JUCIFER, SEVEN THAT SPELLS

Klub Gromka, 6. 5. 2016

Zamude s pričetki koncertov niso na alternativni sceni nič nenavadnega, a vendarle lahko dobra ura zamika še kako spremeni celotno perspektivo koncerta. Ena izmed idej, zakaj je do zamude prišlo, bi definitivno lahko šla v smeri tega, da je organizator to storil namenoma, zato da bi se obiskovalci med čakanjem lahko dodobra napili in tako posledično, ko bi se koncert enkrat začel, ne bi bili sposobni zaznati svojih potencialnih možnosti za oglušitev. No, temu bojda ni bilo tako. Do zamude je prišlo preprosto zato, ker je ena izmed zasedb nekoliko kasneje našla Metelkovo.

Večer je obetal bizarno spojitev glasnega sludge/doom metal dvojca Jucifer in psihedeličnih obkladkov za ušesa Seven That Spells. Ne eni ne drugi niso neznanka slovenskemu občinstvu. Oboji so namreč že večkrat nastopili tako v Ljubljani kot po drugih slovenskih krajih.

Večer sta otvorila Gazelle Amber Valentine in Edgar Livengood pod skupnim imenom Jucifer. Gre za par, ki si je skupno glasbeno pot utrl v davnem letu 1993 in je aktiven še danes. Zanimiv pa je tudi življenjski stil, ki je povezan z njunim glasbenim kreiranjem. Jucifer je namreč nomadska tvorba, katere protagonista sta se odločila za življenje v prevoznem sredstvu in tako sklenila udejstvovanje na turneji z nedefiniranim koncem. Občudovanja vredno, saj življenje v kombiju, kjer ti polovico vsega prostora zasedajo ogromni ojačevalci, verjetno ni ravno mačji kašelj. S tem zavedanjem pa lahko delno tudi že opravičimo njun nesramno glasen nastop.

Že, že, Jucifer sta znana ravno po svojih nadvse glasnih nastopih, a ta informacija ostaja popolnoma prazna, dokler ju zares ne slišimo v živo. Jucifer sta res, ampak res glasna. Od ob začetku relativno polne dvorane je bilo med koncertom moč občutiti upad poslušalske mase, predvsem zaradi manka čepkov za ušesa.

Pa odložimo odvečne decibele na stran, za zdaj. Jucifer sta sicer prav solidno odigrala svoj del, prepletajoč zvoke kitare in bobnov sta ljubko špancirala med sludge, doom metal, grindcore in predvsem noise vodami. Medtem ko je Gazelle svoje telo zvijala pod težo hruleče kitare in je Edgar neprizanesljivo udrihal po bobnih, sta vseeno ustvarila zanimivo hipnotično vzdušje. Je pa res, da se je žal za ceno glasnosti njunih inštrumentov povsem izgubil Gazellin vokal.

Po krajši pavzi so Seven That Spells Gromko spremenili v nekaj, kar bi na prvi pogled lahko spominlo na plinsko celico. Klub so namreč napolnili s toliko dima, da je bilo težko najti celo školjko na WC-ju.

Kljub dimu pa se je dalo razbrati, da tisto, kar je bil nekoč trio, to več ni. Na odru so namreč stali štirje ljudje. Kako se je to poznalo na zvoku, je težko reči, ker so Seven That Spells eden tistih bendov, ki vsakič priredijo nekoliko drugačen, zanje aktualnejši set. Kakorkoli, fuzija zvoka, ki je prihajala z odra, je bila nesramno omamna. Psihedelične tvorbe kitarskih riffov so zadimljene poslušalce dobesedno silile v prijavo na tečaj plavanja. Zasanjanega plavanja med oblaki. Težko je reči, da je njihov nastop nekaj povsem vnaprej pripravljenega, saj se je med komadi zazdelo, da pravzaprav niti sami točno ne vedo, kaj naj bi imelo slediti. Cel nastop bi lahko opisali kot masivno organsko abstrakcijo, ki se spontano krči in razteza, a uspe hkrati obdržati nadvse dodelane in izpiljene posamične elemente, ki vendarle kažejo na to, da je bilo v oblikovanje njihovega živega zvoka vloženega kar nekaj dela.

Ne glede na relativno daljne žanrsko sorodstvo med zasedbama se je zgodba večera dobro iztekla. Pravzaprav je bilo to mešanje različnega totalno zabavno. Po enem izmed glasnejših nastopov zadnjega časa smo v istem paketu dobili še masažo slušnih aparatov. Ali je bil to vseskozi organizatorjev plan ali ne, ne bomo izvedeli, vseeno pa smo mu iz hvaležnosti prsni bradavici preimenovali v Sprinkles in Tolstoj.