Jazz festival Ljubljana: Jaga Jazzist, Jani Moder's Brain Blender

Jazz festival Ljubljana: Jaga Jazzist, Jani Moder's Brain Blender

Recenzija dogodka
3. 7. 2014 - 16.00

Križanke, 2. 7. 2014

 

Petinpetdeseti Jazz festival Ljubljana se je otvoril z rahlimi organizatorskimi krči, saj je nepredvideno v Klubu Cankarjevega doma odpadel koncert francoske zasedbe Limousine. Zgodnje predkoncertne napovedi so zato napovedovale daljši koncert ene bolj prodornih skandinavskih zasedb v zadnjem desetletju in več, Jaga Jazzist. A se je tu žal zalomilo. Ker se je delno izgubila oprema, se je koncert začel s krepko zamudo, saj je osemčlanski ansambel moral pač na licu mesta izvesti še celotno tonsko vajo. A to ni preveč vplivalo na samo vzdušje v lepo zapolnjenem avditoriju Križank, ki je včeraj zvenelo v objemu zvoka fusiona, raznorodnih fuzij rocka, jazza in še česa, razpetih med bližnjo preteklostjo in bolj sodobnim zvenom. Ta razcep je odzvanjal skozi zvočni podobi obeh zasedb - v mednarodnem kvintetu Brain Blender domačega jazzovskega strunarja Janija Modra in preko aktualne in pretekle godbe norveških Jaga Jazzist. Ti so v okrilju norveškega programskega okvirja letos prvič obiskali Slovenijo in s tem zapolnili praznino v določenem skandinavskem zvoku, ki smo ga v zadnjih petnajstih letih obilno deležni na tukajšnjih odrih. Govorimo seveda o zasedbah, kot je denimo Supersilent. O zasedbah torej, ki so preko založb Rune Grammofon, Jazzland Recordings in Smalltown Supersound zaznamovale zvočni milje, ki se je skozi improvizacijo, jazz, rock in elektroniko spogledoval z novimi zvočnimi obzorji. Kot se je fusion v sedemdesetih v jazzu in v njegovem okrilju še danes zavzema problematično pozicijo.

Če se Jaga Jazzist na krilih familije Horntveth skozi preteklo formo soočajo z zvokom aktualnosti, se Moder s svojo zasedbo preko avtorske muzike vmešča v zven določene tradicije in v njem ostaja trdno usidran. Tu ne gre za prvo linijo fusiona, razpetega med Milesom Davisom in Ornettom Colemanom z Weather Report v sredini, pač pa za kasnejšo linijo, ki se je ustalila v mehkejšem zvenu in nenazadnje standarizirala samo žanrsko formo. Moder, eden bolj ustvarjalnih in dejavnih domačih jazzovskih kitaristov si v kvintetu za očitno zvočno referenco vzema Pata Metheneya, morda celo preveč na ravni samega zvena. Tega preseže šele z avtorskim doprinosom, torej preko kompozicij, ki so se letos znašle tudi na plošči 'Abacus'. Z njimi Moder s kvintetom ustvarja polje mehkega in toplega zvoka, ki izraziteje temelji na skupinskem zvenu, kot pa posamičnih doprinosih. Seveda je kitara v ospredju, pa vendarle večkrat zvočno in ritmično oplajana ter barvana s toplim zvokom rhodes klaviatur Marka Črnčeca in marimbo Flipa Philipa. Barvitost zvena je Moder večkrat spretno uravnaval tudi preko odmerjene in subtilne rabe efektov. Ritmična sekcija Roberta Jukiča in bobnarja Klemensa Marktla je glasbo usmerjala v bolj mirne in ležerne vode in jo le včasih preusmerila v vznesene vode tršega rocka in funka, a le za odmerek. Večinoma je zasedba vijugala v pletenju in barvanju melodij s posamičnimi solističnimi vložki in skupinsko igro. Ta je v pasusih, ko so skupinsko tvorili odsekane in razbite ritmične vzorce in zvene ter preko njih posegala v glavni tok skladb, zvenela suvereno in intenzivno. Ravno v tem medprostoru pa tiči največji potencial pričujoče godbe, preko katerega se lahko izvije iz primeža preveč ustaljenega zvena in forme v pričujočem žanru. 

To so vsaj v svojem zgodnjem ustvarjanju radikalno prečili Jaga Jazzist, večja zasedba variabilnih formacij, ki jo trdno v rokah ustvarjalno držita in usmerjata brata Horntveth, bobnar in pihalec ter multiinstrumentalist. S svojo glasbo so Jaga Jazzist predrli opno jazzovskega fusiona, se sprva približali urbanemu zvenu hiphopa in elektronskih plesnih muzik, a se hkrati drzno spustili v vode elektronskega eksperimentiranja, kozmičnega in progresivnega rocka ter razbiranj raznolikih jazzovskih tradicij. V referencah na sodobni zven bi jih lahko postavili tudi v vetrovni Chicago konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, na presečišča in križišča post rocka in sodobnega jazza. Jaga Jazzist so v zadnjih letih svoj eklekticizem zgostili in ukrojili v ekspresivne kompozicije, ki jim ne manjka jazzovskega improvizatorskega zanosa in opojne rockerske psihedelije, ki v zadnjih časih v melodičnh niansah celo spomni na pionirska psihedelična zlitja iz Bližnjega vzhoda. Ko so Jaga Jazzist prestopili k znani založbi Ninja Tune, je marsikdo menil, da se bodo ustalili v podobni formi, kot so njeni britanski kompanjoni Cinematic Orchestra. Orkestralnost in mogočnost njihovega zvoka in prehajanja med žanri ter razpoloženji kaj hitro seveda prikličejo k našim ušesom alegorijo na filmsko glasbo, a Jaga Jazzist niso zgodbarji, še manj zgolj krojilci razpoloženj. Hrbtenico koncertne zvočne podobe tvori močna in raznorodna ritem linija, trdna in gibka obenem, preplet kitarskih zvokov in številnih sintetizatorjev ter klaviatur, zven vibrafona in pihalna sekcija z rahlo melanholičnimi melodijami, ki se izraziteje otepajo riffanja. Zasedba spretno tvori dinamiko znotraj zvočnega spektra, pulzira, meandrira po solističnih eskapadah in akcentiranih ter variiranih melodij ter včasih konkretno ruži v radostnem hrupu in se sprehaja znotraj sintetičnega zvoka sintetizatorjev in ritmičnih poliritmij. Vseeno pa se tekom koncerta nismo mogli znebiti občutka, da so se Jaga Jazzist v svojem eklekticizmu že preveč udobno namestili predvsem v polju progresivnega rocka in se paradoksalno danes bolj bližajo zvenu preteklosti, kot pa na svojih začetkih.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness