Assess*MENT*

V današnji posebni ediciji Odprtega termina za glasbo bomo strnili vtise z letošnje izvedbe MENT-a, ki se je zgodil na več prizoriščih po Ljubljani, od 3. do 5. februarja. Tako kot sam festival bo pregled sestavljen iz dveh delov: konferenčnega, ki ga bosta pokomentirala Mike in Jaka, ter glasbenega oz. koncertnega, ki ga bodo pokomentirali Una Larisa, Matej in Luka.

Spodaj pe še nekaj nepretenciozno napaberkovanih vtisov novincev na uvajanju v glasbeni redakciji Radia Študent, ki so se udeležili letošnjega MENT-a, in v svojih glavah prav tako strnili nekaj najočitnejših vtisov o minuli, drugi ediciji festivala.

MENT drugič. Še bolje organiziran, še bolje obiskan in, kar je seveda glavno, s še boljšimi bendi. Poleg domačih in regionalnih znancev, med katerimi je najbolj divje uživaški nastop pripravil doma vedno lepo sprejet duo It's Everyone Else, najbolj odmevnega pa najbrž Repetitor, nas je seveda zelo zanimala tudi žanrsko raznolika paleta tuje glasbe. Po pričakovanjih je med to kvalitetno izstopal danski postpunk četverec Yung, presenetljiv »guilty pleasure« pa je predstavljal redkeje omenjan litvanski (elektro) pop dvojec Beissoul & Einius. V petkovem zaključnem didžejskem delu je poleg favoritov z založbe Ghostly International v prepolni Gali vredno omeniti še tehno duo Austrian Apparel, ki je vsakih par minut ob menjavi beata požel glasno odobravanje Channela, kar je zbrane hitro napeljalo na misel, da bi si dvojec zaslužil oder kar do konca programa, ne pa le slabo uro v relativno zgodnjem terminu. Prav ta končni, sprostitveni elektronski del bi se morda dalo bolje kanalizirati tudi v četrtek, ko je after potekal v treh klubih hkrati in se je fokus malce porazgubil.

Na visokem nivoju pa je bil izveden tudi letošnji konferenčni del, ki je naslavljal zelo aktualne tematike in je večinoma prišel do želenih zaključkov – če že ne skozi povedano, pa skozi kontekst, kot je bil primer že na uvodnem, »balkanskem« panelu, začinjenem z viljamovko in polomljeno angleščino.

- Jernej Trebežnik

Festival MENT je letos poskrbel za radovedna ušesa in pripravil raznolik, a natrpan program. Pohvaliti je treba točnost dogodkov in izbiro prostorov. Pri tem se Kino Šiška včasih morda izkaže preveč odročen. Gotovo je treba izpostaviti nastop Nine Bulatovix prvi dan festivala v Kinu Šiška, njihovo ritem sekcijo, ki se odlično dopolnjuje s skromnim, a izredno pomembnim vložkom vokalista, ki vedno poskrbi za intelektualno-sarkastične stavke in smešne polstavke med komadi. V četrtek nas je v Stari elektrarni očarala nežnost in iskrenost kozmopolitske kantavtorice Ane Ćurčin v nasprotju s prav tako odličnim, a divjim nastopom Kristine Gorovske v zasedbi Bernays Propaganda v Menzi pri koritu. Omeniti je treba še izjemen nastop oziroma kar performans monstruoznih The Canyon Observer v Gromki in njim sledečih mladih inštrumentalcev Makrohang iz Budimpešte, ki odlično sledijo eksperimentalni jazzovsko-rockovski liniji. Za prijetno poplesavanje so v petek poskrbeli vedno boljši Karmakoma, zanemariti pa ne smemo tudi žive tehnaže dvojca Austrian Apparel.

Mogoče ne najboljši, gotovo pa najprijetnejši izmed dogodkov festivala, pa je bil ogled dokumentarnega filma Fuck The Atlantic Ocean v četrtek v veliki dvorani Kinodvora, ki prikaže spontano turnejo avstrijskega godalnega dvojca Sweet Sweet Moon po južnoameriških klubih, zakotnih ulicah, parkih in privatnih zabavah na terasah, kamor so jih povabili naključni poslušalci. Sicer preprost kakor fanta sama, vendar izjemno zabaven dokumentarec o čudaških folk glasbenikih, pospremljen z naratorjem, ki spominja na tistega iz mojstrovine The Big Lebowski, je na trenutke dodobra nasmejal gledalce, spet drugič pa popeljal k začudenosti nad njuno uporabo klasičnih inštrumentov, razsežnostjo glasov in izvirnimi besedili. Po filmu smo lahko uživali še v pogovoru s filmsko ekipo ter v odličnem, a prekratkem solističnem nastopu glavnega člana in avtorja glasbe. V dveh komadih je svoj neverjetno všečen glas pospremil s kitaro, pri ostalih pa z violino. Z efekti in looperjem je zapolnil vsakršno praznino, ki bi morebiti nastala zaradi odsotnosti čelista.

- Brigita Gračner

Četrtkov koncertni program MENT-a je v Komuni otvoril odlični francoski duet Ropoporose. Izredna kemija med nastopajočima in očitna zunanja podobnost takoj zbodeta v oči in poslušalec kaj kmalu ugotovi, da gre v bistvu za brata in sestro. Slednja prevzame vlogo vokalistke in s spretnim loopanjem kitare in synthov ter dinamičnem vpeljevanjem kratkih koščkov v celostno zvočno sliko daje občutek, da na odru ne stojita le dva, ampak vsaj pet ljudi. Brat ji pri tem ves čas sledi s preprostimi, a udarnimi bobnarskimi ritmi. Ti dve vlogi pa v akterjih nista globoko zasidrani in se tako med komadi na glasbilih tudi menjujeta. Žanrsko na prvi pogled neopredeljiva muzika vsebuje kopico elementov iz postpunka, novega vala, zapaziti pa je tudi tisto nekaj francoskosti, kot jo imajo njihovi sonarodnjaki "La Femme".

Za gosto zadimljeno Gromko, tokrat ne od cigaretnega dima, so poskrbeli The Canyon Observer. Zaradi tolikšne količine megle se muzičarjev na odru sploh ni videlo. Glasen nastop, neprekinjen od začetka do konca, je vseboval komade iz aktualnega dolgometražca in tudi nekaj starih izdaj. Popotovanje od atmosferičnih delov pa do ušesa razbijajočega šundra je spremljala intenzivna uporaba luči, kar je botrovalo odličnemu koncertu ljubljanskih sludgerjev. Po silnem prepihu so nastopili madžarski Makrohang. Trio mladih glasbenih akademikov svojo muziko utemeljuje na inštrumentalnih, večidel improviziranih komadih. Kljub tehnično brezhibnemu igranju, v katerem gre izpostaviti predvsem bobnarja, je nastop na trenutke deloval nepovezano in odtujeno.

Petkov Gromkin program je otvoril Miki Solus, samooklicani »tálent za pizdárije«, ki ga spremlja akustično orientirana spremljevalna skupina. S preprostimi in hudomušnimi besedili, ki se raztezajo od rapa, petja pa tudi govorjene besede, je poskrbel za marsikateri nasmeh v prostorih Gromke.

- Gašper Baša

Pohvalila bi koncert skupine Werefox, ki so v četrtek v Kinu Šiška z energičnim koncertom prepričali svojo publiko. Opazovala sem iz prve vrste in zaznala, koliko življenja in emocij skupina, predvsem pa njihova pevka, vloži v igrane skladbe, ki so globoko osebnoizpovednega značaja. V Kinu Šiška je bila organizacija koncertov dokaj solidna, opozoriti pa moram na vmesni tehnični zaplet z ozvočenjem, ki so ga sicer kmalu popravili, in na glasnega nevljudnega udeleženca koncerta. Pohvaliti moram ozvočenje v Stari elektrarni, kjer je bil tudi ambient ravno pravšnji za zasanjan koncert skupine Stray Dogg. Kar se tiče dogodkov na Metelkovi, so me, kljub nekolikšni zamudi, še najbolj prepričali Pridjevi, ki so nastopili v Menzi pri koritu, pa tudi suvereni Lifecutter, ki je poslušalcem podelil svojo dozo temačne elektronike v Gromki. V petek so me navdušili Čao Portorož, ki so izjemni v igranju v živo, vendar so imeli tudi oni neki tehnični zaplet z ozvočenjem, manjša panika je nastala, ko je nekdo iz prve vrste polil pijačo po odru, pri žicah okoli kitarista, vendar so varnostniki to dovolj hitro opazili in ukrepali. Punčke so obnorele občinstvo in nas spomnile na stare čase Tožibab, razočarala pa sta me Matwe Drappenmadchenfeller in Austrian Apparel, saj sem pričakovala več kot le predvajanje glasbe za žur. Na splošno bi lahko rekla, da je bil celoten festival kar velik uspeh, mnogi ustvarjalci so se predstavili širši publiki, možnost je bilo prisluhniti različnim žanrom ter domačim in tujim ustvarjalcem, vsakdo se je na publiko potrudil napraviti vtis, motila sta me edino zamujanje nastopajočih in kratkost kvalitetnejših koncertov.

- Veronika N. Štefanec

Organizator se je potrudil, odpravil je lanskoletne pomanjkljivosti, denimo, festival je razširil še na dve koncertni prizorišči, ki sta se zaradi bližine (Kavarna SEM) in zaradi velikega sedečega avditorija (Stara mestna elektrarna) izkazali za veliko pridobitev. Zavoljo razprodanega festivala pa se je podobno kot lani najbolj drenjalo pred Channelom Zero, zato bo moral organizator za naslednje leto razmišljati o širitvi vsaj k sosedom v kluba Tiffany in Monokel. Celoten festivalski program je, z malimi izjemami, potekal po začrtanem urniku. Vsekakor pa velja omeniti, da je MENT eden redkih showcase festivalov, ki nastopajoče nagradi s honorarjem. V primerjavi z lanskim letom letos ni bilo nekih vidnih in znanih imen, kar je pozitivno, saj je namen festivala, da se še 'neuveljavljeni' predstavijo in poskušajo prodreti v širši prostor.

Na konferenčnem delu v CUK Kino Šiška, ki je tudi glavni organizator showcase festivala, deležniki v glasbeni industriji skorajda niso dobili koristnih informacij, saj so govorci na panelih drgnili ene in isti mantre, kot npr., da je pomembno trdo delo, sodelovanje, dober (PR-, management, booking) tim itd. Še najbolj sta bili zanimivi predstavitvi estonskega festivala Tallin Music Week in spoznavanje beloruske glasbene scene, ki deluje v cenzuriranih razmerah pod režimom tovariša Lukašenka.

Kot je že znano, najbolj učinkovito mreženje poteka ob šankih in na koncertih. Teh je bilo v treh dneh ogromno, tako da ni bilo mogoče pogledati vseh v celoti, ker je bil program tempiran, da je bilo po petnajstih minutah, če sem želel slišati čim več skupin, treba migrirati na naslednje prizorišče. Prav zato ne bi mogel podati kompetentnega mnenja in neke bolj poglobljene analize. Lahko rečem, da so bile skupine v polju elektro popa in hipsterske scene mogoče preveč podobne ena drugi, prav zato je deloval koncert domačih Prismojenih profesorjev bluesa kot balzam za ušesa. Najbolj so mi v spominu ostali naš Lifecutter, ki je v polje elektronike vkomponiral elemente noisa, odbit diskoidni novovalovski trio Nina Bulatovix, Blaž in Šuljo v mutantnem elektronskem duetu Bags, atmosferični black metalci The Canyon Observer, kantavtor Daniel Vezoja ter tuja benda: srbski »Amerikanci« Stray Dogg in madžarski post rock trio Makrohang.

Festival je velika pridobitev za obiskovalce in delujoče v glasbeni industriji, za obe mesti – Ljubljano (polni hoteli izven sezone) in Metelkovo ter za organizatorja CUK Kino Šiška, ki se bo lahko kitili z referencami festivala in na ta račun tekom sezono v Ljubljano pripeljal kakšno znano ime, ki ga mogoče brez te reference ne bi uspel.

- Dušan Mijanović

Tudi letošnji festival MENT je ponudil dobro selekcijo alternativne glasbe, pri čemer je treba spet pohvaliti zastopanost domače scene, na kateri z malo brskanja najdemo lepo kopico neopaznih, a obetavnih bendov. Predvsem njim so festivali, kot je MENT, najbolj v prid, saj dobijo priložnost, da se predstavijo širšemu občinstvu, to pa ima možnost, da se z njimi seznani. Prijetno presenečenje je bila tudi žanrska aktualnost slišanega; glede na današnji razcvet elektronske glasbe smo lahko le-to slišali predvsem kot pripono različnim zvrstem rocka pa tudi samostojno. Na trenutke je vtis nedokončanosti pustil kratek čas nastopanja tistih bendov, ki so igrali le po tri četrt ure, upoštevajoč seveda, da gre za festival z veliko nastopajočimi, vendar pa v tem kratkem času mnogi niso mogli priti popolnoma do izraza, saj so morali oder zapustiti, ravno ko so se dobro razživeli, oziroma se nanj ob klicih množice niso mogli vrniti. Vsekakor pa je bil tudi letos MENT super izkušnja, za katero gre v prvi vrsti pohvaliti organizatorje in nastopajoče, za prispevek energije pa seveda tudi občinstvo.

- Jernej Butara

Ekipa močnih akterjev glasbene alternative, ki je glede na lani v glavnem nespremenjena, je zopet suvereno izvedla poleg Druge godbe daleč najbolj simpatičen festival urbane glasbe v Sloveniji. Izbor 52 izvajalcev in cel kup govorcev iz glasbenega posla je bil sestavljen premišljeno, brez zaletavanja v nasičen prostor zahodne Evrope, s fokusom na republikah bivše Jugoslavije in vzhodne Evrope. Skratka, gre za nadaljevanje ideje mreženja z manj odmevnimi, a vendar močnimi in zanimivimi glasbenimi scenami. In to je edina pametna in smiselna usmeritev, če bi radi prodrli onkraj omejujočega, polamaterskega državnega okvirja.

Četrtek in petek sta okupirala več prizorišč, sredina otvoritev pa je potekala izključno v bazi festivala, Kinu Šiška. Jimmy Barka Experience v zanimivi sestavi dveh didžejev in bobnarja je s svojo zmesjo hip-hopa, funka in psihedelije ter vektorskimi vizualizacijami Katedralo vrgla na noge, v trans ali v kombinacijo obojega. Noctiferia je svoj opus odigrala v predelani, akustični, izštekani izvedbi, ohranila temačnost, dodala nemetalske žanre in nekaj španskega melosa ter dokazala, da gre za izvrstne glasbenike. Ne bi se čudil, če bi njihov naslednji album zvenel kot zlati časi benda Opeth.

Repetitor so bili videni že v boljši formi – dopuščam možnost, da za tako umazane riffe sterilna Šiška preprosto ni dobra kulisa -, a je bil njihov kitarski izbruh kljub temu eden izmed vrhuncev MENTA. Titula najboljšega v sredo je pripadla Nini Bulatovix. Njen opus poznamo do obisti. Videli smo jo že neštetokrat. Njen zvok sestavljajo le bobni, bas in glas. Ampak energija, odrska samozavest, neizprosnost ... Čisti diskoidni punk šus v žilo. Brez balasta in nepotrebnega kiča. Zato se vanjo vsakič znova zaljubljamo.

V četrtek so se v M hotelu pri Kinu Šiška pogovarjali o prihodnosti neodvisnih založb, ki morajo na tekmovalnem trgu početi veliko več, kot le izdajati albume, če hočejo preživeti. Kljub nešteto kanalom, po katerih lahko bendi material izdajajo sami, ostajajo založbe nepogrešljive. Le pravila igre se spreminjajo. Večerno dogajanje v Stari elektrarni sta zaznamovala kantavtorica Ana Ćurčin in bend Stray Dogg iz Srbije. Plavajoča akustika prve je bila kljub dobrim nastavkom na trenutke nekoliko razvodenela, zasanjana shoegaze amerikana s spogledovanjem s Sigur Rós slednjih pa je nekaj, kar bi moral pograbiti vsak koncertni organizator. Tudi Pridjevi v Menzi pri koritu so pokazali velik potencial, a morajo svoj yugo lo-fi še dodelati. Četrtkov vrhunec je pripadel hipersenzorični viziji multižanrskega postmetala pod skupnim imenovalcem The Canyon Observer. Če bi igrali v kakšnem pritličju stavbe, zgrajene ad hoc med nepremičninskim balonom, bi zrušili celotno naselje.

Zvezda petkovega večera na Metelkovi so bili mladci Yung. Zasedba prihaja iz močne danske heterogene punk scene, mediji pa jim v prihodnosti napovedujejo veliki met. To so dokazali tudi v živo. Kombinacija svete preproščine grenko-sladkih kitarskih melodij in izjemne čustvene izraznosti vokalov gonilne sile Mikkela Holma Silkjærja bi lahko postala nova himna mladostniške tesnobe. Hrupna melanholija, ki ti zlomi srce.

- Andraž Boštjančič