Bergljot ter Ana Kravanja in Samo Kutin

Menza pri koritu, 16. 10. 2014

V četrtek zvečer se je poleg Swansov v Kinu Šiški odvijal še Džez pri koritu. Možnost smo imeli prisluhniti dvema zasedbama, ki se ukvarjata s svobodno improvizirano glasbo. Najprej je nastopil domači dvojec Ana Kravanja in Samo Kutin, za njima pa še češko-norveška naveza Bergljot.  

Kravanjo in Kutina poznamo iz mnogih okolišev, eden izmed njih je tudi glasba za kalimbe, ki jo slišimo v ozadju. A tokrat sta nam odigrala en improviziran set. Poleg violine in hurdy-gurdyja, po katerih ju poznamo, sta uporabljala raznorazna zvočila, inštrumente, glas, hkrati pa izrabljala elektronske efekte. 

Njuna glasbena naveza je že utrjena in preizkušena, kar se odraža tudi v njuni glasbi. Kljub temu da se zdi, da glasbeno dogajanje vodi Kutin, sta se skozi set izmenjevala v dajanju glasbenih pobud in klicev po novi temi. Zvoki Kravanje so večino časa ustvarjali ozadje, na momente pa intrigantno prihajali na plan. V teh trenutkih je njuna glasba še posebej zaživela. Sicer smo v ozadju slišali tudi posnetke ptičjega petja, kar se njunemu muziciranju zelo prilega, saj njun celoten nastop in glasba, ki jo ustvarjata, delujeta zelo naravno in neprisiljeno. Sprva sta svoj tok oblikovala bolj počasi, s plastenjem zvokov in pozornostjo na detajlih. Nato pa so se začele glasbene ideje in kombinacije zvočil kar hitro menjevati, kar je na trenutke funkcioniralo bolj na druge manj. Še posebej je do izraza prišel Kutinov vokal, ki je izrabljal zvočni preskok med dvema registroma in je zvenel zelo kromatično. Eno zanimivejših zvočil so bile tudi izvotlene buče, prek katerih je bila napeta struna.

Njun nastop je bil v izredno zanimivem kontrastu s skupino, ki je zavzela oder za njima. Zasedbo Bergljot smo v Sloveniji slišali že lani na Mariboringu, prvič pa so zavzeli Ljubljano. Sestavljajo jo Čeha Vojtech Prochazka na sintetizatorjih, elektroniki in klavirju ter Adrian Myhr na basu in Norvežan Tore Sandbakken na bobnih in tolkalih. 

Zasedba se posveča »eksperimentiranju s strogim in minimalističnim načinom zelo počasnega razvoja glasbe, pri čemer namenjajo poseben poudarek bogatosti zvoka«. Nekaj tega smo slišali tudi v Menzi. In čeprav za skupino velja, da igrajo energično in glasno, je to v ospredje prišlo šele proti koncu koncerta. Svoj glasbeni tok so  gradili predvsem s hitrimi repetitivnimi vzorci, ki sta jih navrgla basist in bobnar, ter na drugi strani počasnimi drone zvoki, ki jih je ustvarjal Prochazka. Basist Myhr je odigral nekako tradicionalno vlogo ritem sekcije, v podpori Prochazke in Sandbakkena, ki sta si izmenjevala ideje in podajala rdečo nit nastopa. V igranju Sandbakkena se sliši tista skandinavska premišljenost vsakega zvoka in udarca, nekakšna mirnost, atmosferičnost nad vsem dogajanjem. V nasprotju z navezo Prochazke in Myhra, ki sta poslušalca izredno provocirala in ga skušala premakniti. Prav v igranju Prochazke je prisotna agresivna želja po akciji in ne pasivnosti. 

Pri skupini Bergljot gre za izredno zanimivo navezo prav zaradi dejstva, da je češko-norveška. Nasprotje med agresivnostjo in atmosferičnostjo, med akcijo in mirnostjo in načini sopostavljanja ali pa opozicije med temi pojmi so tisti, iz katerih se oplaja zvok zasedbe. Različne situacije, ki jih ustvarjajo na tem poligonu, pa skupini obetajo dolgo sodelovanje, saj možnosti še zdaleč niso izčrpane. Želeli bi si le, da bi svoj del večera v Menzi pri koritu podaljšali, saj se je zdelo, da so ravno proti koncu prišli do želenega zvoka oziroma uspešnega vzpostavljanja razmerja med njihovimi zvoki.