Tekashi in clout

Najpopularnejši reper nove dobe je bil pred mesecem dni predčasno izpuščen iz zapora. V velikem slogu je podrl vse rekorde na Instagramu in z novim komadom navdušil čakajoče hype-zveri. Če je bil do tega trenutka najbolj polarizirajoč pop glasbenik, je s svojim nastopom brez zavor požel odobravanje širšega kroga poslušalcev, oziroma bolje rečeno - prerasel je sceno in postal zeitgeist, ki ga je prav tako zahtevno obravnavati, kot bi ga bilo ignorirati.

Daniel Hernandez ali Tekashi 6ix9ine se je v javnosti prvič pojavil kot labilen newyorški mladenič, oblečen v provokativno opravo z besedo Pussy napisano na majici in Nigga na hlačah. Nenavadno izbiro besed je smiselno dopolnila zadnja stran majice, kjer je nad številko 69 pisalo Eater, vse v slogu, ki ga je takrat že populariziral ASAP Rocky. Danny je s svojimi objavami na spletu predstavljal tipičnega wannabe reperja, pozerja, postal je živeči meme . Na glasbeno sceno ga je katapultiral Yaksha, bratislavski založnik, in prvi nastop je imel Tekashi prav pri njem na Slovaškem 29. aprila letnice 2017. Njegova glasba je bila metalsko-reperska, njegov slog pa temačno gothamski, na meji postapokaliptičnega. Skladba Scum Life vsebuje srhljivo jasno rdečo nit, ki se zdi celo bolj premišljeno kritična od mnogih podobnih robnih glasbenih poskusov. Pri novi založbi TenThousand Projects sta nato s kolegom Trippie Reddom s prodornim repanjem in unikatno vizualno podobo v sodelovanju z vseprisotno mašino WorldStarHipHop leta 2018 končno prebila prag mainstreama. Tekashijevo ozadje torej spodbija domneve, da gre za mladeniča brez kančka samozavedanja, za lutko v rokah velike industrije, česar se v svojih komadih pogosto tudi sam dotakne.

Ker Tekashi repa čez skoraj odpisane trep beate, ki jih vreščeče nadgradi z zelo poenostavljenimi besedili, polnimi gneva, je obilico kritike prejel tudi na račun samih skladb. Njegovo neokusno pretiravanje na vseh nivojih je privabilo množice in odgnalo tenkočutnejše poslušalce. V kombinaciji z njegovo neobičajno pisano pojavo in prek vseh meja nasilnimi, razvratnimi videospoti pa so se postavljala vprašanja o subverzivnosti in primernosti njegove glasbe. Podobna zgodba se je pletla okrog njegovega osebnega življenja. Po neštetih obtožbah, ki so segale od spolne zlorabe mladoletne osebe in izsiljevanja do oboroženega napada, so mu nekajkrat pogledali skozi prste, potem pa so Hernandeza decembra lani na podlagi trdnih dokazov obsodili na najmanj 47 let zapora. Predvsem je bila obsodba posledica njegove vpletenosti v zloglasno newyorško tolpo Nine Trey, ki se ji je pridružil v iskanju ulične zaslombe.

Tisto pa, kar je 6ix9ina zares naredilo za do obisti kontroverzen lik, so bila njegova sodna pričanja proti vsem nekdanjim pajdašem, kar je že v času sojenja le še podžgalo njegovo medijsko pojavnost. Ker je prekršil zakon ulice, so se mu odpovedala vsa prepoznavna imena uličnega repa. A kljub Tekashijevi najslabši možni javni podobi so se na njegovem nedavnem prvem livestreamu na prostem pojavila vsa mogoča slavna imena in na njegovem uspehu gradila svojo znamko. Tudi denimo slovenski streamer Pero Martič se je izprsil ob videospotu Gooba, v katerem se 6ix9ine posmehuje vsem. Nič nenavadnega torej ne bo, ko bomo na ulicah spet uzrli dvanajstletnike, iz katerih telefonov bo odmeval mavričnolasi ekstravagantnež. Nenazadnje si je s srčnim, brezsramnim in neustrašnim nastopom pridobil nove poslušalce.

Kaj torej sledi? Na zgodbo 6ix9ina lahko gledamo z najmanj treh zanimivih perspektiv: v kontekstu glasbe, kulture in medijev. Z vidika glasbe gre v Tekashijevem primeru za pozabljeno umetnost uličnih reperskih hitov. V zadnjem desetletju smo bili priča prevratu trepa iz najtrše oblike izražanja realnosti bede, prek Chief Keefa in Waka Flocka Flama , v prehodno obdobje, ko je trep, ne le kot glasba, temveč kot način življenja, predvsem preko Kanyeja zlezel v pore vseh vrst glasbenikov in širšega občinstva, in nato njegovemu nedavnemu zatonu skozi počasi razvodenel, ponavljajoč se vzorec Lil Pumpa in podobnih izvajalcev. 6ix9ine je v prostoru, v katerem je trep povsem zamenjal svoje občinstvo, zvok svojih idolov prinesel nazaj na ulice, ki so ga ustvarile - a tokrat v popačeni, skoraj distopični obliki. To, s čimer je OG Maco  poskusil že leta 2015 in kar se ni izšlo Flockaveliju 1.5 , je dve leti kasneje na noge postavilo cel New York. V post-Migos času se ravno na tej točki znajdemo med pojmoma hype in real, ki sta v dotičnem primeru Tekashija obrnjena na glavo: gre za umeten videz post-reperja, ki pa hkrati ne bi mogel biti bolj resničen. Z neposredno nihilističnim izrazom, kakršen je s popularizacijo žanra uplahnil, je Tekashijev glas cvetel in se s sodobnimi velikimi imeni, kot sta Nicki Minaj ali Kanye West, celo povezal v unikatno celoto, neločljivo od duha časa, kljub svoji brezsramni množični usmerjenosti, celo banalizaciji. In le kontekst nam dovoljuje kritično premisliti ne le o njegovi, temveč o vsej popularni glasbi ...

Kot predstavnik Soundcloud gibanja ima sicer nekaj podobno zvenečih sodobnikov, ki so se prebili v mainstream, čeprav so bili njegovi zgodnejši albumi vsaj za odtenek prodornejši. Močan vtis je Tekashi naredil tudi v Evropi, ko je sodeloval z nemškimi, francoskimi in slovaškimi reperji, med temi sodelovanji pa je bil najplodnejši njegov skok na beat Vladimirja Cauchemarja v hitiču Aulos Reloaded.

Ko se ozremo po visokih številkah njegovega uspeha, se spotaknemo ob gibanje, ki ga je Tekashi ustvaril. Strašljivo je, do katerih mej je moral ta, za mnoge muzično kvečjemu povprečen - reper, svoj lik nebrzdanega nasilneža peljati , da je dosegel ušesa celotnega sveta. Izraža frustracijo, ki je zelo očitno blizu mladim v drugem in tretjem svetu, ter obenem izpostavlja Ameriko in njeno glasbeno industrijo kot grotesko, ki si ni pripravljena pogledati v oči. 6ix9ine je pač Latinskoameričan, ki s svojim izgledom ne bi kar tako dobil navadne službe, kaj šele ustoličenja kot svobodni umetnik. Njegov slogan Scum gang je referenca na njegovo revno otroštvo brez očeta in verjetno je kdo že prepoznal vzporednico s filmom Joker, a v to smer z vsemi konotacijami tokrat raje ne bi zašli, privzemimo pa le, da gre v obeh primerih za tisti malodane prepovedan pojem produkta družbe. Ključno vprašanje bi verjetno bilo: Kaj se zgodi, ko smet ponotranji to, da je smet?

Zadnji vidik, ki ga je v tem komentarju še vredno izpostaviti, pa je medijski. Tekashi je pred kratkim Justina Bieberja in Ariano Grande obtožil napihovanja številk, ki narekujejo uvrstitev na Billboardovo lestvico. Ne glede na to, ali je res ali ne, je treba izpostaviti medijski mrk okrog Tekashija, ki je bil vsaj pričakovan, mnogi pa bi se verjetno celo strinjali, da je bil tudi potreben. Na svojem vzponu je izkoristil povsem drugačne kanale in si znamko zgradil s posnemanjem ter potenciranjem mainstreamovskih prijemov izven njihovega lastnega vidnega polja. V raznih skupnostih na Instagramu je postal celo ikona, ne glede na to, da je Spotify za nekaj časa celo odstranil njegove skladbe, podprla pa ga ni nobena večja glasbena institucija. 6ix9ine je torej rep spremenil bolj, kot smo si pripravljeni priznati, in nas prislil v vprašanja o uličnem dostojanstvu ter glasbenem okusu. Še vedno se lahko zgodi, da bi odšel po poti XXXTentaciona , težko pa si predstavljamo, kakšne bodo daljnosežne posledice njegove popularnosti.

Ne da bi potegnili smiseln zaključek ali sodbo o liku Tekashija 6ix9ina, bomo zaključili s skladbo, ki ni njegova - da nam le ne bi kdo zameril še dodatne publicitete - vseeno pa se sklada tako z imenom prve Tekashijeve založbe kot z njegovim odnosom do trdega trepa, ki je očitno le dočakal svoj čas.