Andrea Centazzo - No boundaries

Recenzija dogodka
9. 12. 2016 - 17.30

Klub Gromka, 8. 12. 2016

 

Drugi adventni četrtek je bil v Gromki tokrat zaznamovan s prihodom velikega imena njujorške Downtown scene. Andrea Centazzo, italijansko-ameriški skladatelj, tolkalec in multimedijski umetnik je gostoval na zadnjem letošnjem koncertu v sklopu cikla Metabonma, s seboj pa je pripeljal obsežno zbirko tolkal, od gongov in raznovrstnih činel do uglašenih bobnov in elektronskih sprožilcev.

Ob vstopu v Gromko je pogled na oder razkril zajetno strukturo, premišljeno postavljeno in ovešeno s številnimi zvočili, ki so klicala po tem, da jih nekdo dobro pretepe. Postavljeni sedeži so nakazali, da se obeta bolj umirjen večer, število ljudi v publiki pa se je še ob 21-ih, ko je Centazzo točno stopil na oder, gibalo v dokaj žalostnih enomestnih številkah. Tekom koncerta je vsaka kompozicija s komentarjem umetnika najprej dobila krajšo kontekstualno umestitev in tako smo bili tudi na začetku deležni uvoda, v katerem smo izvedeli, da je Gromka žal premajhen prostor, da bi omogočil celotno multimedijsko izkušnjo, ki jo sicer Centazzo izvaja na živih nastopih. Včerajšnji "gromki" performans je bil tako zgolj zvočne narave, kar pa nikakor ni zmanjšalo kinematičnosti.

Andrea Centazzo velik del kreativne energije usmeri v glasbeno opremljanje filmov in videov, kar je v njegovih kompozicijah nedvomno slišno. Koncert je v tej maniri otvoril s kompozicijo iz multimedijskega projekta Einstein’s Cosmic Messengers, ki je navdih našla v teoriji relativnosti ter bolj specifično v detektorju gravitacijskih valov LIGO, ki je pred letom dni omogočil eksperimentalno potrditev obstoja gravitacijskih valov. Kozmičnosti v delu ni manjkalo, saj so reverbani gongi, posnete melodije zvončkov ter mehki synth padi prepričljivo predajali vzneseno kozmopolitskost, ki se je v kolektivno zavest usidrala že v 80-ih. 

V nadaljevanju je sledil nekakšen zgodovinski presek Centazzovega opusa, saj je izvedel dela, ki so nastala med 80-imi leti in današnjim dnem. Četudi izvedbeno suverene in premišljene pa kompozicije kar nekako niso uspele pokazati kakega idejnega presežka. Inspiracija, ki prihaja iz osebne izkušnje s tradicionalnimi glasbeniki Gamelana, je na individualni ravni nedvomno izpolnjujoča in neprecenljiva, vendar pa fuzije z zahodnjaško glasbo ne preživi najbolje. Tako se izgubi moč, ki jo ima masovni trans, ki ga lahko vzbudi skupinsko igranje na Gamelan in namesto tega ostane le zahodnjaški solo izvajalec, ki preprosto ne premore energije za vzbuditev masovne histerije, s tem pa izkušnja postane izrazito bolj cerebralna in, na žalost, dolgočasna. Prav tako umanjka vidik masovnosti v kompozicijah, ki se navezujejo na severnoameriška indijanska ljudstva; en bobnar pač ni dovolj, da bi vzbudil divjanje množic, obenem pa je diskrepanca med akustično zvočnostjo tolkal na eni strani in zvokom semplanih vokalov na drugi prevelika in indijanska vokaliziranja izpadejo plastična ali neprisotna.

Četudi koncertu Andree Centazza ne gre očitati obrtniške in zvočne površnosti, zvočna slika ima namreč mnogo plasti, ki se med seboj bogato dopolnjujejo in omogočajo potopitev v glasbo z zaprtimi očmi, pa koncert kot celota vseeno ni bil povsem prepričljiv. Kljub vsemu je vseskozi čutiti newagerski zanos in optimizem, ki veje iz fascinacije nad "krasnim novim svetom" in tradicionalno glasbo ljudstev le-tega, ob čemer ne moremo mimo dejstva, da je bila takšna glasba že v 80-ih pogojno aktualna, danes pa se še toliko bolj zdi artefakt pretirano optimistične zahodnjaške struje glasbe a la Brian Eno. Danes je namreč kar očitno, da prihodnost ni in ne bo vesela multikulturna globalna družina in improvizirana glasba ne bo zgolj z veseljem prevzela in privzela vsakovrstnih tradicionalnih godb. V luči vsega tega so bili kljub bogati zvočni sliki najbolj zanimivi nepredvideni momenti in zvoki padajočih bobnarskih palčk ter občasno smrkanje prehlajenega Centazza, ki so ga okoliški mikrofoni subtilno, a razločno umestili v prostor.

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dear Mr. LUKA SELIŠKAR
Thank you very much for taking your time coming to my concert and writing this very articulated review.
I apologize for having been so sick with 39 degrees fever and running nose and for once having lost the control of my mallet since my hands were burning with fever. Despite that, out of respect for the audience I decided to play the concert when instead I should have stayed in bed trying to get better (today 3 days later I feel more sick cause of that act of foolish bravery).
Said that, I have to point out that I never pretended to excite the masses to the point of hysteria playing my music: so probably you misunderstood my presentation when I said that my music on those composition was inspired by Balinese music and Native Indian life. I never pretended to be a shaman, but just a humble Western musician (and BTW Downbeat Magazine gave me the top WaxonWax prize for that Indian Tapes Album who was one of my friend Max Roach favorite). So I just play my simple stuff getting inspired by many things included revolution when it was the moment... Obviously playing in a punk club in beautiful Ljubljana is not like to be on the barricades at La Bastille. So forgive me for not having satisfied your musical blood thirst (figuratively speaking) nor your musical tastes. Sometime happens that somebody don't agree with somebody else aesthetic in art and if for once in my life I found somebody not liking me (it seems that more than the music your review was on my person) it's certainly not a drama since you are one of the few that I can remember in 45 years of touring the world. To clarifly: I love electronic and plastic samples (that BTW I create and record by myself) and I love minimal music. And what I'm doing can show a bit of it (more if you listen to my orchestral works) In the meantime I can play with Evan Parker or John Zorn or anybody else in improvised music as well and it seems that they love my playing. So probably you came to the wrong concert or at the wrong time. In the 70s I was just improvising with few drums and probably you would have loved my "bingbongbang" noise making: but while a listener can remain attached forever to an ideal of music, the musicians evolves and sometime they are far from what somebody expect. This seems to be the case especially reading that you don't like the philosophy behind the music... The fact that your review pointed out that I had running noise and I missed a mallet (you should had having specified than in 70 minutes I had just once a mallet slipping from my hand -never saw buddy Rich at Carnegie Hall missing a stick???) shows that music wasn't your main concern, but more your expectation of finding something wrong in a man on stage. In any case I'm grateful that you came. It shows that somehow I'm important to you. All the best and happy holidays. Andrea Centazzo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.