Jamajške legende: “TERASA DUB”

Festival Lent, Maribor, 2. 7. 2012

Naj bo takoj nekaj jasno. Naslov današnjega prispevka ni toliko vezan na ležerno, roots reggae in lover's rock naravo nastopa jamajških starost, kot na samo naravo glavnega odra ob Dravi. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Eden redkih razveseljujočih koščkov sicer precej ziheraškega programa EPK-ja do sedaj je bil včerajšnji paket legend jamajških godb. Pa še ti so v resnici prišli v organizaciji festivala Lent, ki skoraj praviloma vsako leto postreže s kakšno zanimivostjo na širšem polju drugih godb. Lansko leto so zadeli v polno s skoraj pozabljenim mojstrom afrobeata, Ebom Taylorjem, letos pa so torej povabili najbolj dejavna jamajška glasbenika in najvplivnejši ritemsekcijski tandem sploh, Slyja in Robbieja, zraven pa še  kitarista Ernesta Ranglina, ki je bil tudi nosilec nastopa, klaviaturista Tyrona Downija, posebni gost iz Velike Britanije pa je bil vokalist Bitty McLean. Za začetek si nekaj uvodnih besed zasluži prav vsak od njih.

Najprej najstarejši, torej Ernest Ranglin. Ranglin je snemal R&B glasbo že v 50. letih prejšnjega stoletja. Velja za pionirja ska glasbe, nekateri celo trdijo, da je on izumil značilno skajevsko tehniko igranja kitare. Ranglin je delal tako v studiju Treasure Isle Duka Reida kot v Studiu One Coxsona Dodda, torej v obeh najpomembnejših studijih na Jamajki, v sedemdesetih pa je že snemal jazzerske plošče. O Slyju in Robbiju pa je zaradi njune nore dejavnosti, s katero se ne more primerjati praktično noben glasbenik ali producent, definitivno pa nobena ritemsekcijska naveza, na hitro težko sploh kaj povedati. Recimo takole: poleg tega, da sta sodelovala praktično z vsemi, ki pomenijo kaj na Jamajki, sta snemala tudi z raznovrstnimi izvajalci, kot so Grace Jones, Joe Cocker, Mick Jagger in skupina No Doubt. Sly & Robbie pa letos producirata tudi novo plato britanskega vokalista Bittyja McLeana, ki je tri jamajške legende torej spremljal včeraj na Lentu in ki je imel v devetdesetih letih mehkobni hit ”It keeps Rainin' (Tears from my Eyes)''. Še zadnji nastopajoči, Tyrone Downie, je bil v 70. letih član skupine Bob Marley & The Wailers, trenutno živi v Franciji in je del koncertne skupine senegalske zvezde Youssouja N'Dourja. Na papirju torej sami favoriti.

A kaj ko vse te reference kaj hitro pozabiš, ko stopiš na plebejsko tribuno glavnega odra festivala Lent. Ne samo, da je tribuna odrezana od šankov s pijačo, na njej se tudi ne da kaditi. Kar je nekoliko razumljivo glede na to, da bi sicer cigarete lahko otresal tudi na mimoidoče, ki se sprehajajo po koridorju pod veliko konstrukcijo. A najbolje je, da vsi navadni obiskovalci odra ob Dravi ne smejo plesati. Je prenevarno, tribuna bi se lahko podrla. In celo na zelo umirjenem nastopu jamajškega veteranskega trojčka so bili trenutki, primerni za miganje. Začelo se je precej obetavno, saj so v uvodu odigrali starejše jamajške ska klasike kultnega klaviaturista Jackieja Mittooja in skupine Heptones. Potem se je žal vse obrnilo v smer lover's rocka in mehkobnega reggaeja, značilnega recimo za skupino The Abbyssinians, vmes pa je le padla kakšna spodbudna klasična dubberska viža. Sly Dunbar na bobnih, Robbie Shakeaspeare na basu in Ernest Ranglin na kitari so izjemno mehkobno, umirjeno in večinoma precej skladno držali gruv, medtem ko je bil klaviaturist Tyrone Downie najbolj živahen člen nastopa. In potem je prišel na oder britanski slavček Bitty Mclean, ki sicer povsem obvlada svojo obrt, a dinamika nastopa se žal ni kaj prida premaknila. Bobmarleyevski vložki so bili povsem odveč, proti koncu pa so odigrali še eno klasiko od Dawn Penn, torej No No No, pri kateri ni bilo povsem jasno, zakaj jo je namesto Bittyja Mcleana odpel Robbie Shakespeare, ki je sicer včasih bolj, drugič manj uspešno imel pevske vložke tekom celega koncerta, je pa postregel meddrugim tudi s samozavestnim igranjem basa na eno roko, medtem, ko je z drugo držal mikrofon.

Nastop bi resnici na ljubo bolj pasal na kak Dub Lab na Metelkovi, njegovo končno neskladnost s priložnostjo pa so zagotovile winampovske vizualije, ki so imele podoben učinek kot televizorji v kafičih, na katerih predvajajo od ognja žareče kamine. Po koncu koncerta smo se tako sicer zadovoljni, da smo le videli tako izjemno druščino na kupu, le praskali po glavah, kaj se je v bistvu sploh zares zgodilo poleg tega, da smo kadili na skrivaj, da nas le mladoletni reditelji, ki se jim dandanes reče informatorji, ne bi opazili. Na festivalu Lent se v kratkem obeta nastop jamajških veteranskih žurerjev The Skatalites, a na srečo vseh nestoičnih obiskovalcev se ta ne bo zgodil na glavnem odru.