FriForma+A\V: Oberlintner/Puntar & Šebjanič/Hiršenfelder/Ristić

FriForma+A\V: Oberlintner/Puntar & Šebjanič/Hiršenfelder/Ristić

Recenzija dogodka
22. 11. 2019 - 18.00

* foto: Nina Pernat
osmo/za, Ljubljana, 12. 11. 2019

 

V tokratni ediciji RŠ recenzije se osredotočamo na nedavni dogodek v sklopu cikla FriForma. 12. novembra smo v prostoru osmo/za, javnem prostoru razvojnih umetnosti in kultur 21. stoletja za 22. stoletje, lahko doživeli in izkusili dela petih umetnic. Katja Oberlintner in Ina Puntar sta predstavili avdiovizualno delo, v katerem sta se lotili motivov Alice v čudežni deželi, Robertina Šebjanič, Ida Hiršenfelder in Manja Ristić pa so lastne solo skladbe nadgradile z družno skupinsko improvizacijo, naslovljeno Zvoki iz Zemljemorja.

Kolikor spremljate dogodke v sklopu domače scene proste improvizacije, ste duo Oberlintner/Puntar nedvomno že zasledili, lani sta namreč ustvarjalne moči združili za performans v sklopu cikla Re_humanizacija, tokrat pa sta vprašanje, kako biti skupaj?, nadomestili s premisleki o absurdnosti, perspektivi in smislu. Avdiovizualni performans, torej združitev vnaprej posnetega filma in zvoka, so dopolnjevale vokalne improvizacije Ine Puntar, ki je znova pokazala zavidljiv nabor vokalnih tehnik, ki so s svojo nekonvencionalnostjo in izmikanjem zvočnosti človeškega glasu suvereno dopolnile siceršnjo izkušnjo raziskovanja aličinega sveta. V kasnejšem pogovor z ustvarjalkama se je namreč razkrilo, da je bila Carrollova Alica v čudežni deželi zanju katalizator premislekov o tem, kaj pomenijo tematike, kot so absurdnost, perspektiva, smisel, identiteta, rast, nezavest, razdvojenost, umetnost, čas in sanje, tako v literarnem delu, kot v današnjem svetu nasploh. Študiranje matematičnih, mitoloških, zgodovinskih ter filozofskih pogledov na Alico in analiza že obstoječih del, ki jo tematizirajo, pa sta v performansu opazna, četudi ne nujno na prvo žogo.

Po besedah avtoric je imel velik vpliv na njuno delo češki filmar Jan Švankmajer, ki je sicer znan po surrealističnih animacijah, njegovo igrano-animirano verzijo Alice iz leta 1988 pa definitivno priporočamo v ogled. Med drugim tudi zato, ker zanimivo kontekstualizira delo dua Oberlintner/Puntar, opaziti je namreč vzporednice v načinu kadriranja ter estetiki videa, marsikak prizor bi namreč lahko z bolj konservativnega filmskega gledišča opisali kot grotesken. Njun video prav tako aludira na surrealizem, četudi s precej drugačnimi tehnikami kot na primer Švankmajerjeva Alica. Če Švankmajer čudaškost doseže z uporabo nagačenih živali ali dvodimenzionalnih karakterjev, ki na trenutke izgledajo malone grozljivo – predstavljajte si denimo velikonočne kostume iz Sovjetske zveze –, Katja Oberlintner in Ina Puntar potujitev od sveta v filmu dosežeta z neonsko svetlečimi se močeradi ter kolažiranjem in igranjem z modrim zaslonom ter chroma key tehniko, zaradi česar se, recimo, zdi, da posnetki visoke trave niso dejanski videoposnetki, ampak izgledajo prej kot visokoločljivostni renderji iz video igre s HD teksturami, kakršna je denimo Skyrim. Poklon Janu Švankmajerju zaznamo tudi v izgovorjeni frazi bily kralik, kar sicer v češčini pomeni beli zajec, ki se pojavi v Alici iz leta 1988, performansu dua Oberlintner/Puntar pa z izrazito repetitivnostjo doda novo plast absurda in negotovosti. Delo, ki sta ga na FriFormi prikazali avtorici, nedvomno kaže poglobljen ustvarjalni proces, ki sta ga v navezavi med Ljubljano in Berlinom izvedli v več tednov trajajočih etapah. Pomislek, ki ga sicer nikakor ne moremo šteti v škodo performansu, bi bil na tej točki le ta, da se večplastnost dela prične zares kazati šele ob kasnejšem vračanju k njemu. Po le enem ogledu filma bi namreč zadevo lahko odpisali kot še en sodoben, absurden, morda celo larpurlartističen video, ki pa se ob globljem vpogledu izkaže za veliko več kot to.

