DJ RASHAD & DJ SPINN
Klub K4, 17. 11. 2012
Za vse sledilce aktualnih elektronskih plesnih muzik se je v soboto obetal prav poseben dogodek. Red Bull Music Academy je v klub K4 namreč pripeljal DJ Rashada in DJ Spinna, dva vidnejša, pionirska producenta s čikaške juke oziroma footwork scene, ki v zadnjih letih po mnenju mnogih prevzema ali pa je celo že prevzela pobudo pri narekovanju klubskih plesnih trendov. Ker posamezne elemente tega frenetičnega izraza že posvajajo sorodni podžanri bass glasbe, imajo verjetno celo prav. Zato je bilo gostovanje obeh vse bolj prepoznavnih didžejev izvrstna priložnost, da v živo preverimo tisto najboljše, kar v zadnjih letih ponuja zadnja - in najhitrejša - evolucijska stopnička čikaškega ghetto housa.
Po evforiji iz sredine minulega desetletja, ki so jo sprožili producenti, ki so fankijaške plesno-glasbene tradicije iz slumov začeli prevajati v elektronske izpeljanke, je zapoznel vzpon juka pravzaprav presenetljiv. V Evropi se ga je v nekaterih bolj specializiranih klubih sicer dalo slišati razmeroma zgodaj, toda malce širša publika ga je spoznala šele potem, ko so bolje obveščeni ameriški poznavalci začeli objavljati povezave do posnetkov plesnih battlov med detroitskimi jitterji in čikaškimi jukerji. Takrat se je bolj kot o glasbi s teh posnetkov sicer govorilo o samem plesu in karakteristikah njegove detroitske in čikaške različice, toda ni trajalo dolgo, da se je pozornost usmerila tudi v glasbo, ki je v različnih, predvsem lokalno vezanih izpeljankah obstajala vse od začetka devetdesetih let minulega stoletja. Juke oziroma footwork je torej praksa, ki je bila vselej neločljivo povezana s plesom, zato se je v soboto vsaj v teoriji obetala vroča noč. Za domačo publiko pač nekako velja, da se pogosto precej zadržano odziva na aktualne trende, obenem pa gre za zelo specifičen ples, ki ga pač ne osvojiš čez noč. No, ta pomislek sta Rashad in Spinn ovrgla že pred prihodom v Evropo in dejala, da šteje pač le to, da se publika zabava in pleše po svoje.
Da bo razpoloženje v Štirki pravo, se je potrdilo že med nastopom Maje Medvešek alias Nightwave, producentke in didžejke, ki živi in ustvarja na Otoku. V njenem setu, ki bi ga najlažje osredinili okoli bass glasbe, so se znašle bolj in manj znane skladbe aktualne produkcije, predvsem glasen odziv na »hitiče« pa je dal vedeti, da je publika očitno zelo dobro poučena o aktualnih klubskih trendih. Priložnostno se je v dinamičnem setu znašla celo kakšna techno himna ali pa starejši elektronsko-fankijaški hit, ki je v kombinaciji z razgibano ritmiko pokukal v footwork in naznanil, kaj približno lahko pričakujemo od glavnih gostov. Ni naključje, da Nightwave praktično vsak vikend vrti glasbo po britanskih klubih, in čeprav je bil njen set na prvi posluh morda celo preveč eklektičen, je scenosled sledil ohlapni rdeči niti in dobro ogrel številčno, izvrstno razpoloženo publiko. Če se pri klubskih nastopih didžejev pogosto vzpostavi neka distanca med didžejem in publiko, je bilo jasno, da bo tokrat drugače. Maja je publiko zanimirala že z glasbo in gestikulacijami, vse skupaj pa je v zaključku njenega seta še intenziviral DJ Spinn, ki je v maniri emsijev začel vzpodbujati razposajeno množico.
To je počel tudi potem, ko je za mešalko stopil DJ Rashad, ki je že s prvimi skladbami naznanil, da ju bomo slišali v tisti trši, bolj udarni podobi. Skladbe so po formi sicer ostale zveste standardnemu footworku, v katerem so vzorci soulovskih klasik in sorodnih muzik sesekljani in skupaj s prepoznavnimi perkusivnimi elementi spleteni v vrtoglava ritmična vrtinčenja. Toda perkusije in basovska ritmiziranja so tokrat dobila še bolj intenziven in surov značaj. Skladbe so si ena za drugo sledile kot ulite tudi takrat, ko je stvari v svoje roke prevzel DJ Spinn, in obratno, in jasno je bilo, da pri delu spremljamo dva didžeja, ki sta prakso izpilila tako rekoč do popolnosti, in ni bilo težko ugotoviti, zakaj footwork postaja oziroma je postal ena najbolj popularnih plesnih praks. Če odmislimo samo zvočno podobo, je to nedvomno pristen odnos med nastopajočim in publiko, ki ustvari vtis »communitija« in v mnogočem spomni na začetke hiphopa. Glavno besedo pa ima seveda partijaško nepopustljiva glasba, ob kateri preprosto ne moreš ostati hladen.
Toda kljub odlični premisi in razpoloženju se je pokazala tudi tista bolj problematična stran. Če v je prvi uri intenzivnost rasla iz minute v minuto, se pozneje ni dalo otresti občutka, da vse skupaj postaja preveč monotono in predvidljivo. Tega niso uspele več povsem razbiti niti tiste bolj dodelane skladbe, ki bi že po defoltu morale še bolj dvigniti razpoloženje. Skozi prizmo intenzivne izkušnje je sicer povsem logično, da je publiki pač preprosto začelo zmanjkovati energije. Kljub temu pa se je pokazalo, da footwork na daljši rok utegne doleteti podobna usoda kot jungle, ki je v pomanjkanju novih domislic približno tako hitro, kot se je povzpel, potem tudi ugasnil. Toda zaenkrat so te napovedi še preuranjene, ne nazadnje je vsaj v Evropi še povsem sveža praksa, hkrati pa nove poti naprej že odpirajo producenti, ki ga vse bolj vpenjajo v svoje plesne pogruntavščine.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Precej natančen opis bržkone najboljše žurke v 4Ki po doooolgem času.
Vendar mislim, da je treba eno zadevo pojasniti: "Če se pri klubskih nastopih didžejev pogosto vzpostavi neka distanca med didžejem in publiko, je bilo jasno, da bo tokrat drugače." Se strinjam, v Soboto je bilo drugače in hvala bogu. Postavitev distance med DJem in publiko je novodobna finta v elektroniki. Če v zadnjih letih (pre)pogosto pride do omenjene distance, je vzrok ali pretencioznost ali nesposobnost DJa. Ni kul hočem reči. Rdeča nit najboljših DJ nastopov, ki sem jih imel čast videti, je bil filing, da je DJ pravzaprav primum inter pares s plesalci na plesišču, in to velja tako za legendarni nastop Davida Moralesa v AGu leta 2002 kakor za legendarni nastop Thea Parrisha v 4Ki leta 2010. Prav tako če poslušate intervjuje z ljudmi, ki so žurali v Music Boxu, Paradise Garageu, Zanzibarju itd., boste videli, da je tako. Skratka, energija in interakcija Nightwish, Spinna, Rashada... to ni izjema, that's how it should be!!!!
Druga stvar je monotonost. I don't know. It's interesting. Tu je veliko za razmišljati, my mind's still blown :))))
gotov, se strinjam. tko bi moral bit ampak v zadnjem času se zlo redko zgodi, da didžej tko rekoč eno s publiko. se mi zdi, da pr juku (no, tud bassu sploh) ta community feeling res lepo pride vn.
gotov velik za razmisljat, sploh ce gledas skoz prizmo tega, da je bla stvar napovedana kot prihodnost elektronike. raznih razlicic ghetto housa je blo v 20 letih cel kup, pa se ni nč velikega iz tega zgodil, po mojem v veliki meri zato ker so stvari bolj al manj obstale na mestu. ampak to itak velja za večino takih ozko specializiranih muzik, jungle je bil izpostavljen zato ker se mu je zgodil podobn hajp..
Ja, priznam, te glupe napovedi so pri meni sprožile velik dvom, kar se footwerka tiče. Vendar je nekaj na tem. V svoji zapohani lucidnosti sredi plesišča, sem nekako pogruntal, da se stvar razlikuje od vseh ostalih (ne ravno dobrih) sedanjih underground dance godb v tem, da na smiseln način vrže v zrak neke a priorne ideje v dance glasbi, ideje, ki očitno niso več relevantne. Nek stranski prirastek disco kulture, ki je prisoten vse do danes, je t.i. megamix. Gre za format, ki je zelo prisoten na vinilu iz časa mainstreamizacije disca. Značilen je za ghetto house in druge ne ravno legalne CDje (Eurobeat na začetku devetdesetih je bil poln takih CDjev z po 92 komadi), in ki ga prav tako najdemo na CDjih, ki jih prodajajo na pošti (Slo Žur Mix 45, Oliver Megamix). Do sobote mi je bilo samoumevno, da gre za dead end, za lowest of the low, za štos in nič drugega, zdaj pa ne vem več. Sumim, da prihodnost ni v vedno bolj izpiljeni selekciji, temveč v vedno širši zajem, kar je čisto v skladu z našim Googleversom in naravo tokov informacij danes. But like I said, I'll need some time to make sense of it :)
Janzjanša, katere različice ghetto housa pa so to bile, če smem vprašat?
hm, zanimivo vprasanje. i'd like to know that, too
sej o tem kok so res različice ghetto housa bi se dal spet debatirat. ampak ob jukeu/jitu/footworku so najbl očitni baltimore club, jersey club, ghetto tech, bubblin house, moombahton, nenazadnje je pa sorodna logika tud v house oblikah favela funka, kudura pa tud raznih karibskih muzik.. s tistim komentarjem sm bl hotu povedat, da je blo sorodne muzike že velik, zato mi je mal hecn, zakaj bi footwork imel potencial za prihodnost elektronike, če noben od teh sorodnih stilov ni zrasu v kej večjega, pa tud footwork v primerjavi s temi stili ni kšna prou bistvena novost.
bmore, jersey club, favela funk, kuduro, bubbling in moombah niso ghetto house... nuff said. lp
to je prbližnt tko kot bi reku, da clark nima nč skupnega s squarepusherjem, aphex twinom al pa plaid, to je moj point : )
da mal pohitriš in dodaš par perkusij pač ni neka huda znanost innit : )
Kot sem dejal, pri footwerku, oz. v soboto, sem prvič v lajfu priznal, da ta bootleg "megamix" pristop k miksanju, ki je značilen bom rekel za bolj "etične" elektronske zvrsti, ni nujno drugorazredni, oz. da se lahko vsaj enakovredno kosa z bolj uveljavljenimi elitnimi DJ praksami, temelječimi na izbrani selekciji, ne toliko zaradi same tehnike ampak zaradi splošnega dojemanja glasbe dan danes, in, predvidevam, v 100% digitalni prihodnosti. Ne vem, če gre za napoved primata footwerka ali bežen pogled v bog ve kako oddaljeno prihodnost. Bomo videli. Vsekakor I'm excited about the future for a first time in a long time.
katere pa so te elitne dj prakse?
men pr postavljanju muzike v plesen klubski kontekst najbl šteje to, da dj zna zmotivirat publiko k plesu..kako to nardi mi je mnj pomembn : )
No no no, meni tudi, a kljub temu me ne boš videl živega v Cirkusu :) Pri kvalitetnih DJ nastopih velja nek osnovni ritem vrhov in padcev, katerih konkretna oblika je stvar DJa, žanra, itd. Cela umetnost DJanja temelji pravzaprav na tem, ne na kakšnih brezhibnih prehodih. Stvar je tudi opisana v raznih priročnikih za DJe, pa če poslušaš veliko dobrih setov, je takoj jasno. No, sobotni set je bil deviacija od tega, kar je bilo za pričakovati. Presenetljivo mi je bilo, da stvar ni nič trpela zaradi tega.
men se je zdel sobotni set tehnično brezhiben in tak kot se ga prakticira pr sorodnih muzikah, tehnika se mi pa že zarad narave muzike zdi precej težja kot pri kšni straight 4/4 muziki. jest zlo nerad posplošujem po nekih kvazi pravilih, lahko je set tehnično spimpan pa je dolgočasen, lahko je pa tehnika kot pri nekomu, ki prej še ni vidu mešalke, pa zna z izborom nardit energičen set. v resnici je men prou fino npr slišat ko mills bl na grobo kej zamiksa : )
Saj nihče noče govoriti o kvazi pravilih, zato imaš cel RA poln netalentiranih najstnikov iz Leedsa. Po drugi strani ni nobeno naključje, da so se vsa največja imena house glasbe, pa še Mills, naučili tehnike iz dveh ljudi: David Mancuso in Ron Hardy. Prvi sploh ni miksal plošč.
naceloma nerad razpredam na dolgo in siroko, ampak v celotni razpravi je se kar nekaj netocnosti, ki bi jih rad skliral.
1) jungle ni zamrl zarad hypa, ampak zarad svojega silovitega vstopa v svet elektronske glasbe s tako edinstvenimi ritmicnimi inovacijami in sonicnimi oznacevalci, katerih se dolgo ne bo prebolela ne samo britanska glasba, temvec vsa zlomljena/basirana elektronika... kratkotrajen, ampak zapomljiv trenutek v elektroniki, ki je tako mocno zazarel, da je pregorel;
2) stil mixanja, ki sta ga implementirala, je tradicionalen v ghetto housu. sam sem footwork probaval mixat na raznorazne nacine, ampak izkaze se, da je struktura kompozicij narejena ravno za tak nacin mixanja (in za tak nacin plesanja). potem, ko sem preposlusal priblizno 80 footwork mixov, sem spoznal, da obstaja na svetu mogoce 10 ljudi, ki zmorejo 2-urni footwork mix narediti tako zanimiv, kot sta ga vrtela v K4 (za primerjavo: vrtela sta 2 uri in pol). konec koncev smo samo v dj seansi radia student imeli na voljo 4 footwork mixe v zadnjem letu, in je bilo to precej razvidno. vecina didzejev (izven chicaga), ki vrti stvari na 160 bpm, zato rada stvari prelomi na halftempo 80 bpm, ali pa oddih od hiperkusivnosti uporabi v skladbah, ki so slowfast – ki dajejo hkrati obcutek 80/160 bpm (recimo om unit). rashad & spinn ponavadi ta oddih ponudita z bolj emocionalnimi r&b izseki, podkrepljenimi s kotalecimi se/pulzirajocimi basi (brez kickov), tko da ta up-and-down moment je bil definitivno prisoten;
3) ghetto house je specificen pojem, ki je vezan na doloceno zgodovino, kontinuiteto in druzbene okoliscine. da je bil footwork oznacen kot zadnja evolucijska stopnicka ghetto housa, ni kar ena piar-fora; ghetto house > juke > footwork je jasna razvojna linija, kar dokazuje tudi sam traxman, ki je clan geto djz, rashad in spinn pa sta zacela kot juke didzeja. ghetto house oznaka se ne more aplicirati na kar vse po dolgem in pocez, kar se pojavi na enem ali drugem koncu interneta. vsak izmed teh pojavov, pa naj bo moombah, tribal, logobi, bubbling, grime, kuduro, favela funk, bmore, jersey club, ni del te dediscine in ne more spadat tja... uporabljat oznako ghetto house za vse to je podobno ponizujoce kakor izraz world music – in sicer za obe strani. vsaka izmed teh godb ima svojo zgodovino, svoje inovacije in lastne razloge za uspeh/pozabo (pri cemer se postavlja vprasanje, kdo je koga pozabil);
4) ta ''glupa'' oznaka glasbe prihodnosti je samo moja in za njo se zmeraj tudi trdno stojim. se mi pa zdi potrebno obrazloziti, kaj to pomeni, in obenem poudarjam, da ni piar manipulacija. v beats sceni namrec ze kar nekaj casa obstaja oznaka future. ce je nekaj future, je torej v nekem zvocnem smislu napredno, pushing the limit, vesoljsko, zavestno ali nezavedno odstopa od ustaljenih norm - skratka nekaj, kar zaznas kot tako prijetno tuje, da se ti zazdi, da definitivno ne prihaja iz tega casa. glasba prihodnosti namrec ne pomeni primata, ne pomeni dolgozivosti, dominantnosti ali prevlade kaksnega zanra (ne vem, zakaj bi kratkotrajni elektronski pojavi bili nepomembni?). glasba prihodnosti pomeni pojav v elektroniki, ki sam po sebi (zvocno ali drugace) dobesedno strli v prihodnost; pojav, ki se je pognal v prihodnost, ne da bi dejansko kdajkoli obstal v sedanjosti, kakor slika usain bolta v polnem teku (ves, da je fotoaparat prepocasen zanj in da ga nisi ujel v trenutku, ampak v tranziciji). glasba prihodnosti pomeni zvok, ki je tako igriv, inovativen, genialno preprost in poln zivljenja, da ti navdihne upanje za vse, kar v prihodnosti pride, in veselje ob vsem, kar v sedanjosti obstaja. to je obcutek, ki sem ga prvic dobil ob junglu '96, ob grimu v '05, in footworku v '09. in ceprav sem se dodobra navadil na ritmicne prvine (da je footwork pospesen karkoli z dodanimi perkusijami, enostavno ni res – go listen until you hear it; hkrati pa je treba vedet, da obstaja mocna locnica med juke in footwork), je vsaka izdaja iz cikaskega tabora bolj mindblowing. z vsako izdajo tudi slisim majhne dodelave, rafiniranje njihovega sounda, kar pomeni dolocen napredek. konec koncev pa so bili neizdani komadi, ki sta jih vrtela v K4, pure killer;
5) kar se tice vpliva in prihodnosti footworka pa se jst ne bi prevec obremenjeval. globalni bass kanibali ala diplo so ze pokradli, kar so lahko (v footworku jim ni ratal) in k sreci pocasi ze prehajajo k drugi kravi molznici, in sicer je to trap subkultura (hecno, ampak dost folka se je drl na samem veceru trap shit! trap shit! :)). chicago footwork po drugi strani ze ima svojo zalozbo in mocno utrdbo v veliki britaniji. prikradel se je ze k dubstep ustvarjalcem, v njihov kasnejsi house zvok / jungle in breakcore ustvarjalci so vzeli iz njega, kar so lahko, in zdej ustvarjajo zanimive hibride (npr. fishstix) / future dnb didzeji vrtijo footwork v svojih setih (npr. rockwell), drugi ga emulirajo na 170 bpm (npr. fracture) / om unit ga spreminja v zanimiv slowfast hibrid 80/160 z razlicnimi ritmi. prihajajo se drugi traxmanov album, spinnov, rashad & manny, rp boo na planet mu, se en album na hyperdubu... skratka se veliko za pogovarjat :) lp
hmm, se mi zdi, da nisi dobr prebral tega kar sm napisal ker se v resnici v vseh točkah strinjaš z mano, razn v tem, da v tistih stilih, ki sm jih nastel jest pač slišm sorodnost ti pa ne. poreklo je drugacno ampak sound je pa sorodn - to sm dal pa za primerjavo samo kot odgovor na to piar misel, da je footwork prihodnost. po mojem je pač tok prihodnost elektronike kot so bli tej drugi stili, bo pa itak pokazu čas, kam se bojo stvari obrnle. hecn je, da jest v footworku bl kot prihodnost slišm preteklost - že muzika sama, še bl pa špil rashada in spinna, spomneta na to kar je bil rap/hiphop v štartu. kar je good thing : )
word :)
Z glupimi napovedmi sem mislil internet hype nasploh, me je skrbelo, da boš to osebno jemal :) Z ostalim se čisto strinjam, kolikor se tiče stvari, ki jih jaz razumem. Zlasti 2., ki sem jo jaz razumel kot strokovno potrditev vsega, kar sem jaz napisal.
Drugače pa why are we arguing like this after a good party!?!?!? Let's have this discussion after some hyped up kid doesn't do what he's paid to do.
če party ne bi bil dobr, ne bi razpravljal : )
That's true, it got the music nerd in us all a little excited :)))
Komentiraj