Emma Ruth Rundle

Emma Ruth Rundle

Recenzija dogodka
20. 10. 2019 - 14.10

Gala hala, Ljubljana, 16. 10. 2019

 

Le nekaj dni po svojem 36. rojstnem dnevu je Ljubljano znova obiskala ameriška glasbenica in umetnica Emma Ruth Rundle. V okviru predstavitve svojega četrtega studijskega albuma On Dark Horses, ki je izšel septembra lani, je tokrat nastopila na odru Gala hale na Metelkovi, potem ko je pred dvema letoma obiskala Komuno Kina Šiška, kjer je takrat predstavila svoj prebojni studijski album Marked For Death. Takrat jo je kot predskupina pospremila ameriška zasedba Jaye Jayle, letos pa domači Blu.Sine.

Na tokratni Emmin rojstni dan pa je po petih letih izšel tudi drugi studijski album zasedbe Blu.Sine, naslovljen 10, ki obeležuje deset let bendovega ustvarjanja in ki ga bodo v celoti predstavili 30. novembra v Klubu Gromka na Metelkovi. V Gala hali so v posluh kot nekakšen uvod v predstavitev plošče poleg skladb s prvenca Can You Hear in Color? ponudili tudi že kar nekaj skladb z novega albuma. Zasedba je kljub tu in tam slabše slišnemu vokalu skladbe odigrala brezhibno, skoraj identično studijskim posnetkom z obeh plošč, in je tudi že prijetno zapolnila klubski prostor. Bend je bil dobro pripravljen, člani povezani in vidno uigrani. Nekaj minut pred deseto se je prostor nato še dodatno zapolnil, pred zaključno skladbo je vokalistka Urška Bajec tudi predstavila člane benda, ki je nato odigral še prvi singel z nove plošče, komad Dež, nato pa se je oder v pričakovanju Emme Ruth Rundle za nekaj minut izpraznil.

Oder Gala hale je nekaj čez deseto s prvo skladbo Fever Dreams z njenega aktualnega albuma torej zasedla Emma Ruth Rundle, črna postava s kitaro v rokah in z rahlo skodrano rjavo grivo, ki je neprisiljeno padala na glasbeničin obraz in ga občasno tudi popolnoma zakrila. Obiskovalci njenih družbenih profilov ali koncertov z zadnje turneje so Emmo že lahko videli odeto v široke, za nekaj številk prevelike in prilagojene oziroma obrezane majice z motivi njej ljubih glasbenikov. Tokrat je nosila majico glasbenega projekta Mizmor, kombinirano z oprijetimi hlačami in oprijetim krilom ter črnimi škornji. Nekoliko grungeovsko in bohemsko napravljena glasbenica je po prvi ali drugi skladbi, malo za šalo, malo zares, s simpatičnim globokim glasom dejala, da je tik pred začetkom zagorel njen ojačevalec, da je dobro zadišalo, a da sedaj zveni še boljše.

Glasba z zadnjega albuma On Dark Horses je res nekoliko ožgana, nekoliko močneje zdronizirana kot njene pretekle izdaje, če izvzamemo njene psihedelične, grunge in folk obarvane, pretežno inštrumentalne drone poskuse s prvega albuma Electric Guitar One. Emmina prva plošča je vodila na pot eksperimentalne kitarske glasbe, druga preko kantavtorskih vplivov zgodnje glasbe Chelsea Wolfe, na tretji, predvsem pa na svoji zadnji studijski izdaji pa že do bolj samosvojega, prepoznavnega zvoka, ki se posebej izrazi prav skozi koncertno izvedbo. Aktualni album, sprva zamišljen kot akustična plošča, je edini izmed štirih albumov Emme Ruth Rundle, ki je nastal v profesionalnem studiu, vse predhodnike je namreč posnela na nenavadnih lokacijah, denimo v kombiju, v puščavi, čeprav ob poslušanju ni slišati, da bi šlo za kakorkoli okrnjene posnetke.

Odločitev za studijsko in za ne povsem solistično obliko priprave albuma On Dark Horses je bila organska, potem ko so Emmo po predlogu založbe Sargent House na prvi obsežnejši evropski turneji spremili člani zasedbe Jaye Jayle. Pred turnejo so, prav tako na pobudo založbe, skupaj izdali split The Time Between Us, na katerega so uvrstili šest že pripravljenih skladb, ki v zvočnem smislu niso našle mesta na njihovih predhodnih ploščah. Zasedba Jaye Jayle je tako Emmo na turneji pred dvema letoma spremljala kot predskupina in hkrati kot njena spremljevalna zasedba, ki je torej omogočila bendovsko celoto njenega nastopa, za zadnjo ploščo pa se je takšna združena zasedba prelevila še v studijski bend Emme Ruth Rundle, le brez klaviaturista. Skladbe, katerih osnutke je pripravila Emma, so torej posneli skupaj in s tem ustvarili glasbo, primernejšo za bendovsko izvedbo.

Avtorica je premislek o načinu izvajanja svoje glasbe izpostavila že v času prvega solističnega obiska pri nas, med drugim tudi v intervjuju za Radio Študent, v katerem je dejala, da je razpeta med čisto solistično izvedbo in tisto z bendom. Izvedba, ki jo gradita zgolj vokal in njena električna ali akustična kitara, je zanjo tista, skozi katero pridejo čustva najbolj do izraza, zato je to formo delno obdržala tako na pretekli turneji, takrat kot otvoritev koncerta, tokrat pa je bila takšna izvedba prihranjena za zaključno vrnitev na oder. Brez benda je v spremstvu odmevne kitare, namenoma malo v mikrofon in malo mimo njega, odpela skladbi Real Big Sky in Living With The Black Dog, s katerima je uspela pokazati moč, ki jo premore njen glas, čeprav ji tekom koncerta z bendom na odru vokal ni ves čas iz grla tekel gladko oziroma dovolj glasno. Pravzaprav je bilo slišati, kot da je bil Emmin vokal nekoliko slabše ozvočen in je zato včasih zvenel bolj razdrobljeno, kot bi pričakovali; pevka namreč že nasploh vokalno precej niha med tihim, skoraj šepetavim in izrazitejšim, ekpresivnejšim izrazom svojega glasu.

Pred zadnjim, Emminim solističnim dejanjem sta poleg bobnarja, skritega nekje v ozadju, h kateremu jo je stran od mikrofona občasno odnesla kakšna solaža, oder v enakomernem gibanju polnila še basist in kitarist. Vokalist in kitarist zasedbe Jaye Jayle, od lanske spomladi tudi Emmin zakonski partner, Evan Patterson, je za vrhunec večera v skladbi Light Song poleg odličnega prepleta kitar, ki nasploh polnijo album On Dark Horses, pristavil še svoj na pol mrmrajoč bariton, skladbo pa je otvoril Emmin globok in mogočen zdroniziran rez violinskega loka po strunah električne kitare. Lahko bi rekli, da ta skladba predstavlja rdečo nit plošče, ki v sicer temačno glasbo Emme Ruth Rundle vnese tudi nekaj svetlejših vnosov, nekaj lahkotnosti.

V prostoru Gala hale je bilo sicer opaziti, da so nekateri poslušalci prišli zgolj na koncert zasedbe Blu.Sine, drugi pa samo na koncert Emme Ruth Rundle, kar kaže na to, da morda to ni bila najbolj posrečena programska kombinacija. A koncerta sta ne glede na to poslušalcem ponudila prijeten večer glasbe, za oboževalce zasedbe Blu.Sine sveže skladbe s še čisto nove plošče, koncert Emme Ruth Rundle pa je prikazal izvajalkin precejšen napredek in morda celo nakazal, da je Emma trenutno že nekoliko prekosila Chelsea, svojo prijateljico in vplivno glasbeno kolegico, in to tako v smislu besedil kot v smislu kitarskih aranžmajev. Emma je torej vsekakor stopila iz sence kolegice ravno z izvedbo skladb z zadnjega albuma, skladb, ki govorijo tudi o strahovih pred morami v obliki mračnih konjev ...

 

Emma Ruth Rundle - Light Song (Live on KEXP)
Emma Ruth Rundle "On Dark Horses" 2018 - Documentary
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness