Karmakoma in Onubo

Channel Zero, 16. 1. 2014

Novo leto se je za slovenske alter bende začelo podobno razveseljivo, kot se je končalo minulo. V spominu je obtičal izvrsten decembrski koncert zasedbe Trus! in Kleemarja v napolnjeni Gromki, sinoči pa je odlično razpoložena publika napolnila še Channel Zero, kjer je zasedba Karmakoma predstavila svoj dolgometražni prvenec 'Imagination and mechanical metamorphoses'. Dežurni skeptiki bi lahko špekulirali, da je ta čas, vsaj kar zadeva nastope tujih zvenečih bendov, koncertno še precej prazen, toda tistim, ki smo bili sinoči tam, je jasno, da so Karmakomo prišli poslušat feni ali pa vsaj tisti, ki bend že poznajo. Pravzaprav razumljivo, saj je trojec pustil zelo dober vtis že leta 2011, ko je nastopil na takratnem Klubskem maratonu, hkrati pa je šlo še za predstavitev očitno težko pričakovanega prvenca.

Da bo šlo še za en koncert domačih bendov, ki si ga bomo zapomnili, je bilo jasno že ob nastopu zasedbe Onubo. Čeprav gre vsaj zaenkrat še za razmeroma manj prepoznavno zasedbo, je klub pokal po šivih že ob njenem nastopu, za nameček pa gre za bend, ki se očitno zelo dobro znajde na odru. Precej skope informacije s spleta govorijo o dvo- oziroma tričlanski zasedbi, sinoči pa so se predstavili kot četverec s kitaro, basom, bobni in klaviaturistom oziroma pianistom, ki hkrati upravlja še elektroniko. Tudi skladbe, objavljene na njihovem bandcampu, z včerajšnjim repertoarjem nimajo prav veliko skupnega. Sodeč po posnetkih so se Onubo v preteklosti ukvarjali predvsem z izrazom nekje na presečišču post rocka in ambientalne elektronike, sinoči pa so ostri kitarski rifi njihov izraz približali estetiki kakšnih postmetal bendov. Piscu te recenzije se je predvsem zavoljo melodramatičnosti denimo ponujala podobnost s kakšnimi Isis. Trdi ritmi v kombinaciji z elektronsko matrico so ponujali izvrstno oporo kitaristu in pianistu, ki sta bodisi počasi gradila udarne vrhunce ali pa si med seboj spretno izmenjevala posamezne teme. Morda je bila glasba na trenutke preveč dramatična in predvidljiva, toda to je že stvar okusov. Onubo so se predstavili kot kompakten bend, ki očitno zelo dobro ve, kaj počne na odru, ne nazadnje je to potrdil tudi soliden odziv publike.

Karmakoma je v svoji zasnovi zelo soroden bend. Njihov koncertni izraz spet močno zaznamuje elektronska matrica, ki jo podobno dopolnjujejo boben, bas ter izmenično kitara in sint. Toda obenem je ta izraz in še bolj razpoloženje tudi precej drugačno. Dramatičnost in metalsko rifanje zamenjata igrivost ter v dobri polovici skladb plesna ritmika. Ta sicer še bolj izstopi na studijskih posnetkih, medtem ko v živo njihov izraz dobi ostrejšo, bolj rockovsko podobo. Spretno izmenjevanje plesnega gruva in rockovske udarnosti, ali pa njuno kombiniranje, kljub temu da ta kombinacija pač ni nič novega, sicer lahko postavimo v kontekst bendov, ki spajajo elektroniko in kitare, toda hkrati bi izraz Karmakome težko primerjali s kakšnim drugim bendom. V tistih bolj plesnih komadih se morda še najbolj približajo izrazu Ewok, toda že z naslednjim komadom se od njega spet močno umaknejo. Včasih spomnijo na izraz nekaterih bendov s francoske založbe Kitsune, drugič na brezkompromisno alterrockovsko estetiko, takrat ko se znajdejo nekje vmes na še ena ljubljence tukajšnjega občinstva, zasedbo Trans Am. Vsekakor zanimiv izraz, ki na eni strani ponudi nekatere reference, toda hkrati iz teh izvije nekaj novega. Sodeč tudi po odzivu publike so najuspešnejši v tistih bolj plesnih, bolj razgibanih in dinamičnih skladbah. Polovica udeležencev bliže odru je te skladbe pospremila s poplesavanjem in ovacijami, temperaturo pa je s svojimi skoki pod oder le še dodatno dvignil frontman. Manjši minus lahko pripišemo le nekaterim manj izrazitim, preveč monotonim skladbam, toda pri uro in pol dolgem koncertu je kakšen padec v energičnosti pač povsem logičen. Ker očitno že pripravljajo tudi material za naslednjo ploščo, ki bo sodeč po najnovejših skladbah še bolj plesna, bo v bodoče tudi teh padcev v dinamiki najbrž vse manj. Vsekakor še en izvrsten bend v vse večji druščini domačih zasedb, ki vsaka na svoj način spajajo elektronsko in rockovsko glasbo.