60. Jazz festival Ljubljana, drugič
Različna prizorišča @ Cankarjev dom, Ljubljana, 19. in 20. 6. 2019
Tokrat v RŠ recenziji obravnavamo dva dneva letošnjega 60. Jazz festivala Ljubljana, ki je tudi v svoji jubilejni ediciji v Ljubljano pripeljal številne svetovno znane muzičarje, pa tudi nadobudne in obetajoče mlajše glasbene raziskovalce. V tokratnem, drugem delu recenzije se bomo posvetili osrednjemu festivalskemu dogajanju v sredo in četrtek, ob čemer se bodisi po naključju bodisi po izbiri nekaterim koncertom posvečamo v občutnejši meri.
Če se je že torkov festivalski dan osredotočil na nastope Matsa Gustafssona in Johna Zorna, je bilo naslednji dan prav podobno. Gustafsson bi moral s Kenom Vandermarkom nastopiti v parku pred Cankarjevim domom, a sta se bila glasbenika primorana prestaviti v Veliko sprejemno dvorano, kar nas je morebiti sprva malce razžalostilo, a se je kasneje izkazalo kot pravzaprav dobra poteza, ki je povzročila prav posebno zvočno izkušnjo. Pihalca, Mats s tenorskim in baritonskim saksofonom ter Ken s tenorskim saksofonom in klarinetom, sta namreč s pridom izkoristila akustiko razsežne podolgovate dvorane. V več zvočnih sklopih sta kombinirala različna pihala in spretno pletla raznolike, a spravne teme ter različne volumne, čeprav je seveda dominiralo predvsem glasnejše igranje, ki je ob odrezavih gestah redno proizvajalo odmev z drugega konca dvorane. Mats se je poigral še s predelano prečno flavto, ki mu je precej presenetljivo omogočila še en, saksofonu skoraj identičen zvok, cvilil pa je tudi s podrsavanjem s teniskami ob marmornata tla dvorane. Med vseprisotno piskanje je sem in tja vskočilo trkanje skodelic in kozarcev iz kavarne in odmevali so vzkliki otrok, sicer pa je bila koncertna izkušnja dua v sprejemni dvorani prikladna tudi v kontekstu drugih okoliščin, predvsem publike. S prisiljeno tišino, ki ni mogoča v parku, se je v dvorani namreč odprl prostor za pozornejše spremljanje koncerta.
Isti dan, še pred Zornovim maratonom, se je po izlivu dežja v parku predstavil tudi kontrabasist Manu Mayr. Ta je s kratkim, a impresivnim solističnim uvodom demonstriral zavidljiv razpon tehnik obvladovanja inštrumenta. Kasneje pa si je opasal električni bas in se zvočno ojačal z zasedbo Synestetic 4. A žal je večje število sicer individualno izurjenih glasbenikov kot celota delovalo manj prepričljivo tokrat v združevanju jazza in hip hopa. Vendarle pa so uspeli izvabiti nekaj zibanja teles poslušalcev, čeprav smo poslednje minute že preživeli v pač vznemirljivem pričakovanju Zornovega maratona The Bagatelles.
Maraton The Bagatelles se sicer v smislu vključenih zasedb spreminja glede na določeno turnejo. Tisti, denimo, ki smo Bagatele slišali že novembra 2016 na Jazz Festu v Sarajevu, smo bili takrat deležni manjšega števila zasedb in nekaterih drugih izbranih izvajalcev. V Ljubljano je tokrat Zorn pripeljal kar štirinajst zasedb, od katerih je vsaka nastopala približno dvajset minut. V splošnem vtisu so se nekateri tematski vzorci kompozicij sicer skozi celoten maraton začeli ponavljati, a ravno relativno hitro nizanje zasedb, raznolikost izbranih muzičarjev in daljši vmesni odmor so razbili morebitno monotonost celotne izvedbe. V vsej raznolikosti pa je ob končnem izkupičku vsak poslušalec lahko izbral svoje zaporedje najljubših aktov.
