Blu & Exile, Dag Savage (14. 2. @ Gala Hala)

14. 2., Gala Hala, Ljubljana

Ljubljanske hip hop glave na svoj klubski trenutek ponavadi čakajo zadnji petek v mesecu, ko je v Gala hali na sporedu serialka Rapetek. Tokrat se je sicer zgodil prej, na Valentinov torek, ko so na Rapetku Extra gostovale tri figure postklasične dobe podtalnega losangeleškega hiphopa – emsija Johaz in Blu ter producent, DJ in občasni rimoklepač Exile. Njegovo udejstvovanje v zahodnoobalnem ameriškem rapu ima med vsemi nastopajočimi najdaljšo brado, na sceni se namreč suka že vse od devetdesetih. Exile pa je tudi povezovalni člen med obema nastopajočima emsijema. Za produkcijo in DJ-anje namreč skrbi tako v leta 2014 začetem projektu Dag Savage, v katerem mikrofon vihti Johaz, kakor tudi v dvojcu Blu & Exile, ki je svojo pot začel leta 2007.

Po ogrevalnem setu Esca sta tako Dag Savage s prikladnim komadom The Beginning zasedla oder pred kako štiridesetglavo publiko, ki se je sprva sramežljivo zgostila nekaj metrov od odra. Po začetnih ogrevalnih komadih in Johazovi aktivni animaciji je Exile najprej zimproviziral brejk na MPC-ju [em pi si-ju], nato pa med enim od svojih redkih verzov publiko dokončno zvabil pred oder. Exile je poleg opore v obliki bekov skozi ustvarjanje različnih rezov in drugih prehodov dopolnjeval Johazov živahni, tehnično brezhibni štiridesetminutni sprehod po albumu E&J. Z novim improviziranim MPC vložkom po koncu komada Twilight je Exile označil začetek drugega dela koncerta, Johaz pa se je začasno poslovil. Na odru za torek dokaj solidno napolnjene Gala Hale se je pojavil Blu, eden najbolj cenjenih emsijev starošolsko navdahnjene zahodnoobalne scene, ki je z opravo dal dobro vedeti, da navija za L.A. Lakerse.

Brez prekinjanja momenta, ustvarjenega z Dag Savage, se je po uvodnem pozdravu začela učna ura, pravi profesionalizem, nič več, nič manj. Blu je nastop začel z manj energije kot pred njim Johaz in se na začetku držal slovesa sčiliranega modela do te mere, da je bil na trenutke skorajda nerazumljiv. V svojem zibanju je ohranjal vrhunski tajming in skozi Exileovo neumorno nizanje komadov brez pavz potrjeval svoj renome in tehnično podkovanost. Ob povečani prepoznavnosti komadov, večinoma z debitantske klasike Below the Heavens je Blu svojemu nastopu končno začel dodajati malce več energije, kar se je stopnjevalo v zaključnem venčku največjih hitov in Johazovo vrnitvijo na oder. Po skupnem komadu Growing Pains sta sledila še zadnji Exilov improšov v obliki igračkanja z MPC-jem, scratchanjem in hajpanjem publike s strani obeh emsijev ter za sam konec še z mini bis komadom Van Gogh z Dag Savage EP-ja ter hitom Blu Collar Worker.

Tokratni Rapetek je na poslušalstvu pečat pustil z brezbrižnimi, mehkimi, džezersko navdahnjenimi vzorčenji s starih plošč, pomešanimi s starošolskimi, močnimi boom-bapovskimi ritmikami, s katerimi je poleg svoje podpore Bluju ter Johazu stregel prekaljeni Exile. Predstava kalifornijskih reperjev je bila zelo solidna, natančna, brez posebnih prekinitev, s strani Bluja v primerjavi z Johazom na trenutke sicer malce zadržana, vsekakor pa daleč od površne. Rutiniran, izpiljen set, ki sta ga emsija izpeljala profesionalno, je žal minil brez neke posebne vključenosti publike, ki je večinoma ostala pri odobravajočem kimanju na bite. Je pa gotovo največ pokazal Exile, ki se je izkazal tako za gramofoni in ostalo DJ opremo kot za mikrofonom ter suvereno opravil vlogo že omenjenega povezovalnega člena med nastopajočima emsijema. Po končanem koncertu se je opolnoči za gramofone vrnil Esco s posebnim setom, posvečenim velikemu J. Dilli.