Drugi del FriForme je nato opustil vizualni del in fokus preusmeril v čuječe doživljanje zvoka. Robertina Šebjanič, Ida Hiršenfelder in Manja Ristić so namreč predstavile vsaka svojo solo kompozicijo, ki so jih združile v skupno improvizacijo. Ideja za sodelovanje vseh treh zvočnih umetnic je menda prišla neposredno s strani organizatorjev FriForme, kar je v časih vse bolj očitne individualizacije in prekarizacije umetniškega delovanja nadvse pohvalna poteza. V konkretnem primeru tria Šebjanič/Hiršenfelder/Ristić ideja o skupnem performansu vseeno ni nič nenavadnega, vse tri ustvarjalke namreč druži precej podoben pogled in dojemanje zvočnosti v sodobnem svetu. Druži jih strast do terenskih posnetkov, eksperimentalnega zvoka in improvizacije, poleg tega pa se vse ukvarjajo z beleženjem in eksplikacijo procesov v naravi, ki jih spremljajo in pod drobnogled jemljejo z uporabo snemalnih tehnik, ki omogočajo ojačanje tihih zvokov, kakršnih s prostim ušesom najbrž ne bi zaznali, pri čemer jih vodijo znanstveni in tudi okoljevarstveni interesi.

V prostoru osmo/za so omenjene ustvarjalke torej predstavile tri kompozicije. Črne kaplje (ligofilija) avtorice Robertine Šebjanič se je osredotočila na zvok kapljanja v kraški jami. Slišali smo s hidrofonom posnete zvoke vode, ki s seboj v jamo prinaša vir hrane za biološko življenje ter gradivo za geološke strukture in je s tem integralen del življenjskega cikla v kraškem ekosistemu. Koncept se zdi varljivo preprost, z glasbenega stališča namreč kompozicija ne prinese nobene zares očitne forme, niti ni spektralno ali ritmično zares bogata. Vendar ravno v tem grmu tiči beli zajec; za polno dojemanje zvočnosti je namreč nujen akuzmatični pristop k poslušanju, šele ta nam namreč odpre pot k razmislekom, s katerimi se avtorice sicer ukvarjajo, namreč – kako bi bilo mogoče prek zvoka drugače razumeti okoljske procese in naš položaj v odnosu do njih. Tej premisi sta sledili tudi Ida Hiršenfelder in Manja Ristić, prva s kompozicijo Morfogeneza – pena, v kateri je kontrast nasproti terenskim posnetkom vzpostavljala z DIY elektronskimi zvočili (sintetizatorjema Lyra-8 ter Schruti), druga pa s kompozicijo Črni otok, v kateri se je posvetila zvokom otoka Korčula, ki je poleg Beograda njen drugi dom. Podobno kot avdiovizualni performans Katje Oberlintner ter Ine Puntar tudi zvočne kompozicije Ide Hiršenfelder, Manje Ristić in Robertine Šebjanič skrivajo toliko vsebine, da jim zgolj eno poslušanje stori krivico. Subtilni zvoki, ki jih je v njihovih skladbah premnogo, namreč pozivajo k premisleku in interpretaciji, omogočajo zaprtje oči in miselni transfer v okolje kraške jame, na kamnito pot sredi otoka ali v temačno ulico, kateri dominirajo popačeni odmevi velemesta, ob tem pa od poslušalca zahtevajo premislek o asociacijah, ki jih zvoki sicer vzbujajo v nas.

Cikel FriForma je torej zopet poskrbel za zvočno in vizualno doživetje, ki se postavlja po robu sodobnim paradigmam instantne zadovoljitve in nebrzdane potrošnje. Ob tem se zdi tudi izbira prostora nadvse primerna, ne le zato, ker tiha okolica prostora osmo/za omogoča precej bolj intimno izkušnjo poslušanja subtilnih zvočnih krajin od naprimer metelkovske Gromke, v kateri so stalni spremljevalci tihih koncertov šumi in hrupi iz bližnjih klubov, temveč tudi zato, ker se osmo/za deklarira za javni prostor razvojnih umetnosti. In kaj bi bilo dandanes, v dobi vse večje grožnje globalne okoljske katastrofe, lahko še bolj aktualno kot premislek in soočenje z absurdom ali umirjen prisluh zvokom sveta okoli nas? Oziroma če se navežemo na Ursulo K. Le Guin, katere Zgodbe iz Zemljemorja so služile kot navdih za kompozicije tria Šebjanič/Hiršenfelder/Ristić: »Kakšno bi moralo biti civilizacijsko razpoloženje, da bi se naše razumevanje okolja spremenilo iz parazitskega v simbiotsko?«

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.