V SPOMIN RACHIDU TAHI

Kulturna ali glasbena novica

V spomin Rachidu Tahi

Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, je v noči z zloglasnega enajstega na dvanajsti september v pariškem severovzhodnem predmestju Lilas ta svet zapustil eden največjih glasbenikov našega časa Rachid Taha, rojen 18. septembra 1958 v Oranu v tedaj še francoski koloniji Alžiriji (neodvisni državi od leta 1962), torej teden dni pred šestdesetim rojstnim dnevom. Rano otroštvo je preživljal v Oranu bližnjem Sigu, se desetleten z družino preselil v Francijo, najprej v Alzacijo, nato v Lyon, kjer se je leta 1980 na nekem podstrešju rodila njegova prva glasbena skupina Carte de Sejour, poimenovana po francoskem dovoljenju za delo in bivanje in hkrati anagram umetnosti suhega igranja, art de jouer sec.

Skupina je v zgodnjih 80. letih izdala nekaj malih plošč in maksi single, se pod vodstvom aktivista in sindikalista Tahe leta 1983 udeležila znamenitega pohoda za enakopravnost in proti rasizmu, znanega kot Marche des Beurs, ter z dvema albumoma sredi 80. let dokončno preobrnila francosko rockovsko in postpunkovsko glasbeno prizorišče v zdaj mračno bolestno, zdaj radoživo plesno zmes klasičnih rockovskih električnih glasbil (kitare, bobnov, basa) in pestrega nabora tradicionalnih akustičnih glasbil različnih izvorov, konkretno predvsem lutnje, darbuke in arabskih tolkal, spleteno z ekspresivnimi vokali v najrazličnejših jezikih, konkretno v alžirski arabščini, francoščini, malenkost v angleščini ter tudi v sredozemskem sabirju. Prav Rachidovi Carte de Sejour so torej v prvi polovici osemdesetih let izumili glasbeni stilem, iz katerega sta se v drugi polovici osemdesetih porodili tedaj doma in po svetu mnogo bolj znani skupini Les Negresses Vertes in Mano Negra, iz katere je izšel recimo tudi cenjeni Manu Chao.

Po razpadu skupine Carte de Sejour je Rachid Taha leta 1990 stopil na samostojno pot s prvencem Barbes, zatem je v osemindvajsetih letih samostojnega delovanja nanizal obsežen in pomemben opus del, ki ohranjajo pionirskega duha invencije v avtorskih skladbah in reinvencije tradicij v priredbah, nadvse uspešno spajajo ne le različne žanre in godbe od vsepovsod, temveč tudi akustična in električna glasbila ter elektroniko in elektronske postopke plastenja, zankanja in prehajanja zvoka po prostoru, ter so kljub premišljeno zasnovani konceptualni osnovi nabiti s spontano silovitostjo. Že prej, zlasti pa v zadnjih letih, je pisal tudi izvirno glasbo za filme, recimo za francosko-alžirsko koprodukcijo Morituri in maroški film Kanyamakan, tudi sicer si filmski ustvarjalci radi sposojajo njegove skladbe, recimo v filmu Sestreljeni črni jastreb slišimo skladbo Barra barra, v filmu Kri in čokolada pa Garab, obe s plošče Made in Medina iz leta 2000, ene najboljših in najpomembnejših plošč Rachida Tahe. Med obsežno svetovno turnejo Medina, z na stotine koncerti po središčih in zakotjih planeta Zemlja, smo ga leta 2002 videli tudi na Drugi godbi v ljubljanskih Križankah.

Ironično - za tako izrazito samosvojega avtorskega glasbenika in osebnost - je najbolj zaslovel s tremi priredbami, in sicer najprej s priredbo Trenetove Douce France še s skupino Carte de Sejour, potem z Amranijevo skladbo Ya Rayah, ki jo je prvič priredil na svoji drugi plošči iz leta 1993, poimenovani preprosto Rachid Taha, ter s komadom Rock The Casbah skupine The Clash, prirejenim v arabščino na plošči Tekitoi iz leta 2004. Njegov avtorski opus je zelo cenjen med glasbeniki, Brian Eno in Robert Plant, s katerima je tudi sodeloval, sta njegova dela uvrstila na sezname priljubljenih plošč, skupina Santana pa je leta 1999 za album Supernatural priredila Tahovo skladbo Kelma s tretje samostojne plošče Ole ole iz leta 1995 ter jo prenaslovila Migra.

Skoraj vse življenje je sodeloval z angleškim glasbenikom in producentom Stevom Hillagem, s katerim sta verjetno skupaj zasnovala mogočen in izčiščen zvok projekta 1, 2, 3 sonca, ki je 26. septembra 1998 na odru pariške dvorane Bercy združil petdesetčlanski arabski orkester, številne znamenite zahodne in arabske instrumentaliste ter tri francoske pevce in glasbenike alžirskega rodu Khaleda, Faudela in Rachida Taho, za enkraten koncertni projekt, ki je potem izšel na plošči in DVD-ju, se prodajal v milijonski nakladi po vsem svetu ter ostal eden vrhuncev sodobne arabske glasbe.

Od izida Tahove zadnje plošče Zoom pomladi 2013 je minilo že dobrih pet let, tolikšnega razmika med njegovimi albumi do sedaj še ni bilo, za januar 2019 se je vendarle končno napovedovala nova, katera – avtorska ali nov, tretji divan, ne vem - vem le, da je že pred tremi leti zbiral predloge za tretji divan, torej album priredb znamenitih glasbenikov preteklih dob, tokrat ne le alžirskih in arabskih, marveč z vsega sveta, natančneje naj bi jih napaberkoval med zgodnjimi world music uspešnicami z vsega sveta. Tudi tega ne vem, ali bomo novo ploščo Rachida Tahe morda vendarle dočakali, četudi nedokončano, vem pa, da s svojim obsežnim opusom ostaja z nami za vedno, vpisan v srca in v zgodovino glasbe.

TC Lejla Bin Nur

 

Rachid Taha | Garab Live 2001
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.