Beach Party s Suicide Silence

Beach Party s Suicide Silence

Recenzija dogodka
31. 7. 2012 - 14.30

Gala hala, 30. 7. 2012

 

Ponedeljkov večer je dogajanje popestril z nastopom ameriškega deathcore kvinteta Suicide Silence. Na t. i. ''beach partyju part II'' so se ob novi svetleči zvezdi modernejših ekstremnih zvrsti predstavili tudi domači Within Destruction.

Koncert je torej predstavljal drugi del ''beach partyja''. To se namreč navezuje na koncert avstralske metalcore zasedbe Parkway Drive, ki je v obliki beach partyja ponudil eno najbolj obiskanih koncertnih fešt v lanskem poletju v Ljubljani. Letos je organizator skušal zaigrati na podobno vižo, a so na plažo približno spominjala zgolj tla pod nogami, par nadebudnežev v smešnih srajcah in vodni pištoli dveh osebkov, ki sta z njimi opozarjala nepridiprave, da švercanje na koncerte ni lepo početje. Kljub temu pa je koncert vsekakor bil en velik party. Tako so sprva maloštevilno publiko morda ne tako sproščeno, a vseeno uspešno zabavali jeseniški Within Destruction. Z ekstremnejšimi vižami predvsem moderne death metal scene so fantje uspeli privleči kar lepo število obiskovalcev.  Njihova energija je nesporno sveža in močna, a nastop, zavit v preglasno zvočno podobo, preveč predvidljivo zveneč komade, ki spominjajo na modernejše melodične death metal bende, očitne kikse predvsem na bobnarskem področju in neprepričljivo komunikacijo pevca, omejeno na izraze tipa ''Smo kej začupal?'', bi lahko bil precej boljši. A z večjo kilometrino in temu primerno upam, da tudi z izkušnjami, mladci vsekakor obetajo.

Daljša pavza je množico predvsem mladih (poleg parih izjem si drznem reči, da je povprečna starost obiskovalcev in obiskovalk nihala med 15 in 19 let starosti) spravila v nestrpno pričakovanje, ko so oder na veliko olajšanje nestrpnežev zasedli Suicide Silence iz Riversida v Kaliforniji. Deathcore kvintet iz meni ne pretirano jasnih razlogov navdušuje množice mladih že od zgodnjih dni leta 2002, ko so nastali, njihova popularnost pa raste eksponentno z vsakim novim albumo. Zvokovno bi lahko rekel, da kljub močno prisotnih death metal elementom, Suicide Silence bolj črpajo iz tako utesnjene atmosfere kot tudi eksplozivnosti predvsem nu-metala in zmetaliziranega ameriškega hardcora iz konca devetdesetih. To se kaže tudi v njihovem repertoarju, ki je z izjemo dobrih štirih pesmi, predstavljal dobro uro in pol komadov, ki vsi zvenijo, kot bi bili narejeni po istem receptu oz. kot malce manj dinamičen, a toliko bolj brutalen miks predvsem Aborted, Slipknot in Korn. A njihov nastop je kljub temu bil vrhunski.

Kljub temu, torej, da so glasbeno tako razgibani kot ravna črta na belem papirju, Suicide Silence obvladajo svoj nastop do obisti, njihov eksplozivni zvočni zid mosherskih beatov, breakdownov, nizkotonsko uglašenih kitar, podkrepljenih s še bolj subsonično eksplozivnim basom pa je spravil v ekstazo veliko večino prisotnih. Namreč, pod poveljstvom karizmatičnega, potetoviranega dolgina, vokalista Mitcha Luckerja, je nastop tako benda kot publike izgledal kot nastop kakšnih Biohazard dobrih 15 let nazaj, ko smo kot mulci gledali posnetke iz Dynamo festivala in uživali ob pogledu več deset tisoč glave množice, ki istočasno skače in nori ob glasbi. Tako imenovani moshpiti, circle piti in ostalo fizično udejstvovanje publike ni prenehalo niti za sekundo. Ob tem je predvsem Lucker očitno ponudil vse, kar rabijo mladi pod odrom, svoj nastop pa tip obvlada do zadnjega detajla, kar sprva karizmatično poveljevanje množicam spremeni v najbolj naštudirano obliko nastopa pop dive. Vsaj po mojem mnenju.

Medtem so komadi dajali občutek, da se več niti ne prelivajo drug v drugega, ampak predvsem, da en komad variira v dobrih devetdesetih minutah. A norenje ni ponehalo. Tik pred koncem so Suicide Silence kljub vsem strahovom bendov, ki od aretacije Randyja Blytheja iz Lamb Of God na Češkem (obtožen je namreč, da je nekega fena par let nazaj zalučal z odra, kar naj bi rezultiralo z možakarjevo smrtjo) nočejo nikogar videti na odru, povabili na oder kolikor se le da ljudi, da so z njimi peli še en, kot pred tem zveneči komad. To pa je bilo nekaj! Temu dodajte še repersko točko, kjer je nič hudega sluteči obiskovalec lahko postal zvezda zmetalizirane parodije vsebine odddaje Rhyme Kickers, za konec pa še njihov mega hit, ki tudi zveni kot večina drugih komadov, No Time To Bleed. S tem se je končal nastop ameriških deathcore gigantov, sledil pa je odhod vidno navdušene množice, ki je po mojem komaj čakala, da pride domov in na Facebook ali pa prek Twitra napiše, kaj so doživeli.

 

 

Suicide Silence - You Only Live Once

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.