Festival Neposlušno 1. del

* foto: Žiga Koritnik/fb
Španski borci, Ljubljana, 22. - 24. 3. 2018 

Bil je petek, 23. marca, v centru prestolnice je mrgolelo ljudi, kajti pričela se je sezona Odprte kuhne. Vsepovsod so bili plastični krožniki in zvoki cmokljanja vedno in neskončno nenasitnih, med bregovoma Ljubljanice so se ping pongali raznorazni kruleži, lahko bi rekli, da je šlo za prosto improvizacijo, za izraz samega sebe, lahko bi rekli, da je šlo za neposlušno, a bi se v tem povsem zmotili, kajti šlo je za povsem poslušno, a tudi in prav zato povsem neposlušljivo. Neposlušno, torej neubogljivo in uporno pa je bilo drugje. V Španskih borcih, kjer je potekal drugi dan festivala Neposlušno v produkciji Zavoda Sploh.

Pianistka Kaja Draksler je imela predavanje, ki, jasno, sploh ni bilo predavanje, temveč poskus diskusije. Upali smo sicer, da bomo slišali razmisleke pianistke mlajše generacije o njenem ustvarjanju in možnostih delovanja, morda tudi razlike v produkcijskih pogojih med Slovenijo in Nizozemsko, kjer avtorica živi. A Draksler je kaj kmalu k besedi povabila kontrabasista Wilberta de Jooda, ki je vabilo strastno sprejel in tako je glas mlajše glasbenice ponovno zamenjala uveljavljena avtoriteta. In vendar, v pogovoru se je izkristaliziralo zelo relevantno vprašanje, in sicer tisto o interpretacijskem ali avtorskem unikatnem slogu, za katerega se avtorica morda upravičeno venomer boji, da ga bodisi ne bo oblikovala bodisi jo bo ta zamejil. Je iskanje lastnega sloga umetnici inheretno, ali pa je tisto, proti čemur bi se morala pravzaprav boriti? Je slog že zamejitev, ki je proste forme nočejo? Je že sam termin slog neskladen s prosto improvizacijo, ali pa gre za prepoznavanje lastne meje, kjer potem slog označuje deklaracijo lastne meje? To so tiste prave teme, tudi zaradi katerih bi bilo priporočljivo obiskati dogodke, kot so tisti festivala Neposlušno, saj se drugje praviloma ne bodo obelodanile. Toda ne, na festivalu bo vedno nišna in bolj ali manj stalna zasedba poslušalstva, preostalo, tisto poslušno, pa bo vedno na tržnici.

Poslušali smo tudi koncerte dveh trojic: najprej zasedbo Superimpose z vokalistko in skladateljico Sofio Jernberg, naslednjo noč pa še srečanje zvočnega umetnika Leeja Pattersona, klarinetista Xavierja Charlesa in vokalistke Irene Tomažin. Superimpose, ki ga tvorita Matthias Müller na pozavni in Christian Marien na bobnih, deluje že dobro desetletje, oba muzičista sta že globoko vpletena v berlinsko free jazz sceno, a na tokratnem nastopu sta lahko prepričala predvsem zaradi spoja svojega dela s tretjim inštrumentom, to je glasom Sofie Jernberg. Podobno je mogoče reči za drugo trojico, kjer je šele prisotnost glasu Irene Tomažin nastajajočo prosto kompozicijo prestavila iz približevanja bolj higieniziranim, nekako Cornelius-cardewovskim ali Earl-brownovskim zvočnim konstruktom, skratka iz okvirjev druge tretjine 20. stoletja, ko je odsotnost zvočne ali kompozicijske gostote implicirala post-vojni upor proti nasilni zvočnosti tako vojne kot dinamik v popularni kulturi. V tem je bila neposlušna. V čem je neposlušna zdaj? Od česa se odbija?

Od nelagodja, ki bi sledilo odpiranju navedenih vprašanj, sta nas obvarovali vokalistki Sofia Jernberg in Irena Tomažin, vsaka s svojim nastopom v dveh večerih festivala Neposlušno. Če se je pri zvočenju njunih kolegih inštrumentalistih ves čas zdelo, da so tu, da bi zgolj izvedli koncert, da torej izvajajo svoj poklic muzičista in da gre za njihov vsakdan, ki ni v ničemer nevaren - pri tem bi lahko navedli družbenokulturne razloge, a naj ostanejo implicirani - ter da je takšna tudi njihova zvočnost, za vokalistki tega ni mogoče reči. Vsaka s svojim specifičnim glasom in izvedbo je pokazala, da tu nista njuna sloga, njun način, temveč da sta to oni sami. Jasno, saj sta tudi oni sami inštrument in njuna glasova nista nekaj, kar uporabljata, temveč obe točno to - glasova - sta. In to sta pokazali jasno. Nastop Irene Tomažin se je kazal kot ekstenzija izjemno domišljenega performansa Mes(t)o glasu, ki ga je predstavila konec lanskega leta, glasovi Sofie Jernberg pa kot da bi želeli iz sebe iztisniti Lindo Sharrock. Nenehno zvočno modeliranje, iz katerega avtorici sami sebe ustvarita za prostor, je oba koncerta humaniziralo. S tem, ko sta prostor zavzeli kot trojnost koncept-inštrument-subjekt, sta iz koncerta napravili prostor neposlušnosti. S povsem poslušnimi in poslušljivimi zvočnimi izrazi, ki se le še bežno odbijajo od biopoltiziranega in v tem smislu izrazito čistega okolja, ki poteka nekje zunaj, pa tudi na slišanih dogodkih festivala Neposlušno, so njuni viki in kriki, pa tudi brbotanja in šelestenja opravili prav s svojim okoljem. Kljub obakrat polni dvorani pa so bili na žalost ljudje še vedno tam na štantih. V tem je pravzaprav problem. Ne festivala, marveč prostora. A Neposlušno se mu upira.

Umetniškemu vodji festivala Tomažu Gromu gre poklon za kontinuirano distorziranje tukajšnjega kulturnega prostora. Ta je sicer raznolik in bogat, in festival Neposlušno še zdaleč ni edina tovrstna motnja sicer tekoče masturbacije mediokritete. Na Neposlušnem se odpirajo vedno aktualna, a redkokdaj zastavljena vprašanja. Toda, ker so zastavljena v relativno homogenih krogih, praviloma tam tudi ostanejo. Dihotomije poslušno-neposlušno, kanonsko-alternativno in tako dalje ne pridejo do trenja in konflikta, kajti tisto drugo praviloma ostane drugje. Ljubljanska scena nove glasbe se s tem problemom sooča že leta in nikakor ni jasno, kako ga razrešiti, saj ta scena niti ne namerava biti glavni tok, saj bi se s tem sesula vase. In, seveda, nikakor ne gre pričakovati, da bodo organizatorji z vseh kotov in štantov zvlekli javnost v dvorane, kjer bodo ti potem gledali, kako Lee Patterson drgne fedre ali pa kako se bo Irena Tomažin raztelesila in, to je ključno, utelesila in subjektivirala pred njihovimi očmi. Toda, dokler se to ne zgodi, bodo tako imenovane tvegane glasbe na preizkušnji, kar je nekako podnaslov festivala Neposlušno, morda še vedno na preizkušnji, a ne bodo tvegane. Bodo pa, v kolikor bo umetniško vodstvo v program še naprej umeščalo prav tiste zvočnosti, ki jim je slišnost zgodovinsko odvzeta, takšni dogodki predvsem humanizacijski.