Clark, Blaž & Simon, Oknai

Kino Šiška, 19. 6. 2015

Ko so se po mestu začeli pojavljati plakati, ki so oznanjali zastonjski koncert britanskega elektro mojstra Clarka na Kongresnem trgu ob spremljavi prvovrstnih domačih elektronskih izvajalcev, se je dogodek v naših glavah vzpostavil kot nekakšna plesna otvoritev ljubljanskega poletja. Čeprav se je zaradi slabega vremena vse skupaj prestavilo v zavetje Kina Šiška, ki je dogodek organiziral skupaj s festivalom Sonica, lahko rečemo, da smo koncertno poletje otvorili v velikem slogu.

Okolica Kina Šiška je v začetnih urah večera delovala precej spokojno in nič ni kazalo na elektronski razvrat, ki je sledil. Množica se je postopoma zbirala in kljub pretežni oblačnosti in posledični zaspanosti zrak zapolnila s sproščenim klepetom, ki ga je v zgornji dvorani nekaj minut čez deveto Oknai zamenjal s počasnimi razvodenelimi ambientalikami. Te so, ločene od konvencionalnih struktur, vzpostavljale skrivnostno mračno vzdušje, ob katerem se je občinstvo na začetku v veliki večini posedlo in se prepustilo meditaciji. V glasbo se je nato počasi prikradel sprva izredno fragmentiran in zadržan ritem, ki je bil nekajkrat celo penetriran z vmesno absolutno tišino, a ta se je na žalost izkazala za posledico tehničnih težav. Te so kmalu izginile in set se je takoj vrnil na izredno basovsko in s trapom infuzirano noto. Odločnejši ritem je bil nenadoma vzpostavljen in Oknai je v nadaljevanju na njegovi osnovi le še prefinjeno plastil, nadgrajeval in se igral s tokom glasbe ter tako odlično otvoril dogodek.

Po kratkem premoru sta oder zavzela Blaž in Simon, ki sta pričakovano dostavila pravo eksplozijo plesne energije in ji v veliki meri tudi sama očitno podlegla. Blaž, ki izhaja iz beatmejkerske, torej hiphoperske osnove, in Simon, čigar bobnanje sicer lahko slišimo v sludge metal bendu The Canyon Observer, sta moči združila v pravzaprav zares nenavadno kombinacijo, ki preprosto deluje in vedno znova navdušuje. Lahko smo ju ujeli že na festivalu Ment, kjer je njuna energičnost v manjšem prostoru Channela Zero morda še bolj prišla do izraza, a dodobra sta osvojila in ogrela tudi občinstvo Kina Šiška. Jukstapozicija Blaževih sintetičnih melodij in beatov s Simonovimi pravzaprav metalskimi bobni je izsevala nasičeno surovo energijo, ki nikogar v dvorani ni pustila hladnega. 

Ko smo končno dočakali Clarka, je ta v pretežno prazni dvorani z mračnim sintetičnim ambientom vzpostavil mehanično vzdušje, ki je hitro privabilo in utišalo klepetajočo publiko. Kmalu smo se lahko začeli počasi zibati ob razvodenelih basovskih tonih, ki so postopoma silili v ospredje. A Clark je hitro pokazal, da njegov namen ni le preprosto zadovoljevanje množice, temveč kompleksnejše raziskovanje glasbenih možnosti in igranje z našimi pričakovanji. Pogosto nas je dražil z odlomki prepoznavnejših komadov iz svojega obsežnega kataloga, nato morda nakazal premik proti izgradnji plesnejše celote, a tega nato hitro prekinil z ambientalnejšo pasažo. 

S svojo pravzaprav dokaj elementarno postavitvijo, v kateri se je gibal med računalnikom in mešalko ter sočnim zvokom Moogovega sintetizatorja, je večinoma posredoval pravzaprav razmeroma klasične techno in IDM-ovske zvoke ter jim skozi klaviature dodajal različne subtilne melodije in teksture. A znotraj te razmeroma osnovne postavitve je k samem toku pristopal zelo nekonvencionalno in ga pogosto pravzaprav sabotiral, da je na njegovih ostankih nato zgradil naslednjo idejo, pri čemer se je morda za odtenek preveč naslanjal na uporabo preprostega basovskega beata. S tem je verjetno najlažje zadržal pozornost deloma zmedene množice, ki pogosto ni ravno vedela, kako reagirati in kaj pričakovati, a Clark je v resnici vedno ohranjal nadzor nad našim izkustvom. S svojimi eksplorativnimi nagibi je morda nekaj plesalcev pustil nekoliko zafrustriranih, a obenem verjetno navdušil ravno toliko techno sladokuscev. 

Clark, ki je zanimiv ravno zaradi svojih nekonvencionalnih pristopov, je svojo siceršnjo eksperimentacijo vseeno kompromisno žrtvoval za plesnejšo celoto, ki bi tudi na tej občim ušesom prijaznejši noti na Kongresnem trgu morda lahko zmedla nič hudega sluteče mimoidoče. Posledično je bila rezervna lokacija Kina Šiška morda pravzaprav primernejša ne le zaradi strehe, odličnega ozvočenja in bližine točenega piva, ampak tudi zato, ker je ponudila svojevrsten filter in dosegla le bolj zainteresirano občinstvo. 

Clarkov set je od vsesplošne fragmentiranosti proti koncu morda vedno bolj stremel h kohezivni celoti in dosegel premišljeno skonstruirano kulminacijo, ki je nato postopoma zbledela proti bučnemu aplavzu in še dolgo odzvanjala v naših glavah.