za The Wire je britanski didžej Ben UFO v zvezi s tem razmišljal, da gre za nekakšen zeitgeistovski moment, poskus eskapizma in pravzaprav ustvarjanje dihotomije med hrupno in kaotično klubsko izkušnjo ter njej nasprotnim comedownom v intimnem prostoru. Kot epitem duha časa je omenil razprodana nastopa japonske komponistke Midori Takada in ameriškega dvojca Visible Cloaks v londonskem Barbican Centru. Slednji je z letošnjim albumom Reassemblage ponudil enega najbolj navdihujočih poslušanj leta, s svojo fuzijo sodobnega ambienta na presečiščih futurističnih internetnih glasb, japonskega ambienta, new agea 80. let in vzorcev glasb sveta. Kot vsaj toliko, morebiti pa še bolj zeitgeitovskega, gre izpostaviti še album Experiencing the Deposit of Faith producenta in glasbenika Yvesa Tumorja. Na koncu naj omenimo še sledeče presežke, h katerim iskreno napotujemo naše poslušalce in bralce: jamajški dvojec Equiknoxx s plato Colón Man, DJ Sports s plato Modern Species, Tzusingovo izdajo pri založbi L.I.E.S., povratniško plato Porter Ricks Anguilla Electrica, računalniško generirane zvoka albuma Mnestic Pressure Leeja Gamblea, »deep reggaeton« DJ Pythona na albumu Dulce Compania ter pri založbi PAN izdano Superlative Fatigue veterana Errorsmitha. Pri kompilacijah vam v posluh resnično priporočamo Outro Tempo: Electronic and Contemporary Music From Brazil 1978-1992. Seveda pa je komad leta gotovo Danny Triumph producenta Metrista, izdan na kompilaciji naše najljubše hrvaške založbe low income $quad, resnično eden najlepših zvočnih mindfuckov, ki ga ni mogoče primerjati z ničemer doslej. Najbolj nepozabni letošnji gigi pa so nedvomno A Made Up Sound in Ancient Methods na festivalu Elevate, ki se ponaša s hudim programom tudi za leto 2018, Bruce b2b Gramrcy v berlinskemu klubu ://about blank ter Ben UFO in Interstellar Funk na festivalu Dimensions ... (Jaša Bužinel)

Spletno podtalje 2017

Stalno živahno in raznoliko spletno podtalje je takšno ostajalo tudi v letu 2017. Težko je sicer povzeti vse, kar se je v tem letu dogajalo, a kljub temu je tu nekaj očitnejših postopnih transformacij in pospešitev posameznih tokov, ki jih je bilo moč zapaziti.

Že prej izredno prisotne tendence h klubski dekonstrukciji, ki jo zaznamujejo visoka detajliranost, očitna prostorskost in čim večja strukturna kompleksnost, so v obklubskih ali postklubskih trendih še naprej ostajale izredno pomembne. Založbe, kot so Halcyon Veil, PTP in NON, so tovrstne robne glasbene prakse še naprej eksplicitno politizirale, kot lahko morda najočitneje slišimo na ploščah Paradiso China Amobija ter Absent Personae s strani dua producentov Kepla & DeForrest Brown Jr. Obenem so se podobni pristopi povsem trendovsko še naprej širili po številnih evropskih prestolnicah. Med letos opaznejšimi založbami in kolektivi so bili denimo avstrijski AMEN in Ashida Park, belgijski Midlife in Slagwerk, češki BCCA System in ReaperDeathSealCorporation, poljski Intruder Alert, britanski Nuxxe in tudi avstralski Decisions. Trend je svojo različico našel tudi na Kitajskem, kjer najdemo prav tako letos izredno produktivni založbi SVBKVLT in Genome 6.66 Mbp.

Ti kompleksni in detajlirani zvoki, izvorno povezani s prakso zvočnega oblikovanja, razvito znotraj filmske industrije, zaradi česar je to gibanje pogosto ohlapno označeno tudi kot sound design, so se letos prenesli tudi v bolj razpuščene, ambientalnejše in torej od kluba dokončno ločene glasbene tokove. Ti so se kultivirali tudi zgolj skozi samoizdaje na spletnih glasbenih platformah ter zaradi svoje omehčane zvočnosti dosegli tudi številne, s klubom morda izvorno nepovezane založbe. Tu denimo pomislimo na ploščo We Never Happened belgijskega producenta Ssaliva, na ploščah Basic Dwell in Ethereal Drops francoske založbe PERMALNK ter Feed Goals in ANTHEMS z letos posebej pestre češke založbe Genot Centre. Kot morda najočitnejši primer tovrstnega prehoda se nam ponudi ameriški in v Berlinu situirani producent M.E.S.H., nekaj let nazaj eden izmed pomembnejših glasov postklubskega gibanja, ki je na svoji letošnji plošči Hesaitix in bojda tudi s spremljajočimi nastopi klubski imerzivni potencial povezal z večinoma pravzaprav popolnoma razpuščenimi, ambientalnimi kompozicijami.

Ambientalna glasba, do neke mere informirana s tovrstnimi aktualnimi praksami, se je letos konkretneje usmerila tudi v očitnejšo melodičnost, strukturiranost in zavestno izkoriščanje asociativnega potenciala uporabljenih zvokov, s čimer je pogosto prevpraševala meje lastne ambientalnosti. To lahko zasledimo v kompozicijah kulturno fluidne plošče letos precej opaznega dvojca Visible Cloaks, v velikem delu kataloga kalifornijskih založb Not Not Fun in Constellation Tatsu ter na kompilaciji britanskega ambientalnega večera New Atlantis.

Še vedno je ostajal očiten tudi vpliv danes že dodobra zatohlega vaporwavea, ki je prelom desetletja zaznamoval s kultiviranjem konceptualnega premika v odnosu do semplanja. Ta se je v tem času razpasel čez vse meje in danes ga slišimo v najrazličnejših tudi konkretno bizarnejših pristopih. Morda najopaznejši raziskovalec semplanja je japonski DJWWWW, ki je letos kot $ega & The Rainbow Streets navdušil z albumom 想いで100景 ter še naprej vztrajno polnil lastno založbo Wasabi Tapes. Eklektično medžanrsko semplanje smo pogosto zasledili tudi v nepreglednem kolažnem kaosu neverjetno produktivnih producentk FIRE-TOOLZ in Yeongrak, v produkcijah Erica Stratosa ter v katalogu mladih ameriških založb kot sta Gauze in The Worst ter na vedno omembe vredni velikanki Orange Milk. Ta je prikazala širok nabor tovrstnih na samplanju baziranih gibanj, ki se med drugim denimo vedno pogosteje mešajo tudi s footworkom kot lahko slišimo na letošnjih albumih argentinskega El Murki ali ameriškega Diamond Soul.

Tovrstna kultivacija semplanja, fetišizacija visoko detajliranih zvokov in prej orisana difuzija klubskosti v ambientalnost so letos nekoliko očitneje definirale že nekaj let prisoten medžanrski pojav. Na ploščah, kot so XXXII in Meeting Room + Rare Plants japonskih producentov CVN in woopheadclrms, Isomorphs ameriškega Matthew D. Gantta ter na posebej omembe vredni plošči Soft Channel producenta Giant Claw, so visoko detajlirani in eklektični zvočni kolaži, dozdevno namenjeni predvsem intimni imerziji s slušalkami, s čimer se še očitneje kažejo vzporednice z virtualno resničnostjo.

Kompilacije v spletnem podtalju domnevno igrajo vedno večjo vlogo. Že dolgo lahko govorimo o nekakšnem zatonu formata dolgometražne plošče, ki se tudi znotraj popularnejših tokov umika fluidnejšim formam miksov ter posamičnim singlom. Zaradi ljubiteljsko raziskovalne narave velikega deleža internetnih producentov pa se v spletnem podtalju zdijo tudi EP-ji vse redkejši in zlasti tisti, morda manj ambiciozni producenti torej večinoma objavljajo zgolj posamezne komade. Posledično je forma kompilacije odlično orodje za promocijo tako manjših amaterskih producentov kot svežih, še ne uveljavljenih založb, ki lahko s pomočjo velikih kompilacij preko posledično tudi večjih socialnih mrež dosegajo večji delež občinstva. Na ta način so se letos denimo predstavile sveža moskovska založba BRAT, belgijska Midlife, egipčanska ANBA, ameriški International Winners in mednarodni kolektiv Xquisite Nihil, po formi kompilacije pa je posegla celo dodobra uveljavljena velikanka PAN.

S kompilacijami je nase opozorila tudi obilica svežih azijskih scen, ki so se začele letos vse očitneje uveljavljati tako na spletu kot v tamkajšnjem klubovju. Omembe vredni sta kompilaciji kitajske platforme Chinabot ter tajvanske Future Proof.

Opazne so bile tudi eksplicitneje politično kontekstualizirane ali specifičnemu namenu posvečene kompilacije. Tu lahko omenimo že januarja izdano kompilacijo kolektiva Club Chai, ki opozarja na marginalizirane v klubskem okolju. Podobno je kompilacija založbe Piraton opozarjala predvsem na odnos do žensk v glasbeni industriji. Ob številnih naravnih katastrofah so se pojavile tudi njim posvečene kompilacije, ki so zbirale prispevke za pomoč prizadetim področjem; Praxis Houston za Houston, Choque za Mehiko in Shine za Puerto Rico.

Spletno glasbo so letos vedno pogosteje spremila tudi različna 3D okolja oziroma celo mini igre, kot smo zasledili v praksi založbe Quantum Natives, producentov Davida Kanage in Dane Law in že prej omenjenih Visible Cloaks. Vse številčnejši in dozdevno tudi vedno relevatnejši pa so postajali tudi videi oziroma vizualna podoba nasploh, ki se vedno pogosteje zateka k fetišizaciji tridimenzionalnih simulacij. Velik dejavnik v povezovanju tovrstnih internetnih scen pa so tudi različne serije miksov, kot so JEROME mixfile, Grey Matter Archive, razni internetni radii, kot je New New World Radio, ter obklubski eksperimentalni live streami, kot jih pridno objavlja obetavni češki kolektiv BCAA System. (Matej Mihevc)

* Preberi še:

Hip hop v letu 2017
Kitarske glasbe v letu 2017
Onkraj linije v letu 2017
Naj Tolpe bumov 2017