Maraton je seveda naskočila tudi originalna Zornova zasedba Masada. Že več kot dvajset let star kolektiv še vedno vneto, predvsem pa energično naskakuje zadane teme, v sklopu maratona pa je predstavljal le enega od zgolj dveh bendov, v katerih Zorn dejansko tudi igra. V prvem delu maratona sta izstopala denimo še solo pianista Craiga Taborna in duo pianistke Sylvie Courvoisier ter violinista Marka Feldmana. Ob obeh omenjenih nastopih smo ravno zaradi manjšega števila nastopajočih, minimalnega ozvočenja ter preciznega in razločnega igranja lahko natančneje sledili samim kompozicijam. Zaradi posebnih orgel Johna Medeskega je bil sam po sebi nekaj posebnega tudi koncert njegovega tria, postava, ki nas je popolnoma presenetila in prevzela že v Sarajevu, pa je bil trojec Trigger. Njihove mladostna prezenca, energija in nenazadnje glasnost z odra so šokirale, morda celo v negativnem smislu. A po aplavzu in po-maratonskemu klepetu sodeč lahko sklepamo, da je bend marsikomu spodnesel tla pod nogami in predstavil njen oziroma njegov highlight večera. Na srečo se bodo Trigger v Slovenijo vrnili že 18. julija, ko bodo v sklopu serialke Defonija nastopili v Klubu Gromka.
Po dvajsetminutnem odmoru je nato sledil še drugi, dvourni del maratona, ki ga je z up-beat melodijami otvoril Nova Quartet. Med izbranimi zasedbami tega drugega dela naj omenimo najprej solo nastopa Ikue Mori z elektroniko in Petra Evansa s trobento. Ikue Mori, ki je v Klubu Cankarjevega doma v zadnji sezoni nastopila že v sklopu cikla The Stone Series, se je tudi v Zornovem maratonu dokazala kot izvajalka v nenadejani smeri. Izza računalnika je izstopala ne le po stoični drži, temveč tudi s kontrastno, ambientalno glasbo, katere viri zvoka in kompozicijski elementi so ostali poslušalcem zakriti. Še močneje navdihujoč pa je bil Peter Evans s svojim solo nastopom s trobento, ki je zvoke svojega inštrumenta briljantno preobražal tudi brez posebnih efektov. Z različnimi tehnikami ter igranjem z ritmom je Evans lep del občinstva vsekakor očaral. Tudi tisti abstraktnejši zvoki so se elegantno zlili v njegov nastop in Evans se je vsekakor dokazal kot spreten solist, katerega nadaljnje nastope v Ljubljani bomo težko pričakovali.
Od večjih zasedb druge polovice maratona naj omenimo še dva tria. S svojo virtuozno preprostostjo je izstopal trio pianista Briana Marselle s Trevorjem Dunnom z basom in Kennyem Wollesenom za bobni. Njihov nastop je minil, kot bi mignil, predvsem po zaslugi Marselle, ki je s spretnim preigravanjem tako počasnih kot hitrejših skladb občinstvo uspel nasmejati in hkrati zamrzniti v sedežih. Kontrastnejše občutke pa je vzbudil zadnji nastop, nastop zasedbe Asmodeus, spet s Trevorjem Dunnom z basom, Kennyem Grohowskim za bobni in Marcom Ribotom s kitaro. Asmodeusu je slovesno dirigiral sam Zorn, ki je glasbenike usmerjal, jim narekoval pavze in dramatične krešende. Asmodeus so seveda delovali kontrastno, ker so po Evansovem solo nastopu zaključili po svoje naporno in nemirno. Ribot je s svojimi spretnimi prsti drajsal po kitari in cvilil na vso moč, Grohowski pa je tako tolkel po činelah, da je preglasil tudi pogovore na najvišjem balkonu. In čeprav so Asmodeus težili, so dobro težili ter v imenitnem slogu zaključili osrednji dogodek 60. Jazz festivala Ljubljana. Celotna maratonska postava si je ob skupinskem priklonu vseh devetindvajsetih nastopajočih vsekakor zaslužila bučen aplavz.
Četrtkov dan festivala je postregel z nekaterimi prijetnimi presenečenji. Medtem ko je bilo v parku že zgodaj živahno z glasbeniki, zbranimi okoli mlade pevke Veronike Kumar, sta v poslopju Cankarjevega doma potekala dva koncerta. V Štihovi dvorani je nastopila karizmatična francoska kontrabasistka Joëlle Léandre. Léandre je med nastopom kdaj pretiravala, zavzdihnila ali celo posnemala plišastega slona, ki je tiho stal na odru poleg ogromnega inštrumenta. Igrala pa ni prav nič počasi. Z vsakim trenutkom je presenečala z zvoki, ki jih je uspela izvabljati iz velikega lesenega ogrodja. Improvizacija Joëlle Léandre, tako z glasbilom kot s spremljajočim mrmranjem in govorom, je odzvenela z občutkom in rdečo nitjo, ki sta nas spremljala skozi celoten nastop in nas zadovoljne napotila dalje po festivalskem dogajanju ...
Že takoj po koncertu Joëlle Léandre smo v Klubu ujeli nastop domačinke Kaje Draksler, ki je kljub mladosti že stara znanka Jazz festivala Ljubljana. Tokrat je nastopila s svojim Kaja Draksler Octetom, s katerim je predstavila kompozicije, pripravljene ob poeziji Roberta Frosta. Zasedba je uglasbila nekaj njegovih pesmi, ki sta jih brezhibno odpeli Björk Nielsdottir in Laura Polence. Seveda se je vse odlično dopolnilo z ubranim inštrumentarijem, celoten kolektiv pa se je za eno skladbo opravil celo na sprehod po celotnem prostoru Kluba, kar je v že tako prijetno zmes jazza, klasike in poezije pridodalo čutno še globljo komponento.
Proti večeru se je četrtkovo dogajanje selilo v park, kjer je glavni oder v prijetni atmosferi zasedla domača zasedba Kukushai, ki jo ta čas sestavljajo Rok Zalokar za klavirjem in klaviaturami, vokalistka Eva Poženél in Bojan Krhlanko, ki sedi na bobnarskem stolu. Zasanjan ambient neobičajnih aranžmajev je Krhlanko poživil z dinamičnimi ritmi in spretnim igranjem tako v že poznanih skladbah z zasedbinega prvenca Fruitile kot v novih skladbah z novega EP-ja Pioneers.
Za zaključek četrtkovega večera pa smo v Klubu Cankarjevega doma pričakali še mlado londonsko saksofonistko Nubyo Garcio, ki je nastopila z nenapovedano zasedbo znancev z opevane nove londonske jazz scene. Zasedba Nubye Garcie, ki so jo sestavljali Joe Armon-Jones za klavirjem, Daniel Casimir s kontrabasom in Sam Jones za bobni, je po koncertih številnih zasedb Shabake Hutchingsa predstavljala prvo priložnost videti izbrane glasbenike s te scene tudi v Ljubljani. Kdor se je spraševal, ali gre le za promocijsko naoljen fenomen, se je do neke mere motil: omenjeni nastopajoči ne igrajo mainstream jazza in znajo biti tudi naporni, po drugi strani poetični, znajo delati napake, a jih odigrajo z živahno energijo, ki gledalce nagovori ne le k formalnemu ploskanju ob solističnih vpadih, temveč tudi k sprotnemu vzklikanju in aktivni participaciji.
Izpostavili bi lahko doprinose vsakega izmed glasbenikov, čeprav so v skupinskem igranju potrebovali nekaj linij, da je glasba zares zaživela. Nubya Garcia je oder večkrat prepustila svojim gostom, ki so imeli zato priložnost, da so se razigrali pred pričakovanji polno publiko. Igrali so predvsem skladbe Nubye Garcie, ki so bile v primerjavi z albumskimi posnetki raztegnjene in odigrane bolj ekspresivno. Posebej izstopala je skladba Pace, ki je odražala notranjo mirnost v podivjanem okolju in v kateri so se glasbeniki najbolj razživeli, ter skladba neznanega naslova, a izrazitega reggae ritma, ki je že zgodaj v scenosledu koncerta poživila duha v Klubu. Koncert nas skratka ni pustil ravnodušne, konec koncev pa, nesmiselno bi bilo verjeti promocijski mašini, ki govori o že izurjenih glasbenih virtuozih. Prej kot umetnina igranega materiala jih je namreč zaznamovala mladostna energija, ki je na letošnjem Jazz festivalu vsekakor ni manjkalo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj