CTM Festival 2014

CTM Festival 2014

Recenzija dogodka
6. 2. 2014 - 16.00

CTM Festival 2014: Dis Continuity, 24. 1. -  2. 2. 2014, Berlin, različne lokacije

 

Med 24. januarjem in 2. februarjem je v Berlinu potekala že 15. edicija festivala CTM, tokrat pod programskim geslom Dis Continuity, pod katerim se je festival ne le ozrl v lastno preteklost in aktualne lokalne in širše procese gentrifikacije, temveč je skušal vsebinsko osmisliti procese diskontinuitete. Ti se naj bi preko soočenja in sopostavitve starejših in novejših zvočnih estetik izkazali ne kot rez, radikalna prekinitev in zev, temveč kot vzpostavljanje relacij in tkanja niti med preteklimi in aktualnimi snovanji. Pronicljiv spremljevalec in poslušalec pretežno elektronskih godb seveda skozi refleksijo prisotnih muzik te niti že davno veže in jih postavlja v kontekst, širše poslušalstvo, ki je letos izjemno polnilo dogodke festivala, pa manj. Tako so se v programu znašla akuzmatična, elektroakustična dela starih mojstrov konkretne glasbe iz francoskih studiev INA GRM pod znamko založbe Editions Mego, pa dela skandinavskih in finskih pionirjev iz studiev EMS v Stockholmu in finski osamelec Erkki Kurenniemi, ki ga je dve leti nazaj odkrivala že Documenta v Kasslu. Večer, posvečen slednjemu, je postregel s predvajanjem njegovih treh kompozicij in z različnimi predelavami tega materiala s strani CM Von Hausswolffa, Mike Onjanena, Tommyja Këranena in zgolj izseka iz dela bolnega Mike Vainia ter Lucky Dragons. Večer, naslovljen 'Sounds like Kurenniemi' je bil eden bolj zaokroženih, programsko in zvočno osmišljenih, ki je odmev Kurenniemijeve glasbe popeljal v vode industrial dromljanja, minimalističnega tehno pulziranja in v rezke, nasičene vode sodobnega digitalnega noisea. Večer je uspešno postavil vezivo v pretrgano kontinuiteto in preteklo zvočnost elektronske glasbe vpel v sodobnejša zvočenja. V ta sklop lahko postavimo tudi obskurnega elektronika Charlesa Cohena, ki ga je odkrila založba Morphine Records ter figuri skladateljev Philla Niblocka in Yasunaa Toneja ter delo madžarsko-švedskega skladatelja Akosa Rózmanna. Niblocka in Toneja nisem slišal, sem pa prisostvoval večeru založbe Morphine Records. Uvodoma je na njej nastopil njen šef Rahib Beaini, bolj znan pod nazivom Morphosis. Pod svojim imenom je nanizal soliden nastop, umeščen v zven dediščine elektroakustične glasbe, v katero je v začetku imenitno vpeljal členjene nize vsakdanjega šuma in zvena, ki ga je postopoma zgoščal in imenitno pršil v prostor. Sredinski del je postregel s precej razvodenelo improvizacijo na sinthu, v zaključku pa je v prostor vnesel vseprisoten in dobro osmišljen drone. Sledil mu je Charles Cohen, njegovo odkritje. Cohen je postregel z vešče vezanimi in dobro sproti osmišljenimi krajšimi kosi, katerih osrednja nit so bile kratke ritmične osnove, na katerih je nato gradil in jih pršil v šumeče in pulzirajoče gmote. Nastopu, ki je postregel s stoječim aplavzom, predvsem bolj kot izraz spoštovanja, kot pa kvaliteti nastopa je žal sledila skupinska improvizacija Cohena z zasedbo Upperground Orchestra z bobnarjem, basistom, bledim saksofonistom in Beainijem, ki je usmerjal tok improvizacije, ki pa ni nikoli zares poletela. Šlo je za lep dokaz, kako lahko trenuten hype na novo piše zgodovino glasbe, ki pa razen na hypeu ne temelji na izraziti kvaliteti vsebine. Še eno izmed zgodovinskih srečanj je postreglo z izvedbo monumentalnega dela za Buchla sintetizator zvoka iz osemdesetih let prejšnjega stoletja madžarsko-švedskega skladatelja Akosa Rózmanna. Več kot dvourno delo 'Image Of the Dream And Death', razdeljeno na dva dela, je izvedel švedski skladatelj in zvočni umetnik Mats Lindström, strokovnjak za zgodovino švedskega elektronskega studia EMS, v katerem je pričujoče delo nastalo. Delo, ki zahteva poseben ambient in skrbno zvočno izpeljavo, pa je, vsaj v prvem delu izvedel izredno slabo, v hreščeči podobi, kjer je difuzijo, pršenje zvoka v prostoru izpeljal izjemno slabo, zato se spiritualni in vseprežemajoči vsebini Rózmannovega dela naprej nisem več predajal.

Če je eden od namenov letošnjega festivala osvetliti zgodovinske margine elektronske glasbe in v prvi plan postaviti delo avtorjev, ki naj bi bili izven ustaljenih kanonov in institucionalne zgodovine elektronskih godb, je festivalu to zgolj pogojno uspelo - predvsem v kontekstu prezentacije teh figur mlajšim generacijam in tistim obiskovalcem, ki se napajajo v bolj plesnem spektru elektronskih godb. Poleg tega se je letošnji festival ponašal s tokrat izjemno razstavo dokumentarnega značaja, ki je pod naslovom Generation Z: Renoise potekala v Kulturnem centru Bethanien. Razstava se v marsičem naslanja na v lanskem letu izdano knjigo Sound Of Z Andreja Smirnova in kolegov ter nam dobro osvetli avantgardne glasbene, umetniške in znanstvene tokove v Sovjetski zvezi v prvi polovici prejšnjega stoletja, nas popelje do zvočnih in tehnoloških inovacij, grafične glasbe, teremina, zgodnjih sintetizatorjev in snovanju radikalnih na zahodu večkrat zamolčanih zvočnih estetik. 

Po drugi strani pa je koncept predvsem prefrigana krinka, kako programsko osmisliti sodobne trende v elektronskih godbah zadnjega leta, ki se tako kot popularna godba v zadnjih letih kopajo v retromaniji, v kopanju po arhivih, retrospektivnih izdajah, zbirkah in arhivskih posnetkih, v konzumpciji in fetišiziranju analogne opreme, naslanjanja na forme konkretne in elektroakustične glasbe ter ekskluzivnih vinilnih izdaj. Tako je šlo večkrat za sicer pogumna, a bolj kot ne neposrečena srečevanja, občasno celo za pretiran patos ob dokaj mlačnih nastopih, ki niso upravičili vse famoznosti na novo pisanih zgodovin, mitov in kreiranja hypea. Zanimivo, da organizatorji koncepta niso uporabili tudi za reinvencijo svoje lastne kontinuitete, saj so se letos še bolj kot lani naslonili na svoja ustaljena prizorišča: Hau 1 in 2, Bethanien, Berghain, v sodelovanju s Transmedialom na HKW in Stadtbad. Hkrati so dobro glavnino programa tvorili ustvarjalci, povezani s tremi založbami: Editions Mego, PAN in Morphine Records. Z Mego smo slišali presenetljivo bled nastop dvojca KTL s Stephenom O'Malleyem tokrat v celoti na laptopu. Dvojec svojega intenzivnega izraza nikakor ni uspel vtreti v prostor Beghaina. Sledil jima je Bee Mask z najbolj duhomornim setom festivala zame, z nizom razvlečenih, povsem brezidejnih in skrajno sekvenc noodlanja po sintetizatorju zvoka. Večer je z izjemnim nastopom rešil Ivan Pavlov alias COH z zanj značilnim skrajno preciznim nizanjem sintetičnih zvokov, ki jih je tokrat mojstrsko vrezoval v nize plesnih eksplozij na presečišče plesnega pulza in minucioznih detajlov v zvoku, ki te nenehno vodi po robu. Edini manko nastopa so bile dokaj klišejske vizualije veteranke Tine Frank. Pan večer in njegovi izvajalci so se izkazali za uspešnejše. Večer v Hau2 je postregel z izjemnim nastopom Rashada Beckerja, ki je v živo še intenzivneje demonstriral misterioznost svoje zvočne sinteze, goste, a hkrati izjemno čiste, sugestivne, a abstraktne, z jasnimi linijami, ki se vijejo skozi fragmentarno nanizane sintetične zvoke. S kontrastom je postregel Thomas Ankersmit, ki je na svojem analognem sintetizatorju v kombinaciji z digitalijami postregel z bolj minimalističnimi, na zvočni detajl osredotočenimi nizi, ki jih je mojstrsko vpel v prostor in izkoristil več kot deset zvočnikov v dvorani. Manj posrečen je bil z moje strani kar težko pričakovan nastop dvojca Concrete Fence, ki ga tvorita Regis in Russell Haswell. Dvojec naj bi postregel z razbitim techno setom, ki bi plesno mehaniko trgal s skrajno fizičnimi vnosi zvoka in šuma, postregel pa je zgolj s klasičnim techno setom z industrial prizvokom. V tem smislu se tudi podre lansko leto izraziteje forsirana predstava o tem, kako nojzerji vstopajo v polje plesnih glasb kot sodobnega fenomena. Kot bi vsi pozabili na pozno obdobje industrial glasbe. Hkrati pa se lomi tudi predstava, da tovrstne vsebine dobro funkcionirajo v klubskem okolju. Na ravni prostora, kot je Berhghain že mogoče, vendar pa po letošnji izkušnji ne mešajo publik. Eno je publika CTM-ja, druga pa redna publika Berghaina, sestavljena zgolj še iz redkih starih techno veteranov in gejevske populacije ter bolj iz vikend turistov, šminkeraja in hipsteraja. Plesni podiji letos niso ravno navdušili. S svojim skrajno brezbrižnim, jebivetrskim setom je razočaral Actress, mlačen je bil tudi Shackleton v Stadtbadu, kjer je nadomestil odpadlega Boddiko. Med veterani sta se z hreščečim zvokom in podrtim setom vrnila veteranski dvojec Porter Ricks, pozitivno pa je postregel veteranski dvojec nemškega kasetnega podzemlja iz osemdesetih, Hypnobeat, ki je svojo zgodnjo fazo ekstatičnega proto trancea v novi podobi nadgradil v sodobno in raznotero plesno izkušnjo. Dober in trd set sta odpeljala tudi Tessela in Truss, ki sta bila ena redkih, ki sta, sicer zgolj za trenutek, v Berghainu upala izstopiti iz polja tehno konjenice. V Stadtbadu je z skrajno naelektrenim in raznolikim live actom navdušil Britanec Patten, oborožen s kitaro in vokalom, sicer novi varovanec založbe Warp - bodite pozorni nanj.

Med zanimivimi eksperimenti v Berghainu sta izstopala dva. Ansambel mladega skladatelja Owena Robertsa s kompozicijo za desetčlanski ansambel, posvečeno Edgarju Vareseju. Slednje je zagotovilo, da je kompozicija plula med zvočnimi teksturami godal, pihal in trobil ter udarnega pulza dveh tolkalcev, ki sta bila na trenutke že preveč glasna. Manj posrečen je bil nastop zvočnega umetnika Marka Baina, ki ga je pojedla lastna ambicija. Bain je znan po tem, da izvaja skrajno prostorsko zvočno izkušnjo, u-prostorjenje subbasovskih frekvenc, s katerimi išče resonanco prostora in ga dobesedno začne tresti. Vendar mogočne industrijske konstrukcije Berghaina ni uspel zamajati, zvočno pa razen občasne skrajno telesne izkušnje nizkih zvočnih frekvenc ni ponudil nič konkretnega. 

Na srečo organizatorji letos jedra programa niso toliko vzpostavljali na ekskluzivnih projektih in sodelovanjih. Eden takih, srečanje minimalističnega duba, krautrocka v novi preobleki in gibkega afrobeata v sodelovanju Moritz Von Oswald Tria z legendarnim tolkalcem Tonyjem Allenom je tako izpadel predvidljivo bledo. Zanimiv je bil nastop senegalske zasedbe Jeri Jeri, skrajno udarne poliritmične izkušnje, ki se predstavlja pod znamko Mark Ernestus presents. Mojster Ernestus je sicer bolj kot ne umetniški vodja zasedbe in na koncertu v sam zvok benda ne posega. V publikaciji ob letošnjem festivalu se je sicer pojavil članek, v katerem se avtor sprašuje, če smo na pragu konca koncepta world music, torej še ene pretrgane kontinuitete. Teza izhaja iz dejstva, da vse več ustvarjalcev zadeve jemlje v lastne roke, Zahod pa na trgu ne posreduje več kot nujni vmesni člen v tržni in producentski verigi. Mar tag Mark Ernestus presents ravno ne nasprotuje tej logiki in uvaja staro hegemonijo?

V takšne in drugačne razcepe se je programsko ujemala letošnja edicija festivala CTM, ki pa jo seveda zaradi njene glomaznosti, prostorske razpršenosti in raztegnjenosti na več dni ter ekskluzivnosti določenih nastopov v Hau 1 seveda nismo mogli docela použiti. Vseeno pa smo vam ponudili nekaj veziv v njeni dis continuity.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.