Razpisni sistem: o tehnokraciji in uradniškem erosu

Razpisni sistem: o tehnokraciji in uradniškem erosu

Mnenje, kolumna ali komentar
28. 9. 2017 - 21.30

Razpisni sistem: nekaj meandrov okoli tehnokracije, politike in uradniškega erosa

1.

Pred nekaj leti sem kar pogosto prestopil vrata naše lokalne občinske uprave v Kamniku, prav tako tudi nekaterih drugih državnih institucij. Obiskani prostori so bili nekoliko nostalgični in po hodnikih so se pridušeno mešale vonjave kave, itisona in nekega drugega časa. Uradniki so bili v glavnem prijazni, same interakcije pa vseeno večkrat zelo mučne in tesnobne. Po eni od takšnih kafkovskih epizod sem tedaj celo izterjal sestanek z županom, a sem prišel iz srečanja še bolj poparjen. Večino časa je namreč bentil kar župan sam, tudi on baje talec administrativnega sistema.

Spontana aplikacija prevladujoče družbene filozofije, ki se v takšni situaciji ponuja sleherniku, je očitna: prmejduš, privatizirajmo že vse skupaj, ta zbirokratizirana država je evidentno zavožena, nesposobna in neodgovorna. In ko smo že pri tem, spotoma odprodajmo še Slovenske železnice!

A seveda se z enim kot drugim dejansko ne gre strinjati. Vseeno pa je res - ni je boljše reklame za neoliberalno agendo, kot je ta zaprašena in avtarkična organizacija, ki upravlja naše tire. V tem oziru se zdi, tako kot nekatere pisarne občinske uprave v mojem rodnem kraju, zelo simptomatična za logiko nekega širšega procesa. Tega, kako okornost in proceduralna kalcinacija različnih skupnostnih institucij – ob nujni spremljavi zgoraj omenjene družbena filozofije in njenih svečenikov – postopoma delegitimira kar njihov obstoj per se.

2.

Pričujoči tekst prihaja kot popotnica dokumentu, ki ga je pred nekaj tedni na svoji spletni strani objavilo Ministrstvo za kulturo in ki sliši na ime »Javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018-2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo«. Samega dokumenta se konkretno ne bom dotikal, bom pa ob tej priliki v nekaj grobih obrisih najprej skiciral širši kontekst tega konkretnega administrativnega vzvoda, v nadaljevanju pa razprl nekaj bolj težavnih dimenzij t.i. razpisnega sistema, v katerega je vpet ta vzvod.

Za začetek je primerno omeniti, da sem kot član strokovne komisije za glasbo na Ministrstvu za kulturo v ta sistem seveda vpleten. Ta pozicija, pa tudi odgovornost, ki jo prinaša, me postavlja v nekoliko neregularno pozicijo izjavljanja. Na temo kulturne politike namreč v javnost le redko vstopi avtonomen in kritičen glas njenih skrbnikov, torej uradnikov, še bolj izjemoma (če sploh) pa se glede svojega dela javno oglasimo aktivni člani kulturno-ministrantskih komisij. Če že, se komisarji navadno oglašajo oz. oglašamo šele po izstopu. A od tam, s pozicije opazovalca, se ta oglašanja - čeravno umestna - pogosto zde prelahkotna, nezavezujoča.

Nasprotno pa smo ob folklornem vsakoletnem pribijanju na križ aktivni člani komisij vsaj v javnosti navadno tiho. Zarotniško tiho, bi si mislil kdo, in temu je deloma res tako. A bolj kot organizirana zarota za to tišino pravzaprav stoji spontan in mučen pakt. Porojen je iz sodelovanja z globoko suboptimalnim sistemom in torej iz disonantne identifikacije z njegovim majavim aparatom. Tu se vračam k uvodnemu zastavku: če smo res že sodelavci ministrstva skeptični do njegovega delovanja, potem je seveda jasno, da je pri obstoječi praksi njegova legitimnost navzven domala nemogoča.

3.

Naivno si torej želim, da bi pričujoči razmislek lahko vsaj malo prispeval k temu, da se razpisni sistem razpremisli in da si ta mehanizem skupnostnega upravljanja kulturne produkcije pridobi nekaj nove kredibilnosti in legitimnosti. Naj ob tem poudarim, da se s širšim problemom kulturno-politične dezorientacije tu ne bom posebej ukvarjal in da torej tudi ne bom problematiziral po mojem mnenju enega bistvenih izrazov tega zatečenega stanja – diskrepance v obravnavi in financiranju nevladnega sektorja in javnih zavodov. O tem so se do danes verjetno naveličali čivkati tudi ptiči na veji. Namesto tega bom skozi oddajo nekoliko frivolno nanizal posamezne kulturno-politične partikularnosti in detajle ter nato zaključil z nekaj prostimi refleksijami.

Po sistematičnosti in celovitosti torej ne pretendiram. Ker ga najbolje poznam se bom v glavnem ukvarjal s področjem glasbe, bom pa tu in tam zašel v bolj splošne teze.

Scenosled je približno tak: predstavitev razpisnega sistema za začetnike; prelet skozi njegove finančne gabarite na področju glasbe; artikulacija predpostavk, po katerih naj bi sistem deloval; praktični križi in odstopanja od teorije, ki jih prinaša oštevilčenje odločevanja; obpotne digresije v finese in dileme; skromen predlog za minimalen popravek situacije; postavitev celotne zadeve v ideološki kontekst neoliberalnega konsenza; ter za konec nekaj vzpodbudnih besed in lepih želja. 

4.

Ker se v širšo zgodovino slovenskega kulturno-političnega sistema tu ne morem spuščati, sta kot skromen in vsaj delen uvod uporabna pogovora, ki sem jih v oddaji Oralni anali pred časom imel z Vesno Čopič ter Simonom Kardumom. Prav slednji ima sicer v kontekstu zadev, s katerimi se ukvarja ta tekst, pomembno vlogo. Verjetno ga je moč imenovati kar za glavnega arhitekta tega, kar z nekaj metodološke grobosti tule imenujem razpisni sistem. Kot šef direktorata za ustvarjalnost je namreč vodil njegovo izgradnjo v času ministrice Andreje Rihter. Leta 2002 so ga plasirali v zakonodajo in tedaj končno zagotovili osvežen in razširjen sklop procedur za financiranje t.i. nevladne kulture na področjih glasbe, teatra, plesa, arhitekture ter vizualnih in novomedijskih umetnosti (film in leposlovje sta v tem pogledu nekoliko ločeni zgodbi).

Od tistega časa so se mnoge stvari precej spremenile, vseeno pa ključne poteze Kardumove arhitekture razpisnega sistema vztrajajo do danes. Ta sistem sloni na treh stebrih - in če naj sledimo metafori - eni temeljni plošči. Prvi steber je že omenjeni razpis za izbor kulturnih programov, pogovorno zvan kot programski razpis, ob njem pa stojita še večletni projektni razpis in enoletni projektni razpis. Kot nujni predpogoj vse tri podpira še institut plačila prispevkov samozaposlenim v kulturi.

Vse to spremlja še precej drugih mehanizmov, recimo Javni sklad za kulturne dejavnosti, naročila s strani javnih zavodov, rezidenčna stanovanja, štipendije ter še kaj. A temu navkljub je navedena trojica ključni mehanizem za državno financiranje nevladnega sektorja glasbenih umetnikov in producentov. Na to področje se bom osredotočil v nadaljevanju, je pa nekatera opažanja zelo verjetno moč analogno prenesti tudi na druga ustvarjalna polja.

5.

Trenutno je sistem teh treh stebrov postavljen približno takole: prvi in največji od njih je programski razpis. Zgodi se vsaka štiri leta in je namenjen štiriletnemu financiranju javnih kulturnih programov. Te programe Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo opredeli kot »kulturno dejavnost izvajalcev, ki niso javni zavodi, pa jo država oziroma lokalna skupnost zagotavlja in financira na primerljiv način kot javne zavode«. V teoriji - ki ji praksa doslej sicer ni vedno sledila - gre torej za kulturne programe, ki so na nek način infrastrukturni. Ki imajo torej razvojni potencial za polje, v katerem delujejo, in ki vodijo raznoliko mrežo dejavnosti. Novi programski razpis za obdobje od leta 2018 do leta 2021 se zaključi čez slaba dva tedna, prejšnji pa je bil izveden leta 2013. Tedaj se je med 12 organizacij na področju glasbe razdelilo cca 900.000 evrov letno, posamezni dodeljeni zneski pa so se gibali med 30.000 in 140.000 evri.

Vredno je omeniti, da ti zneski niso ravno sorodni denarju, ki je namenjen javnim zavodom, in da torej formulacija »primerljivo financiranje« ni vzeta dobesedno. Prav tako je povedno, da je razmeroma velik del programskega financiranja namenjen nekoliko bolj starodavnim glasbenim izrazom, ki so pogosto že servisirani s strani velikih javnih zavodov. To je neizogiben del naše realno obstoječe politično-estetske sheme, a v to precej zahtevno in perečo temo na tem mestu raje ne bom več zahajal.

Drugi in tretji razpis sta namenjena t.i. »kulturnim projektom«. En od njiju pokriva obdobje štirih let, drugi pa projekte v enem koledarskem letu. T.i. večletni razpis je pretežno namenjen festivalom in leta 2013 je bilo za področje glasba na voljo cca 400.000 evrov letno za razdobje od 2014 in 2017, in sicer za 54 različnih organizacij. Pri tretjem, t.i. projektnem razpisu gre za financiranje projektov v prihajajočem letu, in sicer za festivale, koncertne cikle, izdaje albumov, turneje, delovne štipendije in podobno. Tu je bilo leta 2017 - ko sem kot član strokovne komisije sodeloval že sam - na voljo približno 120.000 €.

Kakorkoli že, za konec je tu še temeljna plošča - institut socialnih prispevkov za samozaposlene v kulturi. Gre za mehanizem, po katerem država izbranim delavcem v kulturi (za izbor skrbi posebna komisija), plačuje minimalne socialne prispevke. Sem se plasira  – ne glede na žanr – 8 milijonov evrov letno za dobrih dva tisoč ustvarjalnih duš. Ločenih podatkov samo za glasbo žal ni na voljo.

6.

Če povzamem, vsako leto gre preko razpisnega sistema v neodvisno glasbeno kulturo dobrih 1.400.000 evrov. Od tega jih bo za razdobje od leta 2018 do leta 2021 circa 1.300.000 letno razdeljenih med organizacije, izbrane to jesen in zimo. Preko dveh razpisov tekoče jeseni – programskega in večletnega projektnega - se bo torej v izjemno pomembni meri oblikovala narava, količina in teža kulturne produkcije v prihodnjih štirih oziroma kar osmih letih. Tisti, ki namreč ne bodo izbrani tokrat, bodo imeli slabše možnosti za uspešno nadaljevanje in financiranje svojega dela tudi v prihodnji štiriletki.

Na podlagi te jeseni se bodo nekateri producenti (še naprej) lahko razvijali, gradili svoja občinstva, širili svojo mednarodno mrežo, izboljševali svojo kupoprodajno pozicijo na globalnem glasbenem trgu in tako dalje. Nekateri umetniki bodo lahko s svojo dejavnostjo nahranili vsaj sebe, morda pa recimo plačali še za vrtec in učbenike svojih otrok. Imeli bodo čas za umetniški razvoj, za refleksijo svojega dela, za sodelovanje z drugimi, prav tako tudi nekoliko boljše pogoje za mednarodno delovanje. Nekatere regije bodo lahko prosperirale, njihovi občani pa bodo imeli na voljo kakovostno in raznovrstno kulturno udejstvovanje. Nekateri žanri oz. konstelacije umetniških izrazov se bodo lahko razvijali ob zagotovljeni, sorazmerno dostojni finančni infrastrukturi. Spet drugim bosta preostala - še naprej ali pač ponovno - profesionalni entuziazem in voluntarizem kot ključna produkcijska podstat in izvedbena forma. Nekateri producenti bodo zagnano nadaljevali s svojim delom, spet drugi pa bodo v prihodnjih letih zapustili svoja društva in zavode, razočarani nad kapricioznostjo enoletnega projektnega razpisa in dokončno resignirani nad tem, da bodo kadarkoli lahko dostojno plačali gostujoče umetnike in svoje sodelavce. Njihova ekspertiza, njihova produkcijska mreža, njihov simbolni in kulturni kapital; vse to bo izpuhtelo.

7.

Kot sam razumem stvari, razpisni sistem predpostavlja, da se ključne kulturno-politične odločitve sprejme še pred vpoklicem strokovnih komisij za pregledovanje prijav. Politična presoja se naj bi namreč vršila na podlagi duha ZUJIKA (Zakona o javnem interesu v kulturi), preko smernic štiriletnega NPK-ja (Nacionalnega programa za kulturo), ter (po novem) na NPK-ju temelječega akcijskega načrta. Ta naj bi bil vsaj v teoriji predhoden obema štiriletnima razpisoma, a na Maistrovi šele počasi dokončujejo NPK in vsaj to jesen to ni realna možnost. A če se vrnemo k teoriji - besedilo, zahteve, kriteriji in druge formulacije razpisov bi morali biti prevod agend, pribeleženih v strateških, operativnih in analitičnih dokumentih. Od tam naprej naj bi se - ponovno v teoriji - zgodila zgolj še strokovna operacionalizacija

Njen izvajalec je strokovna komisija za področje glasbe, šestčlansko telo bolj ali tudi manj kompetentnih posameznikov po precej arbitrarnem izboru pristojnih na ministrstvu. Uredba o strokovnih komisijah je glede izbora, pa tudi same strokovnosti, bolj ali manj nema, a nemara je vredno omeniti enega od kriterijev izbora. Leta 2015 naj bi pristojna ministrica - in moja podalpska someščanka - predlog glede vstopa moje malenkosti v komisijo baje zavrnila z razlogom, da me najin skupni izvor diskvalificira zaradi piarovske higiene. Pozneje, po menjavi ministra, je bil isti predlog sprejet.

Po svoji strokovni presoji in sledeč kriterijem razpisa (pravilnik o strokovnih komisijah nikjer ne določa, da je potrebno poznavanje NPK-ja) torej komisija podeli točke prijaviteljem na razpis, točke se potem seštejejo ter primerjajo in bam (!) – glasbena kultura je financirana. Zgolj tehnična rutina torej, češ, ta muzikant je vreden 9 točk, ta drugi muzikant pa je manj kakovosten in je vreden 6 točk. Agregat v številke prevedenih muzikantov na koncu določi prejemnike sredstev ter višino dodeljenih subvencij. Ker je vse oštevilčeno, je tudi transparentno, objektivno in pošteno. Pa je res?

No, seveda ne. Glasbena produkcija in ustvarjanje v vsej njuni estetski in družbeni širini je namreč neznansko kompleksno polje. Prepleteno je s kopico družbenih, institucionalnih, administrativnih, čustvenih in ideoloških paketov - vse to pa je povsem ireduktibilno na enoznačno skalo stotih točk. Tehnokratsko seštevanje točk po vnaprej dani četici kriterijev - v glavnem gre za zelo porozne koncepte, kot so »celovitost programa«, »kakovost izvajalcev«, in »pomen za razvoj slovenske kulture« - je za smotrno odločanje v tako heterogenem polju kratko malo nemogoče. Podani kriteriji so sicer uporabno orodje v razmisleku in presoji, a njihova premočrtna raba je preprosto nemogoča. Kot taka je lahko le približni, drznem pa si reči celo fiktivni skelet odločanja.

8.

V nadaljevanju bom zgolj ilustrativno nanizal nekaj vprašanj, s katerimi sem se v svojem delu kot član strokovne komisije soočil pri lanskem projektnem razpisu. Predložil jih bom nekoliko shematično, a v praksi se te stvari prepletajo druga z drugo. Zanje sistem komisiji sicer ni dal jasnega in legalnega mandata, kaj šele razdelanega aparata.

Prvo pomembno vprašanje je geografska razpršenost in torej skrb za regionalno uravnoteženo dostopnost raznovrstne glasbene kulture. Ker ta skrb ni naslovljena v razpisu, prav tako pa je ne naslavljata ZUJIK ter NPK, jasnega kompasa za zasledovanje te agende sicer ni. Po sili razmer jo je bilo sicer moč interpretirati kot komponento enega od kriterijev – a od tu dalje zgolj improvizirati. Pri tem vprašanju je kot relevanten razmislek vredno omeniti neko splošno tendenco, da se kapital kot nekakšna črna luknja koncentrira ter pomnožuje in da to velja tudi za kulturni in simbolni kapital. Tega je tako največ v etabliranih centrih kulturne produkcije in utemeljeno je moč pričakovati, da največ dobrih prijav pride iz Ljubljane. Vseeno pa to ne pomeni tudi tega, da bodo te domnevno najboljše prijave tudi izbrane. O tem sicer malo več pozneje, tu zgolj tole: nobena posamezna prijava namreč ne more biti absolutno dobra. Njena vrednost se lahko vzpostavi šele skozi kontekst, mdr. torej tudi geografsko dimenzijo, vseh ostalih prijav.

Druga pomembna zadeva je žanrska raznovrstnost in (ne)primerljivost. Ta se zdi še posebej problematična točka razpisnega sistema za področje glasbe. Na kakšen način gre namreč tretirati subvencijska razmerja med polji rocka, techna, jazza, eksperimentalne elektronike, indie popa, improvizacije, vaporwava in sodobne klasike? Po kakšnem ključu razdeliti denar med te umetniške zvrsti, ki so po enotnem kriteriju kakovosti neprimerljive oziroma se ta kriterij aplicira v vsaki drugače, z močnimi razhajanji v njihovih ideoloških niansah. Na to vprašanje preprosto ni dobrega odgovora, vsi so slabši.

Po sili razmer gre morda slediti precedensom, ki so jih postavile poprejšnje komisije. A poleg vzdrževanja smiselne kontinuitete obstoječih praks je treba upoštevati tudi tekoči razvoj določenih scen, na primer z razmislekom o številu aktivnih domačih umetnikov in njihovim izkazanim potencialom za ustvarjalne presežke. Prav tako je treba pogledati na tržno moč posameznih žanrov - ali torej sploh potrebujejo finančno pomoč za razvoj ali pa jim uspeva že brez tega. Kaj recimo storiti s projektom, ki je umetniško močan, hkrati pa tudi tržno uspešen in dobro deluje že z obstoječimi sredstvi. Ga gre še bolj podpreti – ali pa denar raje plasirati drugam, z namenom, da se vzpodbudi neka druga žanrska scena.

Ni časa, da se detajlno dotaknem še kopice drugih razmislekov, je pa vredno nekatere od njih vsaj našteti: koliko so na primer vrhunski gostujoči umetniki iz drugih držav pomembni zaradi tega, ker lokalnim publikam in ustvarjalcem lahko omogočijo vpogled v raznovrstne in sveže kreativne prakse? Kako to funkcijo sopostaviti gostovanju domačih, morda manj prodornih ustvarjalcev? Kako izobraževalne mehanizme primerjati z mehanizmi za plasiranje glasbenikov v mednarodni glasbeni trg? Kako se v vse to vplete obstoječa koledarska shema koncertnih ter festivalskih manifestacij? In nenazadnje, kako v te zagonetke vplesti mehanizem prepoznavanja še nerealiziranega, a jasno izraženega potenciala za presežke?

9.

Vse te reči torej obravnava strokovna komisija. O njej morda kaj več kdaj drugič, je pa vredno opisati anomalijo, ki jo povzroča hkratna kolektivnost komisije in oštevilčenje odločanja. Implicitna logika sestave komisij je namreč ta, da ima vsak od članov določeno specializacijo in da je torej pristojen za ocenjevanje svojih področij. To se morda zdi smiselno, žal pa glede tega ni na voljo nobenih sistematiziranih in efektivnih procedur za pretvorbo takšnega odločanja v končni, kolektivni rezultat.

Tako sta – vsaj v kolikor strogo sledimo shemi točkovanja - na voljo dve možnosti, obe slabi. Ena je, da si člani komisije razdelimo področja, jih individualno ocenimo, nato pa se v financiranje sprejmejo najboljši prijavitelji. Očiten problem je ta – prav gotovo se razumevanje kriterijev in strogost ocenjevanja med člani komisije razhaja. V kolikor je recimo »komisar«, pristojen za hip hop, nekoliko bolj dobrohoten, bi po tem scenariju lahko financirali zgolj hip hop. Druga opcija je, da vsi ocenjujejo vse in da se pike seštejejo. A tudi v tem primeru nas čaka isti problem – nekatera področja, ki jih posamezni ocenjevalec latentno favorizira, bodo dobila več pik in v končnem agregatnem številu točk je ponovno potencialen problem obteženosti ocen. Če je torej en od članov komisije izjemno naklonjen hip hopu, druga dva pa ocenjujeta vse po približno istem ključu, bo ponovno med najbolje ocenjenimi in torej financiranimi prav sklop prijav iz polja hip hopa.  

Z drugimi besedami, sistem kolektivne strokovne komisije in individualiziranega točkovanja ima v sebi vtkano izhodiščno protislovje. Njegova veriga posledic ni zapletena in velja tudi za druge omenjene sistemske nedoslednosti: razmik med teorijo in prakso vodi v netransparentnost, ta pa v posledično nekredibilnost sistema.

10.

Ker znotraj posameznih razpisov govorimo o igri ničelne vsote, je vredno vsaj bežno omeniti tudi višino sredstev, ki so dodeljena posameznim organizacijam in avtorjem. Kar takoj je treba zelo na kratko in odločno povedati tole: denarja na teh razpisih je glede na trenutno stanje na terenu preprosto premalo za to, da lahko komisija stori karkoli vsaj minimalno dostojnega. Ne glede na to, kakšne odločitve so sprejete – mnogi programi in projekti, ki bi morali biti financirani, pač ne pridejo skozi finančno sito in pri obstoječih zneskih je krivičnost neizogiben del končne situacije.

A obenem je hudič tudi v detajlih. Ilustrativen je recimo primer lanskega projektnega razpisa. V njem je bilo na novo določeno, da izbrani subjekti prejmejo znesek, ki je sorazmeren z njihovimi točkami. Tako nastavljen vzvod je povzročil, da so izbrani izvajalci dobili višje zneske kot v preteklosti, posledično pa je bilo teh prejemnikov seveda tudi manj.

Tu se v zgodbo ponovno vključijo težave s točkovanjem. V komisiji smo namreč po pregledu individualno dodeljenih točk ugotovili, da bi ob predlaganih višinah prišlo do prešibke razpršenosti sredstev in da bi financirali premajhno število subjektov. Legitimen namen, da bodo dodeljeni zneski višji, bi tako preveč nasilno zatresel ustvarjalni ekosistem. Posledično smo vsem dodelili nekoliko manj pik, kot bi jih sicer, in s tem povzročili manj tovrstne 'škode' in nekoliko nižje zneske. A hkrati smo vsem prijaviteljem poslali povratno informacijo s številom točk, ki je bilo opazno manjše kot prejšnja leta, in seveda so to diskrepanco opazili. Ob pomanjkanju informacij in konteksta so lahko le zmajali z glavo in si mislili svoje.

Tu bom omenil še en pojav, po svoje sorodne narave. Prijavna folklora na terenu je namreč v glavnem takšna, da prijavitelj zaprosi za maksimalni možen znesek, obenem pa že v izhodišču pričakuje zgolj manjši, recimo polovičen del tega zneska. Temu seveda prilagodi program prijavljenega projekta, katerega priložena finančna konstrukcija pa mora vseeno slediti fikciji, da bo prijavitelj prejel celoten znesek. V idealnih pogojih bi ti zneski sicer morali biti vsaj taki – a v dejanskosti niso. Pri tem gre za obojestransko sprejeto sprenevedanje, ki samo na sebi ni škodljivo - vseeno pa v celoten odnos vnese določeno mero latentnega antagonizma. In seveda, takšen odnos je del procesa delegitimacije, ki sem ga omenil na začetku tega eseja.

11.

Na tem mestu si bom privoščil še kratek izlet v zahtevno tematiko, ki je praktično povsem odsotna v teoriji in črki razpisnega sistema, pa tudi v razmislekih, kot jih občasno v javnost plasira ministrstvo. Gre za odsotnost sistemskega pripoznavanja generacijske heterogenosti ustvarjalnega polja. Tako preko istih mehanizmov obravnavamo mlade ustvarjalce, ki so ravnokar zaključili študij, kot tudi starejše, uveljavljene avtorje in nenazadnje posameznike, ki vstopajo v zadnja leta svoje umetniške kariere. Podobno velja za organizacije – v istem bazenu so tako mlada društva kot tudi častitljivi zavodi, ki po nevladnem polju brcajo že več desetletij.

Tu se zdi, da imamo dokaj resen problem že zgolj na kvantitativni ravni. Že vse od pričetka razpisne sheme med njene potencialne deležnike vstopajo nove in nove generacije, hkrati pa – tako se mi zdi – iz nje ustvarjalci še ne izstopajo v pokoj. Tudi največji veterani so namreč še vedno v svojih poznih 50-ih oz. zgodnjih 60-ih. Število potencialnih prejemnikov se torej vseskozi veča, dostopna sredstva temu seveda ne sledijo, in nekdo pač ostane brez njih. V kolikor so to mladi, je to slabo, saj to pomeni sistemsko izločanje novih umetniških pobud, izrazov, pristopov. A če so to starejši avtorji ali producenti, je to prav tako slabo - iz polja aktivnih ustvarjalcev se izgublja nezanemarljive umetniške kapacitete in produkcijske izkušnje. A še več - s tem se ustvarja pogoje za socialno stisko, ki je v zrelih letih - ko so plačljive zobozdravniške storitve bolj nujne in ko so ljudje že nekoliko prestari za prekvalifikacijo – še toliko bolj neugodna.

Minister sicer lahko trdi, da ministrstvo za kulturo ni socialna ustanova, in prav gotovo je res, da vsaj razpisni sistem v idealnih pogojih ne bi smel služiti funkciji socialnega korektiva. A to vendarle ne izključuje odgovornosti ministrstva do tega, da polje, ki ga samo izdatno vzdržuje in oblikuje, prilagodi tudi vzdržnemu generacijskemu izmenjavanju. Ta problem je trenutno morda bolj pereč na kakšnem drugem področju, denimo v uprizoritvenih umetnostih. Vseeno pa je v njem implicirana neko bolj splošno, a zelo pomembno in težavno vprašanje razpisnega sistema: kako vzdrževati določeno produkcijsko kontinuiteto in obenem v sistem redno prepuščati nove ter sveže iniciative.  

12.

Do tu sem se v tem tekstu dotaknil že precejšnjega števila dilem. Marsikatere od njih - recimo teh, ki se tičejo žanrov, geografije, novih pobud in potencialov itd. - noben sistem kriterijsko-točkovne narave ne more povsem primerno nasloviti. Če je robusten, kot trenutno je, se z njim ne more diagnosticirati fines. A tudi večja preciznost ne bi bila prav veliko boljša: resničnost še vedno ne zadosti strogosti številk.

Kar pa se lahko stori, je drobna, a zelo pomembna intervencija v formulacijo in komunikacijo prihodnjih razpisov. Namreč ta, da bi razpisi jasno eksplicirali svojo relacijsko naravo. Da so torej koncipirani na način, po katerem komisijska obravnava in ocenjevanje vlog ne poteka individualizirano, marveč odnosno. Da torej ne soočimo posameznih razpisnih subjektov s kriteriji in potem kot-da primerjamo individualne izkupičke, temveč da dodeljujemo pike subjektom glede na njihovo umeščenost v neko konkretno ustvarjalno polje ter umeščenost tega polja v zbir polj, ki so obravnavana na posameznem razpisu. Noben prijavljeni program namreč ne obstaja sam na sebi, definira ga njegova relativna pozicija in torej družba vseh preostalih prijaviteljev, prav tako pa tudi obstoječi programi v sorodnih institucijah ter še mnogi drugi geografski, žanrski, izvedbeni, koledarski in preostali konteksti.

S tem bi se že v izhodišču naslovilo tudi neizbrane producente in umetnike. Ti bi lahko vsaj za odtenek bolj empatično brali končno odločitev, ki se je torej zgodila po kriterijih, ki niso nujno zgolj kvaliteta nekega muzikanta ali umetniškega dela, a so prav tako legitimni. Da je torej zavrnitev posledica neke (dobre ali slabe, a vsaj obstoječe) kulturne politike, kot je nastala na ministrstvu (ali celo zgolj v komisiji), ne pa zarota ali tudi zgolj nevednost, prevedena v arbitrarno dodeljene pike.

To bi predstavljalo sorazmerno skromno modifikacijo obstoječega modela, v praksi pa tudi ne bi pomenilo večjega odstopanja od dosedanjega dela. Bi pa prineslo izrazito spremembo v tem, kako je celotni razpisni sistem zavezan dejanskosti. In to bi bilo, se mi zdi, že ogromno.

13.

Če sem se doslej precej ukvarjal s kritiko točkovanja individualiziranih prijaviteljev s povsem praktičnega vidika, bi sedaj na zadeve rad pogledal še nekoliko drugače in jih zelo na kratko poizkusil umestiti v ideološko matrico dandanašnjika. Namreč, oštevilčenje samo po sebi ni slabo in verjetno je kdaj povsem uporaben prevod kvalitativnih presoj – tudi v kulturi. Kar pa je pri konkretni zadevi zelo slabo, je naslednje – to, da se številke uporabljajo kot dimna zavesa, za katero se skriva po mojem mnenju pomembna naloga strokovne komisije: ta, da po svoji presoji tudi načrtuje kulturno produkcijo.

Prav verjetno je, da to marsikomu zveni domala kot relikt železnih dni sovjetskih Gosplanov. A ravno problem negativne konotacije načrtovanja in vsebinskega presojanja je ena bistvenih točk, na katere se v svojih meandrih vsaj potihoma nanaša ta tekst. Diskrepanca med izgledom razpisa ter med njegovo notranjo dinamiko je po mojem simptomatična za resignirani duh današnjega časa. Vsaj po sklepnem kolapsu vzhodnih socializmov se je namreč gradualno pristalo na podmeno, da neznanska kompleksnost družbenih razmerij preprosto ne dovoljuje kredibilnega načrtovanja teh razmerij (češ, sovjetski birokratski aparat je bil premalo informiran za svojo gigantsko nalogo in zato je bil celoten projekt obsojen na propad). Najbolj robustna artikulacija tega so seveda razna teoretska zaklinjanja na trg kot poslednjo instanco družbene logike. A prav tako se to kaže tudi manj eksplicitno, skozi raznovrstna organiziranja vsakodnevnih družbenih transakcij – in nenazadnje tudi v tem, da v razpisnem sistemu presojamo atomizirane in (p)oštevilčene entitete.

Vzporedno so zaradi tega pristojni državni organi v svojih ambicijah pri projektu ustvarjanja boljše družbe kratko malo resignirali v rast BDP-ja. Plastičen primer te resignacije na področju, ki ga tu obravnavamo, so recimo izjave trenutnega ministra za kulturo. Ta je namreč večkrat omenil, da njegov resor v najboljšem primeru čaka blaga rast proračuna za kulturo – vezana na BDP – in da bo s tem počasi rasel tudi znesek, namenjen nevladni kulturi. Nasprotno so vsebinski posegi v odnos med nevladnim in javnim sektorjem, kaj šele resni posegi v politično-estetske sheme, izven trenutnih horizontov. Pa seveda gospod minister tu ni izjema – javnost je s strani kulturne srenje oziroma njenih samo-imenovanih zastopnikov v glavnem vajena precej splošnega terjanja po večanju proračuna. Vsebinskih in torej nujno tudi konfliktnih terenov se, nasprotno, kot sektor pač raje ne lotevamo.

Skratka, vodenje družbe se v vse več podsistemih prepušča logiki domnevno samodejnih tržnih mehanizmov. Spremlja jo falanga simbolnih, kulturnih in seveda pravnih pojavov, ki se včasih krovno nazivajo kot tehnokratsko vodenje družbe. Takšno, ki se izogiba vrednostnim vprašanjem in poizkuša tem bolj nevtralno managerirati družbene podsisteme. Sledeč tej ideološki dispoziciji država preprosto ni kredibilna instanca odločanja, marveč v najboljšem primeru zgolj nevtralni arbiter na trgu ponudnikov (kulturnih) vsebin. Tega naj se torej država loteva zgolj upravljalsko, numerirano. Strokovno! Zgolj sešteva lahko točke posameznih produktov - potem pa laissez faire et laissez passer, le monde va de lui même!

Kar pa seveda ni mogoče - in tudi ni res.

14.

Na tem mestu v situacijo vstopi strokovna komisija, v teoriji torej nevtralni izvajalec. A kot rečeno, upravljanje preprosto ne more biti zgolj tehnična operacija. Naša estetska strokovnost je zgolj del kapacitet in informacij, potrebnih za odločanje. A ker ministrstvo nima na voljo niti analiz, kaj šele kulturno-političnih agend za posamezna področja, pride do zanimivega manevra. Odgovornost se preprosto prenese na tretjo osebo – torej strokovno komisijo – nato pa se pretvarja, da so s tem stvari zaključene. Nujna posledica je seveda ta – strokovna komisija se loti kulturno-političnih vprašanj, za katera nima ne orodij in niti ne nujno kompetenc. Za strokovnostjo se torej skriva političnost – a za to političnostjo individualizirana stihija.

Komisija je torej primorana v odločitve, za katere formalno ni pristojna in ki torej tudi ne morejo biti transparentne. Obenem je prisiljena te odločitve prevajati v jezik razpisnih kriterijev in točk, kar seveda povzroči precejšnjo distorzijo v prevodu in posledično slabe obrazložitve. Vsak prijavitelj namreč prejme obrazložitev dodeljenih točk in svojega izbora/ne-izbora med prejemnike financiranja. Te obrazložitve so bile vsaj pri lanskem projektnem razpisu – torej te, ki sem jih pisal tudi sam –  razmeroma zanič, baje pa so takšne tudi sicer. Vsled vsega navedenega drugačne tudi ne morejo biti. A te vprašljive obrazložitve, pa dozdevno nekonsistentne odločitve in presoje, bagatelno financiranje, misteriozno kolektivno točkovanje, vsakoletne diskurzivne Prokrustove postelje, v katere so prisiljeni prijavitelji, če se želijo prijaviti, pa tudi nove in nove inkrementalne spremembe v administrativni mehaniki – vse to vodi v neproduktivne antagonizme v kulturnem ekosistemu in v posledično delegitimacijo ministrstva, komisije in celotnega sistema javnega financiranja kulture.

Pri tem pa sistem nima le problema s percepcijo svojih deležnikov. Javni spori in pritožbe, ki so logičen nasledek problemov institucije, po svoje jemljejo kredibilnost in težo celotni sferi javno financirane kulturne produkcije. Ta se namreč zunanji javnosti lahko zazdi kot molilni mlinček, zavezan neskončnim pritožbam in konfliktom. Ne gre zanikati, da ta vtis ni čisto zgrešen. Kot ohlapna skupnost, ki jo sestavljamo umetniki, kulturni producenti, medijski delavci, uradniki itd., smo talci ne le slabe zakonodaje in slabega sistema upravljanja, marveč tudi predsodkov, apriornih sodb, odsotnosti komunikacije, resignacije in kruhoborstva, predvsem pa blažene nevednosti. Ta kompleksen preplet dispozicij, ki druga drugo učvrščujejo, skrbi za to, da se naš brhki svet umetniškega ustvarjanja tu in tam res zazdi zarjavel kot naše železniško podjetje, z njegovim sumljivim sindikatom vred. In to ni dobro.

15.

Mnogi križi, ki sem jih omenjal, so sicer verjetno sorodni težavam drugih državnih institucij in - da se razume - tudi mnogih zasebnih organizacij. A bolj kot neizogibna neskladja rigidnih zakonodajnih protokolov svojim fluidnim subjektom vidim problem v odsotnosti sistemskega potenciala za omogočanje substancialnih organizacijskih in upravljavskih inovacij. Glavni problem morda sploh ni v navedenih problemih samih, temveč v tem, da se leto za letom izpostavlja enake probleme, da se tudi redno ponuja zelo konkretne rešitve – a da se vedno znova in znova praktično nič ne spremeni. Ne le zato, ker je uvajanje sprememb pač težko in konfliktno, ampak tudi zato, ker niti ni res potrebno. Ničesar namreč ni – ne zakonodaje in ne ideologije - kar bi lahko prisililo nek državni administrativni aparat, da nekaj stori. Leto za letom bodo psi lajali, karavana pa bo šla dalje, z avtomatskim napredovanjem po plačni lestvici vred. Edino, kar se spreminja, v glavnem kar vsako drugo leto, je pač minister.

A bodi dovolj tarnanja. Za konec tega precej razvejanega sprehoda čez razpisni sistem in onkraj bi se vrnil k osebama, ki sem ju omenil na začetku. V več kot dveh desetletjih strokovnega dela na temo kulturne politike je dr. Vesna Čopič zelo konkretno in artikulirano obravnavala precej reči, ki se jih v tem tekstu dotikam. A eno od njenih izvajanj mi je še posebej ostalo v glavi. Ko je bila pred časom gostja te oddaje, je dejala, če citiram po spominu, da bi moral biti ravno administrativni sektor za vodenje kulture najbolj napreden, kreativen, prodoren in drzen del države oziroma javne uprave.

Izziv je torej oblikovanje institucij oz. oblikovanje družbenih in državnih institucij. Človeku tu na pamet spet pade na začetku oddaje omenjeni avtor razpisne arhitekture. Niti ni važno, kolikšna – in če sploh - je njegova odgovornost za slepe ulice, v katere je ta sistem zašel v 15 letih precejanja skozi našo ustvarjalno sceno ter pripadajoče administrativno okolje. Bistveno je nekaj drugega – njegova strast do uradniške profesije. Po pogovoru, ki sem ga imel z njim v etru tega radia, je bil namreč najbolj enoznačno plastičen in izrazit njegov uradniški eros, njegov aktivističen odnos do ustvarjanja institucij. To torej, da suhe črke zakona ne vidi kot skrajni horizonta delovanja, marveč tudi kot način, da se ta horizont prestavi dlje.

Upati gre, da se tega v hiši na Maistrovi kmalu spet nadejamo.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bravo!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness