13TH FLOOR ELEVATORS: Live Evolution Lost

13TH FLOOR ELEVATORS: Live Evolution Lost

Recenzija izdelka
17. 6. 2015 - 23.00

Charly / International Artists, 2014

 

13th Floor Elevators so svojo glasbo med prvimi opisovali kot psihedelični rock - ta se je ob koncu šestdesetih razpasel po Združenih državah, prerasel v gibanje in v zgodovino odtisnil svoj cvetlični pečat. Danes Elevatorji veljajo za prvi psihedelični bend in to večji del upravičeno, čeprav so v istem času tudi drugod po Ameriki že vznikali bendi, katerih glasba je raziskovala in drezala v vzvode stanj duševne zamaknjenosti. 

Bend je bil izoblikovan okoli Tommija Halla – nadarjenega študenta, ki je med študijem zaplul v družbo bohemov in se ob mnogih seansah in eksperimentiranjih s psihedeliki prelevil v strastnega apologeta LSD-ja, s katerim bi poganjal evolucijo duševnosti v transcendentalne višine. Z glasbo kot komunikacijskim kanalom bi svojo filozofijo in ideje širil med ljudi. Sicer sam brez glasbenega znanja je Hall s svojo vizijo pritegnil že uigrani trojec – Stacija Sutherlanda s kitaro, Johna Ika Watona za bobni in Bennija Thurmana z basom. Sam je k skupini prispeval zvoke, ki jih je z usti na edinstven način izvabljal iz vrča, ojačanega z mikrofonom. Skupini se je kmalu pridružil še pevec Roky Erickson in iz zapuščine svojega prejšnjega benda s seboj privlekel že popularno skladbo You're Gonna Miss Me, katere poustvarjena verzija je zvok Elevatorsov izstrelila skozi radijske sprejemnike širom države. 

Band je večino svojega kratkega obstoja deloval v Teksasu. V tej konzervativni in zadrti zvezni državi ni bil sprejet brez sumničavosti in nezaupanja sovražno nastrojene javnosti. Glasna razvratniška glasba, dolgi lasje in v nebo vpijoč odnos do opojnih substanc so jih seveda postavili pod drobnogled tamkajšnje roke zakona. In ta jim je delala mnogo preglavic. Sodni proces zaradi zasežene marihuane – LSD je bil takrat še legalen – je člane obsodil na čakanje obsodbe znotraj meja Teksasa. Svojo selitev na bolj svobodnjaško zahodno obalo, kjer bi promovirali svoj novopečeni album The Psychedelic Sounds Of the 13th Floor Elevators, so bili primorani odložiti za leto dni. Začuda so jo na sojenju vsi odnesli brez zaporne kazni, čeprav naj bi kasneje zaradi bremena predhodnih prestopkov pevec Roky končal v kaznilnici pod elektrošoki zaradi enega samega prepovedanega zvitka. 

Koncertni posnetki, ki jim bomo danes prisluhnili, so nastali sedeminšestdesetega leta v teksaškem Houstonu in so edini v celoti zaobjet nastop Elevatorsov. Skupina je bila takrat najverjetneje v najboljši formi, saj so imeli v nespremenjeni postavi za seboj pol leta koncertiranja po Kaliforniji. Zasedbi se je na mestu basista malo poprej pridružil Ronnie Leatherman. Kljub dobri formi pa so se odnosi v skupini pričeli krhati, predvsem zaradi razhajanj glede odnosa do LSD-ja. Glavni zagovornik Hall je vztrajal, naj nadaljujejo z utečeno prakso in glasbo vselej izvajajo natripani – ta praksa pa se je prav na houstonskem koncertu izjalovila. Neodobravajoče prebivalstvo in sovražnost lokalne policije sta že pred začetkom dogodka poskrbela za napetost med člani. Dodatno so za utesnjujoče vzdušje poskrbele še najete policijske sile, ki so bend varovale pred lokalnimi. Situacija je doživela vrhunec, ko je Sutherland, glavni kitarist, zapadel v diaboličen bad trip, iz katerega so ga iz krempljev kukluksklana in podobnih vragov sočlani komaj izvlekli in ga prepričali, da je odšel na oder. 

Koncert se tako neubrano in razpuščeno otvori z beatniško navdahnjeno I Got Levitation, ki zahvaljujoč ritemski sekciji obdrži zagon in skupino zapelje v psihedelično surfanje po valovih LSD-ja, ki ga opisuje drugi komad. Tu v ospredje skače zvok elektrificiranega vrča, ki s svojimi hiperaktivnimi vskoki dodaja svojevrstno dinamičnost. Garažno nažiganje se ponekod umiri in umakne bolj introvertirano umirjenim komadom, kot so Don't Fall Down, Splash 1 in Kingdom Of Heaven, v katerih lahko nekoliko čistejše prisluhnemo edinstvenemu zvoku, ki ga soustvarjata z reverbom in odmevom poglobljeni kitari ter Rokijev grleni glas. Slednji nam večkrat postreže s visokimi falzeti in čustvenimi kriki v stilu, ki je kasneje postal stalnica v rockovski glasbi. 

Koncert kljub kitarskim spodrsljajem in nekaj pozabljenim verzom ohrani koherentno podobo – mogoče, paradoksalno, prav s svojimi trenutki kaotičnosti in grobosti. Ta se v drugem delu nastopa, ko se na odru odvije daljše improviziranje, še stopnjuje. Na odru se jim pridružijo še člani prijateljskega benda Conqueroos in umetniškega kolektiva Electric Grandmothers, s katerimi so organizirali takratni koncert. Impro seansa se vije prek z orglicami namazanega bluesa do razvlečenih, s solažami prekritih verzij studijskih komadov in drugih spontanih domislic. Omeniti je treba še prijetno upočasnjeni It's All Over Now, Baby Blue, ki naj bi bil še samemu Bobu Dylanu, ki je komad spisal, izredno pri srcu.

Koncert skupine 13th Floor Elevators ni perfektno izveden. Založba International Artists je posnetke užaloščeno pospravila in načrtovano koncertno plato raje zložila skupaj iz zaloge neizdanih studijskih snemanj, ki jim je dodala navdušeno skandiranje občinstva z neke boksarske tekme. Posnetki so za pravo izdajo morali počakati na producenta Petra Kemberja – navdušenca iz skupine Spacemen 3, ki se stilsko nemalokrat obrača k Elevatorjem. 

Ob tako pičlem materialu z živih nastopov skupine predstavlja sledeči album pomemben prispevek k diskografiji teh začetnikov kontrakulturnega gibanja in edini vpogled v potek njihovih zakisanih glasbenih ritualov. 

 

Leto izdaje: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness