TRAP?!

Oddaja

  T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P

***

Besedilo št. 1: Par pripomb v zvezi s trapom

***

  T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P

***

Besedilo št. 2:

Trap ni in nikoli ni bil glasbena zvrst, ne glede na to, kako si ga institucije v glasbeni industriji želijo predstaviti na ta način. Gre zgolj za stil rapa, ki ima tako kot vsi ostali (recimo boom bap, g-funk, crunk, hyphy in drugi) svoje geografske in tematske specifike, v tem primeru, če na hitro posplošimo, vezane na ameriški jug, preprodajo drog ter značilne Rolandove 808 bobne in sample.

Prisoten je že 15 do 20 let, kot buzzword med belsko populacijo pa se je uveljavil predvsem po letu 2010. Takrat so ob zatonu »brostepa«, ameriške EDM popačenke, ki je izhajala iz dubstepa in katere glavni protagonist je Skrillex, producenti in velikani glasbene industrije, kot je npr. Diplo, iskali nov »hype«, ki bo množice najstnikov s premožnimi starši pripeljal na festivalske masovke. Osnovo za svojo novo tržno nišo so našli v 808 samplih, elemente nasilja in kriminala, ki so bili bistveni del tega raperskega stila, pa enostavno zamenjali s preverjeno EDM formulo generičnih buildupov in dropov. Tako so umetno ustvarili »trap« kot samostojen žanr in ga seveda uspešno prodali. V tem obdobju se je izraz »trap« uveljavil kot označevalec vsega, kar je vsebovalo 808 kicke in triplete hi-hatov. Nekateri so ta izraz zavračali, saj so v njem videli jasno kulturno apropriacijo, drugi so ga sprejeli z odprtimi rokami, ker je nudil enostavno priložnost za hiter vzpon in dobro reklamo. Tako imenovani »EDM trap« fenomen je bil k sreči hitro pozabljen, a dejstvo je, da je beseda »trap« v obdobju od 2011 do 2013 prednjačila v naslovih raznih spletnih medijev in publikacij, oglasih za dogodke, tagih na Soundcloudu in Twitterju in tako dalje. Značilne ritmične vzorce so kmalu za tem začeli redno uporabljati tudi v mainstream pop glasbi, najbolj izpostavljeni producenti in raperji nove generacije ameriškega juga, kot so Mike Will Made It, Lex Luger, Migos in Future, pa so postali glavni igralci v polju sodobnega rapa.

Ni naključje, da so se tudi v našem prostoru prav takrat, med letoma 2011 in 2013, pojavili »trapasti« dogodki. Nekateri so bili usmerjeni v širjenje stila rapa, ki kljub veliki količini raperskih dogodkov ni našel pravega prostora v slovenskih klubih, drugi v bolj elektronsko oziroma instrumentalno različico, ki je ob stagnaciji dubstepa predstavljala svež veter. Vsem tem dogodkom je bil skupen izraz »trap«, ki je v slovenskem jeziku prikladno dopuščal še več prostora za zabavne besedne igre kot v izvirniku. Spomnimo se Traparije v F Clubu, kjer je kolektiv CUF na začetku leta 2013 gostil dolgoletnega slovenskega trap ambasadorja Murarija. Ta še danes ne dobiva pozornosti, ki bi si jo zaslužil, kljub temu, da v zadnjem času tako pogosto omenjeni »trap« na zavidljivo visokem nivoju ustvarja že dobro desetletje.

Tudi pri nas se je glavnina akterjev od vsesplošno apropriiranega izraza začela oddaljevati, a kljub temu je ta ostal aktualen. Medtem ko je »trap« kot buzzword v globalnem pogledu kmalu poniknil, se je v našem prostoru še vedno obdržal. Na praktično vsakem žanrsko raznovrstnem glasbenem dogodku, na katerem je možno slišati kakšen 808 sample, se še vedno najde kdo, ki je »prišel na trap«. Publika trap pogosto dojema kot polnopravno glasbeno zvrst oziroma še bolj bizarno, kot žanr, ki je popolnoma ločen od rapa oziroma »tradicionalnega« hip hopa. Verjetno si redko kdo z enakim veseljem zavrti Notorious B.I.G.-ja in Young Jeezyja ali v isti sapi omenja Kool G Rapa in Gucci Mane-a , pa čeprav sta si na vsebinski ravni gangsta rap in trap pravzaprav zelo blizu. Ta prepad se pojavlja tudi pri izvajalcih – Ledeni Denile v Youtube komentarjih na vprašanja, kot je »a temu vi pravite rap« odgovarja, da »to ni rap, ampak trap«, Trkaj pa, ko se ne prodaja zavarovalnicam, avtomobilskim firmam in žvečilnim gumijem, na Facebooku trobi, da »ima hip hop sporočilo, trap pa služi interesom belega kapitala«.

Morda se eden izmed razlogov za to razlikovanje skriva v tem, da je bila slovenska raperska scena dolga leta pretežno osredotočena na estetiko 90s east in west coast hip hopa, breakdance, sampling in grafite, s čimer se danes marsikdo verjetno težje poistoveti kot z eksplicitnim materializmom southern rapa, ki ga je prav ta scena vztrajno zavračala kot nekaj nižjega, nekaj, kar »ni pravi hip hop« in nima prave vsebine. Omenjen dolgoletni razkorak, v kombinaciji s težnjo po posploševanju in »predalčkanju«, je bržkone botroval tudi pričujočemu RŠ-evskemu valu fascinacije nad »trapom« kot buzzwordom. Tukaj ta predstavlja kar vse oblike rapa, ki se razlikujejo od uveljavljenih vzorcev, kakršnih je naš prostor vajen. Podobno kot se v zadnjem času vse britanske izvajalce označuje kot grime, ker pač rapajo z angleškim naglasom, tudi če gre za Giggsa in J Husa, ki z omenjenim žanrom nimata praktično ničesar skupnega.

Ampak to je že druga zgodba in tema za kakšno drugo priložnost – prepuščajmo se raje čudovitim zvokom pravega hip hopa. 

***

  T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P

***

Besedilo št. 3:

Verjetno, da sam ne spadam v strokovno oddajo o trapu kot določenem glasbenem žanru. Nisem DJ, ne razlikujem med stili, ne razlikujem med dobrim in slabim rapanjem. Nimam dobrega okusa in izostrenega ušesa. Podobno velja tudi v čisto socialnem smislu: nisem del kakršnekoli scene, četudi ta v ljubljanskem undergroundu obstaja že kar dolgo, in zelo redkokdaj se lahko sploh udeležim takšnega ali drugačnega »partyja«. Prav nasprotno, socializiran sem, kot večina moje generacije, v bolj klasično alternativnih vodah, na Metelkovi in v Rogu, z raznorazno predvsem kitarsko glasbo, torej skozi grunge, indy, stoner-rock in post-punk. Mislim, da vsaj še pred letom dni nisem vedel, kaj izraz trap sploh pomeni. 

Če skušam rekonstruirati zadeve za nazaj, bi rekel, da so realno dogodki potekali nekako tako: lani maja sem postal odgovorni urednik Radia Študent. Pred tem se nisem ravno podrobno zanimal za glasbo. In ko uletiš tako od zunaj, najprej opaziš nevralgične točke, točke spora, simptome, ki jim ne poznaš vzroka. In taka točka je bila v tistem času debata o Matter, ki so ravno takrat izdajali plato. Nekateri so bili blazno proti, drugi blazno za, meni pa ni bilo jasno, zakaj bi ravno oni bili jabolko spora, ker vsaj na prvi pogled pri njih nisem mogel najti nečesa ekstremnega, skrajnega ali eksplicitno problematičnega. 

Prav tako je že takrat obstajal določen ambivalenten odnos do trapa kot zvrsti, ki se je kazal denimo skozi provociranje v jinglu za nove sodelavce glasbene redakcije, v katerem nek mulc sprašuje, »kdaj bo kej trapa po radiu?«. Celotno debato znotraj radia je v ozadju spremljal tudi določen generacijski konflikt, če to besedo razumemo tudi v pozitivnem smislu. Po drugi strani pa je bil to tudi čas, posebej lanska jesen, ko so določeni trap izvajalci tudi globalno dosegli samo srce mainstreama in obenem ostali povsem žanrski oziroma na nek specifičen način izstopajoči: za razliko od vsega ostalega popa niso potrjevali morale srednjega razreda, niso se ujeli v dolgočasno sredinskost. In v tem smislu sem v trapu nekako razpoznal glasbo, ki je obenem množična, vendar ne povsem prilaščena s strani industrije.    

Druga linija, po kateri sem prišel do trapa, je izhajala iz klasične levičarske problematike, s katero sem se ukvarjal že prej. Ta zadeva vprašanje o vlogi avtohtone kulture delavskega razreda, o problematiki zapiranja progresivne scene v mehurčke istomislečih, o možnostih stika med sloji, nivojih izobrazbe, okusih itd. V tem kontekstu sem vedno znova naletel na izključujočo alternativo: vse, kar je množično, je bedno. Vse, kar je dobro, je izbrano in redko. Revolucija, če poenostavim, pa naj bi bila ravno nekaj množičnega in dobrega.  

V tem smislu me bolj kot sam trap v ožjem pomenu besede – kot žanr in njegovi ameriški izvori – zanimajo odkloni in vzporedna dogajanja, ki prihajajo tudi iz vzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda, držav tretjega sveta in z globalnega interneta. Skupna točka vsega tega se mi zdi navezava na popkulturo, izgubljanje moči glasbene industrije, ponovna spojitev glasbe in ulice, včasih ironičen odnos do preteklosti ipd. Jasno pa je, da vsi ti trendi nosijo s seboj tudi določene nevarnosti ter da je še prezgodaj za presojanje o širših družbenih učinkih, ki jih bodo s sabo prinesli.   

Tretja linija mojega subjektivnega trapa je seveda denar: kot urednik sem se poleg vsebinskih protislovij radia takoj srečal tudi z njegovimi finančnimi težavami. Ob koncu leta smo se tako znašli v precej nezavidljivi situaciji: bili smo v minusu donacijski kampanji navkljub, obenem pa so nam v proračunu ŠOU namenili enako nizko vsoto sredstev kot leta 2016.

V tem kontekstu velja omeniti, da trap v teoretskem smislu ponudi precej zanimivo razumevanje vloge denarja – »pare iznad svega«. Spojitev moralnosti in denarja je pretrgana. Vsak denar je dober denar. Denar ne smrdi in nima barve, ni ga mogoče razdeliti na dva pola, na dober in slab denar, na vaše in naše, na levico in desnico, na ŠOU in RŠ. Pa vendar ni vseeno, kaj z denarjem. In v trapu pogostokrat močno vlogo igra ideja, da je treba vse deliti z ekipo. In tu se je treba držati konsistentnosti skozi čas. Ravno konsistentnost je namreč še ena skupna točka, na katero stavijo tako filozofi kot traperji. 

Vse te tri linije – trap kot žanr, konkretna umeščenost RŠ-a in teoretski razmislek – so se torej nekako zmešale. 

Vsekakor bi rad poudaril, da mislim, da sam nisem ničesar izumil ali odkril, ampak da sem imel pri vsem skupaj precej pasivno vlogo, se pač odzival na signale iz okolice in se tako nekako ujel v trap. Upam, da mi uspe priti tudi ven iz njega. 

Za zaključek še nekaj o koncertu Legit Shit: menim, da na lokalno trap sceno ta dogodek ne bo imel posebej velikega ali vsaj ne dolgoročnejšega vpliva. Prav tako ga najbrž ne smemo dojeti kot konkurenčnega klasični alternativi, temveč ravno nasprotno, kot poskus umeščanja v mainstream, v kontekst študentskih zabav, ki pač ne slovijo ravno po svoji kvaliteti. Pomembni premiki se na drugi strani dogajajo v majhnih krogih. Večji dogodki, kot se nadejamo, da bo petkov koncert, so prej nekakšen njihov odmev.  

***

  T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P T R A P

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.