GARBAGE

Recenzija dogodka
9. 6. 2016 - 14.30

Kino Šiška, 8. 5. 2016

 

Po štiriindvajsetih letih obstoja so se zvezde alternativnega rocka Garbage končno ustavili tudi v Ljubljani in se potrudili za dober koncert pred svojimi privrženci v popolnoma prepoteni in skoraj neprijetno napolnjeni dvorani ljubljanskega Kina Šiška. Zasedba, ki se je formirala ob razcvetu grandža in založbe Sub Pop, za katero je njihov bobnar tudi produciral in bil med drugim zaslužen za Nirvanin Nevermind, se je, presenetljivo, namenoma obrnila v bolj mainstream pop vode. Za njihovo prepoznavnost je v prvi vrsti zaslužen njihov debitantski album Garbage iz leta 1995, svoj uspeh pa so še podvojili tri leta za tem z izdajo Version 2.0. Z izjemo komada The World is not Enough za bondovsko franšizo so za nekaj let zaradi neuspešnih albumov poniknili s komercialnih lestvic in se usmerili z velikih založb na svojo Stunvolume, pri kateri bodo izdali tudi že svoj šesti dolgometražec Strange Little Birds, do katerega so lahko privilegirano že dostopili uporabniki Applovih iTunesov, za vse ostale smrtnike pa bo na voljo za nakup od petka, 10. junija, naprej.

Ob še vedno seksapilni škotski lepotici Shirley Manson muzicirajo njeni trije ameriški kolegi, in sicer Steve Marker s kitaro in klaviaturami, Duke Erikson prav tako s kitaro ter Butch Vig za bobni in s tolkali, ki pa je bil žal tokrat zaradi zdravstvenih težav nadomeščen. Za potrebe turneje se bendu na živih koncertih pridružuje še basist, po strunah pa je občasno udarila tudi pevka sama.

Koncert so otvorili z mirnim in bolj elektronskim komadom v stilu zasedbe Depeche Mode, nato pa so ritem pospešili do zanje bolj značilnega tempa, ki je publiko pripeljal do prvega poplesovanja in skakanja. S sproščenim in energičnim nastopom ter kritičnim nagovorom glede populističnega desničarskega mogotca in predsedniškega kandidata Donalda Trumpa pred komadom Sex is not the Enemy pa so obiskovalce še dodatno podkurili. Nadaljevali so s starejšim klasičnim štiriakordnim pop-punkovsko obarvanim komadom Control, nikakor pa niso mogli niti mimo najbolj popularnih Stupid Girl in I Think I'm Paranoid.

Sledil je prehod na sveži material, ki je bolj elektronsko obarvan, s čimer so se približali svojim žanrskim kolegom Republica. V primerjavi s prejšnjimi albumi nova plošča uvaja temačnost in atmosferičnost Johna Carpenterja, vendar še vedno diši po pristnem alternativnem rocku 90-ih. Po hitiču I'm Only Happy When It Rains so oder prvič zapustili in se po odmevnih topotu stopal, ploskanju in krikih vrnili še z bisom treh komadov, in sicer Why Do You Love Me, Even Though Our Love Is Doomed, ki zveni precej dubstepovsko, in pričakovano starejšo Cherry Lips, ki ga je množica hlastajoč za poslednjim zrakom v prostoru še z zadnjimi močmi energično sprejela. Na momente smo lahko zavidali Mansonovi, ki ji je kljub nenehnemu sprehajanju po odru bilo najmanj vroče v dvorani, saj ji je pri hlajenju neprestano pomagal ventilatorski veter, ki zna biti tudi razlog za njen prehlad, čeprav naj bi ga staknila na letalu. Kakorkoli, prehlad ni vplival na njen nastop, odpela je perfekten koncert, kar je bilo ob njeni kilometrini tudi pričakovati, nikakor pa ne gre spregledati niti mojstrstva dueta kitar, pa močnega basa in točnih udarcev bobnarja.

Sicer se zdi, da komadi z novega albuma z izjemo Empty in Even Though Our Love Is Doomed ne izstopajo posebej. Se pa glede na pozitiven odziv publike zdi, da so več kot zadovoljili svoje stare privržence. Gotovo jim pristoji njihov novi, bolj raznolik žanrski poskus, ki se giblje nekje med izraznostmi My Bloody Valentine in Nine Inch Nails. Odrska komunikacija, pisanje ter produciranje muzike s strani vseh v bendu in kontinuiteta stalne zasedbe pa kažeta na demokratičnost in pristen prijateljski odnos, kar je za skupino, ki je kariero začela že v 90-ih, lahko nič drugega kot pohvalno. Vendar pa si zadnja leta, ob porastu podobnih bendov, ki se tudi zgledujejo po Garbage in njihov zvok marsikdaj zelo očitno reciklirajo, ne morejo več nadejati večjega uspeha. 

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

res čestitam. drugič vsaj fakte zadeni. Duke Erikson je kitarist, za potrebe turnej se jim pridruži basist in še ta je vedno isti. ne se zanašat tolko na wikipedio.

kako uredniško politiko imate? sploh obstaja? na nivoju žurnala.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.