Big Brother & The Holding Company: Live at the Carousel Ballroom 1968

Columbia/Legacy, 2012

Big Brother & the Holding Company so tista bistvena skupina scene druge polovice šestdesetih iz San Francisca, ki je pod svoje okrilje sprejela mlado teksaško pevko Janis Joplin, ki je nato postala ena izmed osrednjih osebnosti flower power generacije in ena prvih velikih zvezdnic rocka.

Sam nikoli nisem bil posebno zainteresiran poslušalec Janis Joplin, toda koncertni album Big Brother & the Holding Company: Live at the Carousel Ballroom 1968 je nekaj povsem enkratnega, ne le za Janis Joplin in skupino Big Brother & the Holding Company,  pač pa je tudi naravnost izjemna glasbena ter na splošno fenomenalna zvočna izkušnja. Tukaj gre za nastop homogene skupine, znotraj katere je vokal Janis Joplin lahko sijal s polno močjo, ni pa bil središčna točka, ki bi odrekala izrazni prostor drugim v skupini.

Koncertni posnetek je nastal leta 1968 nekaj mesecev po tem, ko je skupina zaključila snemanje prelomnega albuma Cheap Thrills, nastal pa je po zaslugi slovite figure iz ozadja scene v San Franciscu, tonskega mojstra Augustusa Owsleya Stanleyja  III z vzdevkom Bear – Medved, ki je redno ozvočeval koncerte Greatful Dead.

Bear oz. Medved je bil unikatna figura. Poleg tega, da je ozvočeval Greatful Dead, je imel za konjiček produkcijo halucionogenih tabletk LSD. Bojda je bil briljaten v obeh dejavnostih, po katerih je ostal zapisan v zgodovini rocka. Kot tonski mojster je postavil ozvočenje v znameniti dvorani Carousel Ballroom in hkrati razvil posebno tehniko snemanja s posebnim čarom snemanja v stereo tehniki, brez miksanja zvoka, torej z ločevanjem glasbil skupine po grozdih na levi in desni  zvočnik. V levem zvočniku lahko slišimo vokal Janis Joplin in boben Dava Getza, v desnem pa kitari Jamesa Gurleyja in Sama Andrewa ter bas Peterja Albina. Ta zvočna izkušnja je pristna, očiščujoča in povsem avtentična. Zvok fantastično vibrira, je živ, poln energije. Če ob poslušanju nekega nedavno objavljenega koncertnega posnetka lahko dobimo vtis, da smo zares tam, da smo transportirani v drug prostor in čas, v neko drugo dimenzijo, je to prav z nocojšnjim albumom Live at the Carousel Ballroom 1968. Takrat še niso bili v uporabi monitorji, zato je bend poslušal samega sebe skozi zvok, ki se je odbijal od sten dvorane. Skupaj se počutijo zelo dobro, poslušajo eden drugega, hranijo se od medsebojne interakcije in emocije, pojejo skupaj in se dvigujejo do večkratnih erupcij. Koncert je naravnost vulkanski, pri čemer bend vali žarečo reko psihadelične rock in soul lave. Augustus Owsley Stanley je sam nadzoroval obdelavo posnetkov tega albuma, ki je monumentalni zapis v svoji lepoti otročje lepega trenutka v ustvarjalno bogatem obdobju rocka.

Iz zdaj še nekaj o drugi aktivnosti Beara oziroma Medveda. Leta 1967 so ga bojda prijeli s 350.000 dozicami LSD-ja, za katere je trdil, da so za osebno uporabo, za kar je moral spakirati za rešetke. Ko se je vrnil, pa je sestavil neko tabletkico, ki je Beatlom pomagala zaključiti Beli album. Toliko o Medvedovi legendi, zdaj pa k izboru pesmi v nocojšnjem koncertu.

Začenjamo z uvodno Combination of the Two, v kateri bend takoj fino zagruva, vokala Janis in Sama Andrewa se lepo prepleteta v naslednji I Need a Man to Love, nato gremo v lepo psihadelično Light Is Faster Than Sound, Summertime je kot vedno zelo  doživeta. Bend postane dokaj divji v Catch Me Daddy, svoja krila povsem razprejo v Call on Me, Piece of My Heart je orjaška, Coo Coo je kot rezilo ostra psihadelija, blues poln soula Ball & Chain pa podžgan s salvami fuzzirane kitare.
Enkraten posnetek in enkratne emocije.

Bratje in sestre, čas je za rešitev: Big Brother & the Holding Company!