Fire!

Recenzija dogodka
18. 1. 2012 - 17.00

V višjih nadstropjih hrama slovenske kulture, v Ljubljanskem Cankarjevem domu, natančneje v t. i. Klubu, se je včeraj odvil drugi koncert cikla Cankarjevi torki. Po otvoritvenem dogodku minuli torek, na katerem je svoj novi kantavtorski projekt predstavil Boštjan Narat, je tokrat v prestolnico prispel švedski trio FIRE!. Gre za novejši projekt svetovno priznanega improvizatorja Matsa Gustafssona, ki je k sodelovanju povabil še Johana Berthlinga na basu in Andreasa Werliina na bobnih.

Skupina, ki trenutno snuje novo ploščo, ima za sabo že dve studijski izdaji, in sicer You Liked Me Five Minutes Ago iz leta 2009 in lani izdano Unreleased, na kateri se je trojici pridružil še legendarni producent in član kultnih Sonic Youth, Jim O'Rourke. Zavidljivi glasbeni karieri Gustafssona, ki s svojim freejazzoskim saksofonom že več kot 20 let podira meje zvočnih percepcij, se ob bok prav tako ponosno postavljata druga dva člana. Nekoliko mlajši tolkalec Werliin se denimo lahko pohvali s priljubljeno rockovskim garažnim duom Wildbirds & Peacedrums, medtem ko Johan Berthling basovsko dopolnjuje indie rock skupino The Tiny.

Zgoraj našteto namiguje, da gre za projekt, ki predstavlja rahel odklon od utečenih Gustafssonovih jazzovskih poti v nekakšno bolj rockovsko avanturo. To potrjuje tudi delna odrska postavitev električnega basa in bobnov, ki ji je Mats poleg svojega saksofona dodal še kitarsko orientirano fenderjevo rhodes klaviaturo.

Čeprav smo bili priče predstavitvi novejšega materiala, ki bo krasil prihajajočo ploščo, je že uvodna skladba zadovoljila pričakovanja, da bomo priče podobni zvočni zgodbi, ki jo slišimo na dosedanjih studijskih izdajah. Skoraj nepremično postopno stopnjevanje tempa v 12- oziroma 8-taktnih okvirjih se je skoraj neopazno vzpenjalo tja do konca kompozicije, ki je potem v največji konfuznosti s strani Gustafssonovega mešetarjanja po klaviaturah naenkrat razpadla na prafaktorje.

V tej atematični odisejadi skozi velemesta post-industrijskega časa je na dan vrela dvojna dualnost. Prvo, ki bi jo označil kot bolj strukturalno, je predstavljalo nasprotje mirnejših, manj hrupnih partov, ki so postopoma prehajali v vse hitrejše dele, v katerih je Gustafsson vse bolj hrupno manipuliral zvočno sliko tako na klaviaturah kot tudi na saksofonu. Metaforično bi lahko povedanemu asociirali dvopolarnost spokojnega in shizofrenega bivanja sodobnega družbenega subjekta, ki denimo išče notranji mir, medtem ko se s hitrim vlakom pelje iz metropole v domačo vas.
Drugo razdvojenost gre iskati v delitvi nalog znotraj skupine. Na enem bregu je samotno, a za svojo naravo značilno stal Gustafsson, ki je tako na saksofonu kot tudi na manj domačem rhodesu skrbel za hrupno in dionistično plat zgodbe. Preko kromatičnih grozdov je preko celotnega nastopa suvereno mučil klaviaturo do te mere, da je na trenutke zvočno mutirala v skoraj altovski saksofon. Ko pa je v roke prijel trobilo, smo bili priče krajšim izbruhom posameznih tonov, ki jih je atonalno množil vzporedno s pospeševanjem skupinskega tempa.

Hrupnim izlivom slednjega sta na drugi strani ognja usklajeno odgovarjala druga dva vpletena. Werliin je z minimalistično rockovsko tehniko, udarec za udarcem gradil vse bolj kompleksne hipnotične ritmične fraze, s katerimi je dinamično in tempirano dirigiral drugima dvema. Berthling pa je elegantno, rahlo plesajoče odvijal in zavijal ponavljajoče rockerske riffe, ki jih je minimalistično gradil znotraj pentatonične lestvice in tako s svojim basom vsemu skupaj vlival harmonično komponento.

Na trenutke je glasba sinočnjega koncerta v mislih pričarala krautrockerske seanse brez konca, ki jih je na trenutke prekinjal bolj stonersko naravnan tempo. Ta je še najbolj prehajal v ospredje v začetku druge skladbe, ki jo je Mats šaljivo najavil kot njihov edini pravi hit v Ameriki.

Dobro uro trajajoči koncert se je razdelil v tri daljše skladbe, med katerimi je druga pustila največji pečat. Po že prej omenjenem stonerskemu začetku smo bili v dobrih 30 minutah deležni pravega ognjenega crescenda, na katerega smo tudi čakali. Čeprav trio tudi v mirnejših delih dokazuje individualne in skupinske zvočne bravure, pa se njihova genialnost najbolj sliši prav v trenutkih največje konfuznosti in orgazmičnega tempa. Takrat je Gustafsson z vsemi atomi kisika in energije hrupno kontriral monolitni ritmični sekciji, ki je skoraj z mehanskim groovom zvočno gmoto gnala v neskončno. Poleg teh klimaksov in še nekaterih bolj svobodnih partov, predvsem s strani tolkalca, nastop ni ponudil želenega presežka, saj bi od koncertnega doživetja pričakovali veliko več kot od studijskih posnetkov. Vsekakor si v prihodnosti želimo več podobnega koncertnega podžiganja, ki bi se kot včerajšnji ogenj širil od freejazzovske neodvisnosti vse do mantrične krautrockovske orgije, dokler zvočni plameni ne bi ogreli še tako svežine lačnih poslušalcev.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.