GOAT: Live Ballroom Ritual

Universal, 2013

V tokratni oddaji RŠ Koncert predstavljamo živo ploščo švedske zasedbe GOAT, ki je konec leta 2012 izdala dobro sprejeto studijsko ploščo World Music. Če smo se na omenjeni plošči čudili, kako je zasedbi uspelo prenesti in fosilno ohraniti  estetiko psihedeličnega rocka izpred 40 let, kjer sta vsekakor prednjačila odprtost in vsesplošni optimizem, bomo ob poslušanju plošče Live Ballroom Ritual lahko le še bolj uživali v neizmerni ritualni energiji, ki jo po mnenju skupine nosi vsak posamični živi nastop. Pravzaprav se skupina dobesedno izogiba uporabi besede koncert in raje uporabi pojem ritual, kar dodatno potrjuje njihovo starošolsko naravnanost k živemu nastopu, bodisi na odru, kot v studiu. 

Zgodba skupine GOAT se je po objavi studijskega albuma kar hitro odvijala. Najprej je temu botroval nadvse presenetljivo dobro kritiško sprejeti prvenec, ki se je istega leta znašel na kar nekaj lestvicah najboljših albumov leta, dodatno pa se je fama okoli skupine večala premo sorazmerno po zaslugi njihovih živih ritualov širom sveta, kjer je zasedba z  značilno doživeto zamaskirano performativnostjo še dodatno začarala ljubitelje njihove glasbe. Pričujoči posnetek se je zgodil natanko 26. julija 2013 v znameniti londonski koncertni dvorani Camden’s Electric Ballroom, na predvečer njihovega danes že znamenitega nastopa na festivalu Glastonbury. Sklepamo lahko, da je pričujoča plošča posledica dobro uspelega koncertnega obreda, ki so ga vodili člani GOAT pred nabito polno dvorano, in želje, da se takratna energija za vedno ohrani na nosilcu zvoka ali, bolje, da legenda tistega večera postane „zvočno meso“. 

Kot je kolega Peter Recer v oddaji Tolpa bumov pri recenziranju njihove studijske plošče World music natančno povzel, da je glasba Švedov GOAT hibrid različnih vplivov, od krautrocka in funka do afrobeata, kjer vedno nad vsem naštetim lebdi zapuščina psihedeličnega rocka s konca 60. in začetka 70. let, se ta trditev pri poslušanju skupine v živo še potencira. Čeprav je spored nastopa sestavljen večinoma iz skladb z omenjene plošče, z izjemo dveh dodatnih skladb, ki ju najdemo na singlu Stonegoat/Dreambuilding, izdanem sredi leta 2013, bi lahko formo koncerta oziroma zvočnega obreda povzeli kot direkten in neizprosen jam. Že v uvodni skladbi Diarabi, ki prav tako začenja studijsko ploščo World Music, smo priča razpotegnjeni uverturi obeh kitar, ki se jim polagoma pridruži najprej bas kitara in nato še ostali. V živem nastopu, kjer ni prostora za nepotrebna nagovarjanja in zahvale med skladbami, dobimo tako od GOAT tisto, kar smo lahko od njih pogrešali na studijskem izdelku. Zasedba se tako zelo všečno spušča v razne igrive dialoge med raznimi inštrumenti in rahlo razpotegnjenimi pasažami. Na odru dejansko zasedba zares zaživi in si dovoli tiste odprte sprehode, ki jih tovrstna glasba v sebi nosi in tudi navzven zahteva. In tukaj ne govorimo o daljših solističnih eskapadah kitar ali recimo zelo zanimivem saksofonskem vložku pri skladbi Let it Bleed. S tem mislim namreč na tisto naravno odprtost in neposrednost, ki sta krasili rock glasbo iz konca 60. let.

V tem pogledu najbolj izstopa izvedba skladbe Det Som Aldrig Forandras - Kristallen Den Fina, ki s svojimi 11 minutami ponudi vse tisto, kar smo GOAT in mi občudovali pri velikanih rocka. Prav ta odprtost in nabitost pri črpanju in izražanju znotraj natančno definirane ritmične in harmonične forme, ta iluzorni občutek omejene svobode, ki so jo glasbeniki drugih zvrsti z občudovanjem poskušali posneti, najdemo na tem živem albumu. Kot se za dobro uspel tovrstni izdelek spodobi, nam pričujoči posnetek nekako pred očmi razgrne atmosfero tiste noči v Londonu. Seveda umanjka vizualna plat, ki po nekaj klikih na youtubu vzbudi v nas željo po obisku enega od njihovih koncertov. 

Dejansko se po slišanem postavi naravno vprašanje, čemu sploh znova prisluhniti studijski plošči, saj je Švedom z izdajo živega nastopa uspelo ohraniti perfektnost studijske verzije, ki so jo zvočno nadgradili s fluidno in improvizirano izvedbo. Če za konec omenimo dejstvo, da je ploščo izdal velikan Universal, nam postane jasno, da je skupini uspel tisti veliki met med zasedbe, ki jim tudi danes uspe utopično pričarati lepoto nekega žal preteklega obdobja.