Charlemagne Palestine

Cerkev sv. Jakoba, 25. 9. 2015

V petek zvečer, ko smo na protestnem pohodu v podporo beguncem in za odprtje mej zaznavali rahlo dviganje napetosti ob povečanju števila policajev in domnevno bližajočim se sprevodom nacionalistično-domoljubnih skupin z vzporednega shoda, sem prizorišče tik pred končnim pohodom proti Metelkovi nesproščeno zapustil in se namenil cerkvi sv. Jakoba naproti. Ob vsem ostalem pa sem premišljeval tudi o pogovoru z eno izmed so-protestnic, ki se je dotikal vprašanja disonance, vmesnih tonov in »disharmonije«. Res nenavadno mesto in situacija, tudi nelagodna, za premislek o problemu, ki ga je marsikdo, od Platona do Adorna, direktno povezoval z nevarnimi družbenimi premiki, čeravno iz nasprotujočih si smeri, medtem ko ga marsikateri aktiviran segment populacije zavrača kot puhlo elitistično in esteticistično besedičenje. 

Če se kdo na tej točki sprašuje, ali je tovrsten uvod res potreben, mu zatrjujem, da je. Naelektrenosti situacije, v kateri se je znašel pisec, na tej točki nima smisla ignorirati. Prav tako kot nima smisla ignorirati, da se je koncert Charlemagna Palestina, ki je predmet te recenzije, dogodil v cerkvi. Charlemagne Palestine je v cerkvi sv. Jakoba nastopil kot del cikla MoTe »Sonica Classics« in Svetovnih glasbenih dni 2015, ki so se pravkar začeli. To je bila enkratna priložnost za srečanje s tem večnim neprilagojencem, žlahtnim eklektikom newyorškega downtowna, manjkajočim členom pionirskih časov t. i. ameriškega minimalizma. Svoje početje veliko raje označuje z izrazom »maksimalizem«; s konstantnim in samovoljnim prečenjem medijskih in številnih drugih razmejitev, ne nazadnje tudi majavih dihotomij, kot so sakralno in profano, osebno in skupnostno, otroško in sprevrženo, pa podvomi tudi o tem, če ga je sploh moč uvrstiti izključno pod oznako »glasba«. Seveda ne, in to je dokazal tudi včeraj s specifično intervencijo v prostor s svojimi nepogrešljivimi plišastimi živalicami, ki jih je v odprtem kovčku pazljivo aranžirane in osvetljene postavil tik pod oltar.

Z nastopi v cerkvah je hudič. Zaznamovanost in pritisk dediščine institucije, ki si te prostore lasti, navadnega smrtnika redno povozi pod težo nerazrešenih kontradikcij. Izidov je lahko več. Zame najbolj moteče je nekakšno pristajanje na avtomatsko spoštljivost in uklanjanje etiketi, ki ima za posledico neko samoumevno preselitev dela sakralne avre na nastopajočega in njegovo početje. Tovrstna nereflektirana in nekonfliktna pozicioniranost ima pogosto za rezultat splošno poplitvitev, tudi neke vrste neizkoriščenost napetosti, ki jo tovrstno prizorišče ponuja kar samo od sebe. To tančico je Charlemagne včeraj učinkovito, domiselno in izrazno presunljivo predrl in konfiguracijo samovoljno predočil kot natrgano in dovzetno za naselitev z deviantnimi vsebinami osebnih obsesij, otroško vključujočo toplino ter znatno mero drugačne sakralnosti, ki so togo megalomanskost pričele krušiti na več mestih hkrati.

Že ob vstopu na prizorišče smo lahko slišali tiho dromljanje in še zadnja preizkušanja tonov. Koncert se je uradno začel z nagovoroma organizatorja Luke Zagoričnika in predsednika Svetovnih glasbenih dni Pavla Mihelčiča, med katerima je Charlemagne Palestine na orgelskem balkonu potrpežljivo srkal svoj nepogrešljivi konjak. S trkanjem dveh kozarcev konjaka je koncert tudi začel, z nekakšnim »revnim« odsevom, imitacijo cerkvenega zvonjenja z bolj dostopnimi materiali in hkrati intimno eksplikacijo delčka osebne zgodovine. V rani mladosti je namreč kot nadobudni brooklynski židovski bohem uspel dobiti precej nenavadno službo igralca cerkvenih zvonov v cerkvi Sv. Tomaža blizu slavnega Muzeja moderne umetnosti, njegova inventivnost v tem početju pa mu je prinesla tudi nekaj kariernih priložnosti. Po kratkem donečem uvodu se je zaslišal nežen, a prisoten orgelski drone. To je bil drone kot iz nekih drugih časov ranega minimalizma, ki se je spet nanašal na starodavne tradicije pedalnih tonov zgodnjih glasb, sestavljen iz jasno razločnih intervalov kvint ali kvart. Po rahlo disperzivnem začetku je Palestine v takratno osnovno tonaliteto naraščajoče suvereno začel vnašati diferencialne tone, izkoriščal vznikajoče disonance in vseskozi ohranjal močen občutek za interval, specifične barve vijočih umeščanj na različne pozicije lestve. Pri tem je bilo močno čutiti vpliv enega njegovih mentorjev, indijskega vokalnega mojstra tradicije khyana Pandita Pran Natha, ki je sicer bolj znan po poučevanju La Monta Younga in Terryja Rileyja. Sčasoma pa se je prepoznavni karakter bolj mračnih rag, kot so recimo Marwa ali Darbari, filtriran skozi unikatno perspektivo njegovega »Charleworlda«, umaknil vedno gostejšim klastrom, naraščajoče gromečim oblakom zvoka. Pri vsem tem pa ni bilo čutiti, da se Charlemagne Palestine šlepa na neko pridigarsko in monumentalno zaledje, ki ga prostor ponuja, temveč ga polni z nekimi drugačnimi intenzitetami, ki so po prostoru potovale po tem, ko ga je odprl s svojimi idiosinkratičnimi intervencijami. 

V mislih imam predvsem alternativni ali nadomestni oltar iz omenjenih plišastih živalic, ki je bil vse prej kot mimogrede ali zgolj za okras. Živali so pri Palestinu ključni gradnik vnašanja neke specifične obrednosti, vkup nabrane iz brezštevilnih virov, ki je, če ji res sledimo, precej daleč od postulatov katoliško-krščanskega izročila. Vnos svojevrstnega mnoštva totemskih objektov, po njem naseljenih z duhovi živalskih entitet, v obredni prostor religiozne tradicije, ki je v svojih monoteističnih temeljih živalim, naravi in planetu izrazito sovražna, je seveda skrajno subverzivna gesta. Koliko, je do neke mere odvisno od zaznave in dojemljivosti vsakogar. Vsekakor pa z izjemo panteistične navdahnjenosti kakega Sv. Frančiška Asiškega ali zanimivih struj, kot je t. i. živalska teologija, senzibilnost in malikovanje živali v Cerkvi vsekakor nista v ospredju. Prisegel pa bi, da sem v zaključnem delu koncerta, v katerem smo lahko slišali fantastično petje Charlemagna Palestina in je bil zame eden izmed viškov nastopa, slišal del napeva »Jesu Corona Virginum« še ene neprilagojenke. Govorim seveda o ultra-renesančni Hildegardi iz Bingna, enem najmarkantnejših in eklektičnih ženskih likov iz zgodovine katoliške cerkve, ki je v ljudski rabi svetnica že od nekdaj, v uradni hagiografski kanon pa je bila po dolgih stoletjih očitneje sprejeta šele nedavno. 

Kmalu po tem fantastičnem preblisku in še dveh kratkih dodatkih  pa se je koncert Charlemagna Palestina v cerkvi sv. Jakoba zares končal z nekajkratnim deklamiranjem svojevrstne aporije, ki je  nadrealistično obvisela v zraku: »It's not over until it's over. And when is it over?«