Igor Lumpert Trio: Innertextures Live

Clean Feed, 2012

Nocojšnji koncertni posnetek je nadaljevanje plodnega sodelovanja portugalske založbe Clean Feed in ljubljanskega jazz festivala. S tem je eden od dveh posnetkov, ki sta nastala na lanskem ljubljanskem jazzovskem festivalu. Na njem se predstavi Igor Lumpert, ki velja za enega od razlogov, zakaj nam piscem ni več dovoljeno površno dvigati nosu nad domačo jazzovsko sceno – naj smo imeli kdaj za to utemeljen razlog ali ne. No, srednja generacija, šolana in delujoča večinoma v tujini, z Jukičem, Šalamonom in še kom, nam je take razloge odvzela.

Zasedbo Innertextures je Lumpert predstavil že na svojem prvencu pred slabim desetletjem. Bolj kot za zasedbo – ta se je iz prvotnega kvarteta z gosti na ljubljanskem koncertu skrčila na trio – gre za Lumpertov avtorski projekt, česar tako pri slovenskih glasbenikih kot v glavnini sodobnega jazza v svetu ne slišimo dokaj pogosto. Verjetno pa je Lumpertov pristop tako k igri kot komponiranju prej iskati na presečišču neke osebne vizije in tradicije. In pri tem vsaj Lumpertov opis lastnega početja diši po romantičnem, kozmičnem razumevanju muziciranja. Kar pa je lahko za poslušalca neuporabna informacija, saj je igra tu v resnici prizemljena in ukoreninjena.

Trio, s katerim je Lumpert gostoval na lanskem ljubljanskem jazz festivalu, predstavlja bolj nedavno sodelovanje. Sestavljata ga še Christopher Tordini na kontrabasu in Nasheet Waits na bobnih. Sam koncert je bil na teh valovih že recenziran in tedanji avtor se je prav na pričujočem posnetku obregnil ob določeno neskladnost, ki naj bi jo po njegovem kazali člani tria. Lahko pa se neposredna koncertna izkušnja, v kateri izstopi dialoška kvaliteta glasbenikov, tudi razlikuje od posnetka, ki ga imamo mirno lahko kar za Lumpertov tretji redni album. Kompozicije so nove, a očitno naštudirane, sama zasedba pa se na diskografski izdaji tokrat predstavi prvič.

Lumpertove kompozicije se ne sprehajajo po udobnem variiranju udarnih tem, ravno tako pa se tokrat tudi odmikajo od pretežno baladne zamaknjenosti, kakršno so imele na njegovih zgodnejših albumih. Je pa očitna njihova klasična zasnova, v kateri je prostor skupinskega driva prepoznavno ločen od improvizacijskih zavojev, kjer prednjačita solo igra in medigra saksofona ter ekspresivnega bobnanja, ki še vedno pretežno definira zvok tria. 

Sama ohlapnost kompozicij in uigranost posameznih članov tria sicer zadostujeta, da med tem koncertnim in studijskimi posnetki ne postavljamo velike ločnice. Lahko pa zasledujemo sledi koncertne situacije v samem zvoku, ki predvsem bobnarja ozvoči in izpostavi njegovo morebitno okornost v odzivu na ostale člane.