GLASBA IN LIVESTREAMING V DEŽELI KUR, DRUGI DEL

GLASBA IN LIVESTREAMING V DEŽELI KUR, DRUGI DEL

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 5. 2020 - 14.00

Pred tednom dni smo prvič ugriznili v kislo jabolko livestreaminga, tokrat kot črvi vrtamo še globlje v njegovo trohlo vsebino. V prejšnjem prispevku smo se dotaknili razumevanja livestreamov v vlogi promocije, a sedanje pomanjkanje finančnih virov za glasbenike je povzročilo stampedo k potencialni monetizaciji internetnih prenosov. Ker takšna praksa ni posebej razširjena, so se akterji glasbene industrije sprva spraševali, kje in kako sploh začeti z monetizacijo, ko pa so potrebni tehnološki vmesniki na trenutno najbolj uporabljanih platformah zahodnega sveta, Facebooku, Instagramu, TikToku in Twitchu odsotni.

A monetizacija streamanja ni korak v pravo smer, morda le kratkoročna rešitev. V upanju na boljši jutri in boljšo novo normalnost moramo razmisliti, kako v sferi pretočnih vsebin odgovornost za preživetje ustvarjalcev in krivdo, če se to ne zgodi, preusmeriti z individualiziranega poslušalca ter njegove domnevno nezadostne podpore na monopol in izkoriščevalske prakse pretočnih platform. Uporaba pretočnih platform, kot so Apple Music, Spotify in druge, med slovenskimi glasbeniki morda še ni razširjena, a kritika domače krajine je bila skoraj izključno uperjena zoper nesposobnost ureditve digitalnega trga s strani organizacij, odgovornih za pravice glasbenikov, kot je na primer SAZAS.

Poskušajmo si zamisliti prihodnost, v kateri se v igro vključijo še prej omenjena družabna omrežja, ki nad zakoni malce poškilijo, nekako pa poskrbijo za legalnost celotne operacije. Denarna izplačila so in bi bila v takem primeru tragikomično nizka. Ker ne obstajajo javno dostopni podatki o višini izplačil in ker je ta odvisna od več faktorjev, za Slovenijo ne moremo špekulirati o verodostojnih številkah. Kljub temu pa pred kratkim razkriti britanski primer prikaže realno sliko mizernosti. Youtube izplača 0,0012 funta, Spotify 0,0028 funta ali 0,2 penija, na vrhu pa je Amazon z 0,9 stotinami funta za eno predvajanje. Te informacije seveda veljajo le, če si glasbenik lasti 100 % svojih pravic in če zavzame dovoljšen del poslušalskega bazena, da mu sploh pripada izplačilo.

Kritično o pasteh in atributih livestreaminga
 / 23. 4. 2020

Toda vrnimo se k livestreamingu. Ta je algoritmom med kopico vsebin najljubša, saj prinese največ ogledov in interakcij. Da izpolni svoj potencial, mora biti izkušnja prvič zanimiva in drugič potekati brez težav. Problemi z avtorskimi pravicami tu niso zgolj etične, temveč tudi izvedbene narave. Če algoritem zazna podobnost z licencirano vsebino, je precej verjetno, da bo prenos prekinil in sporne dele po koncu predvajanja v živo skoraj zagotovo preprosto utišal. To postavlja vprašanje o dostopanju do teh posnetkov v prihodnosti oziroma o smiselnosti arhiviranja. Obstaja realna grožnja, da v prihodnosti do teh vsebin ne bomo mogli več dostopati, kot se je to v preteklosti že zgodilo ob zaprtju spletnih strani ali tehnoloških posodobitvah. Vsekakor pa napol utišan posnetek ni zanimiv za nikogar.

Z vprašanjem arhiviranja je povezano tudi vprašanje ekskluzivnosti. Če bi se livestream želel konkretneje oddaljiti od promocijske vloge, bi moral ponuditi občutek minljivosti. Tega obljubljajo živi koncerti in zabave. Plačujemo edinstvenost, ki jo doživimo na simbolni in materialni ravni. Iz prejšnjega prispevka na ideji minljivosti temeljita strani StageIt, na kateri lahko glasbeniki organizirajo koncert z vstopno ceno od 10 centov naprej, ali Patreon, ki v zameno za  naročnino omogoči dostop do ekskluzivne vsebine. Ponovno se zdi, da bi morali za preživetje zbrati ogromno število prispevajočih sledilcev, a spet je čedalje bolj priljubljena ideja Kevina Kellyja, katere premisa dohodka sloni na tisoč resnično predanih oboževalcih. Vendarle moramo priznati, da bi se z njeno realizacijo ponovno ujeli v neoliberalno zanko projektne hiperprodukcije.

Kljub vsem zadržkom ima livestreaming potencial za spajanje nove in drugačne vizualnosti, kot smo jo navajeni konzumirati iz prvoosebnega pogleda tradicionalne realnosti. Zanimiv primer, ki se na domači grudi še ni pojavil, so koncerti in zabave v virtualnih svetovih, kot so Minecraft, plug.dj, IMVU in Second Life. Iniciative, ki niso le animiran skeč  kot Marshmellov set v videoigri Fortnite in ki dejansko omogočajo interakcijo, so prihajale predvsem iz elektronskega in pop podtalja, tukaj naj omenimo le kolektiv Open Pit. Ker so livestreami povezani z ravnjo naše predanosti, se v nasprotju z vlogo nevidnega poslušalca lahko potencialno bolje vživimo v karakter, ki ga upravljamo in ki ga drugi vidijo. Izpolnitvi želje po videti in biti viden pa gredo na roko Zoom zabave. Njihova priljubljenost je očitna pri rejverskih in LGBT skupnostih, v katerih se glasbene točke prepletajo s performativnimi, cirkuškimi, drag, poetičnimi in drugimi nastopi. Vendar uporabi Zooma in drugih video konferenčnih aplikacij ni postlano z rožicami. Očitni so problemi z varnostjo in zasebnostjo podatkov, prav tako pa se je razširil tudi pojav zoombombinga, ko neželeni obiskovalci v zabavi širijo masovni spam z rasističnimi, homofobnimi in drugimi nekul vsebinami.

Morda bomo kdaj v prihodnosti pohlep ministrstva za kulturo  po intermedijskih vsebinah zadovoljevali s projektnimi livestreami, do takrat pa lahko med krizno situacijo propadle klube gradimo kar v Minecraftu.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.