Partijska linija #44: Oldskool Jungle Specialka

Partijska linija #44: Oldskool Jungle Specialka

Oddaja
3. 4. 2020 - 22.00

Ojla, tokrat bom za mikserjem samo Jaša s svojim prvim ever jugle setom :3 Blaž se vrača čez dva tedna!

»Percussion music is revolution.«
- John Cage, Goal: New Music, New Dance, 1939

Izredne razmere zahtevajo izredne vsebine. Po večmesečnem sanjarjenju o partijski jungle DnB specialki se mi je ob branju ključne študije genealogije rejv kulture Energy Flash britanskega glasbenega novinarja in kritika Simona Reynoldsa utrnila ideja, da je ravno zdaj pravi čas za to, saj mi je skozi nadvse informativno Reynoldsovo pisanje uspelo akumulirati obsežen zalogaj vizionarskih produkcij zgodnje jungle kreativnosti, ki je med letoma 1992 in 1994 nadgradila estetske smernice predhodnika UK hardcora, arhetipskega rejv zvoka iz časa med letoma 1990–1992, in jih popeljala v nove višave. 

Za razliko od klasičnih oddaj, v katerih pretežno predstavljamo najbolj sveže izdaje iz različnih sfer aktualne klubske elektronike, sem se tokrat torej podal v preteklost, natančneje med leti 1993 in 1996, obdobje, ki ga danes označujemo za zlato dobo jungla oz. bolj deskriptivnega drum'n'bassa stare šole. Jungle je za sabo pustil zgodnji rejv etos, kolektivni idealizem, ideji povezanosti in eskapizma skozi glasbo ter P.L.U.R. (peace, love, unity, respect) ideologijo kot produkte prve ekstazi generacije in jih zamenjal za bolj militanten, realističen pogled na »mrtev rejverski sen« kot produkt brezperspektivne post-Thatcherjanske družbenopolitične situacije na Otoku v prvi polovici devetdesetih let. K temu je potrebno dodati tudi dejansko materialno škodo na možganih rejverjev prve in druge generacije (1988-89 in 1990-92), katerim je dolgoletna zloraba substanc pustila resne psihofizične posledice, ki so bile opazne tudi na sami sceni, tako v zvoku kot klubskem dogajanju. Jungle je eksazi in koktelje različnih drog pretežno zamenjal z dieto gandže, piva in občasno šampanjca. 

»Jungle's militant euphoria is fuelled by the desperation of the early nineties. Composed literally of fracture ('breaks'), jungle paints a sound-picture of social disintegration and instability. But the anxiety in the music is mastered and transformed into a kind of nonchalance; the disruptive breakbeats are looped into a rolling flow. In this way, jungle contains a non-verbal response to troubled times, a kind of warrior-stance. The resistance is in the rhythms. Jungle is the metabolic pulse of a body reprogrammed and rewired to cope with an era of unimaginably intense information overload. As such, its rhythmic innovations will pervade popular music well into the twenty-first century, as insidiously and insinuatingly as rock'n'roll, funk and disco have done in the past.«
- Simon Reynolds, Energy Flash, 2011

Kljub odpovedi rejverskemu senu je jungle ohranil esenco UK hardcora kot nadnaravno hitre plesne glasbe; pravzaprav je jungle hitrost kot najmočnejše (metaforično in dobesedno) orožje pripeljal do svojih skrajnih meja. Nov poudarek je našel na perkusivni razdelanosti hip hop brejkov, ki niso bili več le sampli, pač pa skrbno sprogramirane kombinacije snerov in hi-hatov, ki jih človek fizično ni mogel reproducirati. Drugi ključni element je barva, lahko tudi tekstura zvoka (timbre), kar Reynolds označuje s terminom texturology. S tem misli na oddaljitev od tradicionalnih temeljev zahodnega glasbenga kanona, tj. melodije in harmonije, in nov poudarek na ritmiki in barvi zvokov, kar lahko navežemo na tradicionalno idejo »ritma kot melodije« znotraj polja zahodnoafriških glasbenih praks ali na prakso perkusivnih gamelan orkestrov iz Indonezije. Skratka gre za ideje, ki so jih znotraj polja avantgarde 20. stoletja raziskovali avtorji, kot sta že omenjeni John Cage in Steve Reich. Tretji gradnik pa je bila modulacija basovskih frekvenc na mejah med perceptivnim in frekvencami, ki so nižje od 20 Hz. V to postmoderno zvočno tkanino so junglisti vtkali še melodične sample iz popularne glasbe, vse skupaj pa dodatno (de)humanizirali z različnimi soulovskimi diva ali jeznimi ragga vokali, obdelanimi in časovno raztegnjenimi na načine, ki dotlej sploh niso bili predstavljivi.

Prav zato je jungle zapolnil vrzel med cerebralno in telesno plesno glasbo, ki se je oblikovala v zgodnjih devetdesetih letih; dualizem med »inteligentno« oz. mentalno glasbo, namenjeno introspektivnemu poslušanju (IDM, braindance, ambient techno, intellingent DnB), in »plesno« glasbo (disco, house, techno, uk hardcore, big beat itd.), ki je predvsem funkcionalne narave in sama po sebi ne nudi estetskih užitkov izven izvornega konteksta, tj. kluba ali rejva.

Jungle je obenem psihedelična (ali, kakor zapiše Reynolds, psihodelična) in plesna glasba, ki v poslušalcu izzove tako fizično (hitrost tempa in kompleksnost brejkbitov, ki jim telo ne more slediti) kot psihično dezorientacijo (kompleksnost aranžmajev, večplastnost popkulturnih referenc uporabljenih samplov in postmodernistično kolažiranje materiala v nekaj povsem novega, česar možgani ne uspejo procesirati kot glasbeni material). Ali kot to sočno opiše Reynolds, »jungle demands extravagant, impossible, post-human responses  it makes me wanna sprout extra limbs, rotate my upper torso in a 360-degree arc round my waist, morph into a spring-heeled panther, bounce off the ceiling go all Tex Avery.«

V začetku 90. let je tako jungle izpolnil prerokbo Johna Cagea iz njegovega članka Goal: New Music, New Dance, izdanega v publikaciji Dance Observer leta 1939, kjer je napovedal rojstvo elektronske plesne glasbe, ki jo bodo plesalci producirali za plesalce (ali pač rejverji za rejverje poznih 80. in 90. let). Kot pravi Cage: »What we can't do ourselves will be done by machines and electrical instruments which we will invent.« Prav lahko bi trdili, da je imel v mislih Rolandove sekvencerje TB-303, TR-808 in TR-909 ali AKAI-jev sampler MPC60. 

Partijska linija #44 bo torej zvočni časovni stroj za obdobje med letoma 1993 in 1996, v katerem bomo prisluhnili produkcijam nekaterih ključnih akterjev pionirske jungle DnB generacije, ki so s svojimi radikalnimi estetskimi inovacijami in močno željo po prelamljanju s tradicijo in muzikalnostjo zahodne glasbe orali ledino glasb 21. stoletja... Dillinja, Da Intalex, Foul Play, DJ Rap, Doc Scott, Source Direct, Roni Size, DJ Die in drugi ...

Priklopite se v petek ob 22h!

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness