Laibach: Naše pesmi, vaše sanje

Oddaja
11. 5. 2016 - 14.30

Cankarjev dom, 9. 5. 2016

 

Še ne leto po prelomnem gostovanju v Severni Koreji, so se Laibach v začetku aprila podali na evropsko turnejo, na kateri so predstavili del programa, ki so ga lanskega avgusta izvajali v Pjongjangu. Zaključek turneje je bil v ponedeljek zvečer v veliki Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki je bila ob tej priložnosti razprodana, in že na začetku je bilo jasno, da je trboveljsko-ljubljanski kolektiv zelo uspešno ponovno zavzel osrednje prizorišče narodove elitne kulture, kamor sedaj nedvomno spada tudi sam. V slogu retroavantgardnega imperializma se je podobno zgodilo v številnih mestih, kamor jih je zanesla turneja »The Sound of Music«, s katero se zdi, da podirajo še zadnje okope popularne kulture in si podrejajo zadnji košček tistega, kar se je celo za Laibach zdelo nedotakljivo. Toda njih sedaj že preveč dobro poznamo, da bi lahko podvomili v to, da si upajo še dlje, in znameniti muzikal je prelahka tarča. Morebiti tako lahka, da si ga je celo Laibach vzel preveč na hitro, saj so bile priredbe iz filmskega muzikala dejansko najšibkejša točka celega koncerta, kljub temu, da so mu vsaj po vizualni plati pridale najbolj zanimive vsebine.

In prav vizualije so že od prihoda v dvorano, ob spremljavi originalnih pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje, obetale zelo zanimiv severnokorejski zasuk, ki pa je na koncu ostal dokaj neizkoriščen. Z drugimi besedami, bilo ga je premalo, še posebej, če povzamemo tematski plakat, ki je koncert oglaševal po prestolnici in pa neskončne možnosti, ki jih ponuja severno-korejska industrija propagandnih umetniških izdelkov. Takih, ki kar čakajo na laibachovski tretma. Ogromna cinema-skopska projekcija je povečini sledila tematskim sklopom koncerta, ki se je pričel z lepim odmerkom hrupa, tudi iz Steinwayevega velikega koncertnega klavirja, ki je bil po mnenju avtorja tukajšnje recenzije na koncertu vendarle premalo izkoriščen in je deloval bolj kot scenski element. Kot del scenografije moramo izpostaviti kraftwerjansko postavljeno zasedbo na izbranih sintetizatorjih zvoka in impresivni bobnarski bateriji v ozadju, vse skupaj pa je dopolnjeno z izdelanim programom odrskih luči, ki je filigransko naštudiran do zadnjega milimetra, do zadnjega bliska reflektorjev v smeri publike. V tem je bil Laibach vedno občudovanja vredna celostna umetnina in tudi ponedeljkov koncert je bil zavidanja vreden spektakel, dogodek, na katerem tisti večer ne gre manjkati. Dogodek, v katerem lahko uživa praktično kdorkoli.

In prav tukaj se pojavi prvi pomislek. Laibach je neujemljiva tvorba, ki protislovja srka vase in jih s pridom zasuka v svojo smer, tako da je koncert v Cankarjevem domu lahko prav delček takšnega početja. Ampak vendarle se nisem mogel znebiti občutka, da sedim med zelo anemično publiko, ki ne pozna skladb, ki si ne momlja besedil in ki ji je zvok »naštiman« malce prenaglas. Da ne bo pomote, koncert je bil ozvočen perfektno, filigransko, kar je na koncu potrdilo blago zvenenje v ušesih, kot se za koncert Laibacha spodobi. Ampak v avditoriju ni bilo zaslediti skoraj nobenega iskrenega užitka ob opresivnih zvokih, ki so povzemali različna laibachova obdobja. Na začetku skupek predelanih najstarejših pesmi, potem izbrani deli albumov WAT in Spectre, za katere pa se je zdelo, da niso povsem stekli, kljub zelo uvidevnim aplavzom. Sledil je skupek predelav, ki so ga verjetno izvajali tudi v Severni Koreji in za katerega bi si želel, da bi bil deležen veliko bolj iskrenega laibachovskega tretmaja, namesto površne patetike. Sem sodijo pesmi Do-re-mi, Edelweiss, The sound of music ter Climb every mountain, ki pa je že napovedal tisti del večera, ko na oder stopi duet Silence. Kljub temu, da sta bila severnokorejska sopotnika Laibacha, se je zdelo kot da je njun intermezzo popolnoma nepotreben, saj je bil z izjemo ene korejske narodne pesmi zasnovan kot posvetilo pred kratkim umrlim Tomažu Pandurju, Davidu Bowieju in Princeu?????? Zadnji je tukaj zapisan s šestimi vprašaji.

Tole se bo zdelo kot jezna in arogantna alter kaprica, ampak po njunem nastopu se je na nek način tudi Laibachu odprlo, saj je bil drugi del koncerta, ki je trajal dobri dve uri, tudi najboljši del večera. Sledili so namreč delček manj znanega projekta, izvedenega na Poljskem, pa nepogrešljivi Whistleblower in tako razmeroma hrupno in poskočno do dveh navdušenih bisov, kjer so poleg My favourite things odlično odzveneli B Mashina ter Life is life v res famozni izvedbi, kjer so šle končno pokonci dlake in kjer je Gallusova dvorana vsaj malce zavibrirala na sedežih.

In spet smo pri pomislekih in vtisih, ki jih dva dni kasneje še vedno spravljam skupaj. Mogoče je vse skupaj preveč spominjalo na rock'n'roll v žlahtni štadionski izvedbi, kamor sedaj v modernih časih zahajajo družine z otroki in celo tisti, ki jih le malce »matra firbec«. Ideološko je to za Laibach popolna zmaga. Sedaj res predstavljajo koncept, ki je absurdno sprejemljiv za najširše množice. Glasbeno pa se je vsaj za avtorja te recenzije Laibachova pot zaključila leta 1990. Po tem trenutku so dejansko le še koncept, ki se vedno znova reciklira in ponovno rojeva v različnih političnih kontekstih. Tega se Laibach še vedno loteva zelo spretno, kar nedvomno dokazuje tudi pot v Severno Korejo, kar je seveda genialna subverzivna poteza, s katero je Laibach le še bolj vseobsegajoč. Osvojili so vse totalitarizme, odpeli vse predelave najbolj znanih pesmi, ampak njihovi aranžmaji so še vseeno malce nerodni, preveč mainstream tehnaški in novodobno spolirani. Projekcije so fascinantne zaradi časovne natančnosti, sugestivnosti in velikanskega formata, ampak se vendarle zdijo kot iz nekega preteklega obdobja, mogoče iz kakšne »trance« zabave proti koncu devetdesetih.

Laibach je obrtniško zelo dober izdelek, pravzaprav vrhunski. Obisk njihovega koncerta bi priporočil vsakomur, a vendarle bi morali od Laibacha pričakovati več. Če se izrazimo v marksističnih terminih: zelo dobro in strokovno je poskrbljeno za bazo, pri nadstavbi pa jim je vsaj na ponedeljkovem koncertu malce zmanjkalo.

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Se sicer večinoma strinjam z recenzijo, zmotil me je predzadnji odstavek. Zakaj so po mnenju avtorja Laibach po letu 1990 glasbeno mrtvi? Oziroma če se izrazim drugače: niso Laibach že od vsega začetka bili le koncept?

Ali še drugače: že od vsega začetka je vse skupaj bila farsa.

Laibach so Kraftwerk za gluhe in (zelo) naglušne (in za filozofe, ki jim jih ni potrebno poslušati).

V 'totalno zaprto' S.Korejo jim je uspelo priti potem, ko so tam že nastopale folklorne (sic!) skupine z Zahoda. Od kdaj se Laibach dičijo z uspehom, ki zaostaja za folkloristi?

Teza: Severni Korejci so jih povabili, da bi svojim ljudem pokazali, kako odbijajoča je Zahodna pop glasba. Sodeč po odzivih poslušalcev, jim je to lepo uspelo. Kdo je torej koga izkoristil? Uboščki.

Laibach so na vsak način koncept ... ampak koncept z zelo dobro industrial glasbeno zapuščino, ki je zaznamovala njihove začetke. Leto 1990 pa je izšel album Kapital, ki je v glasbenem smislu prelomen Laibach album, saj se poigrava z elektronsko glasbo, ki je bila za tiste čase zelo napredna. Vsakemu fenu predlagam v ponovno poslušanje :)

Ne vem če znam in se mi da razložit, ampak po Kapital, morda na Nato, meja je samo malo premakljiva, je meja, po kateri gre za ponavljanje formule, pred njo pa je šlo za koncept, ki se je odražal tudi v glasbi. Torej ne samo malo kraftwerkovske priredbe, kjer je vse v izbiru pesmi in je slišati sploh ni več treba, ampak je že ustrezen način izvedbe pomenil nekakšen koncept, glasbeno pa so tudi do neke meje še znali predstavit neke ideje, ki so jih po neki točki samo še ponavljali. Skratka, tudi če ti je beden komplet opus od Laibach, še vedno precej stvari dokazuje, da se je tam nekje po koncu 'totalitarizma' nekaj prelomilo.

Aha, vidim, da se z Juretom kar strinjava, čeprav ga slabo poznam in ne poslušam njegove oddaje.

Kapital je izšele leta 92, ne 90. Res je bil elektronski sound h kateremu so se na njem obrnili za tisti čas svež in inovativen sam album mi pa ni baš posrečen. Men je njihov zadnji vrhunski izdelek Let It Be (88) čeprav tud Macbeth (90) ni za odpis.

Laibach je bil najmočnejši v svoji začetni diletantski fazi. Danes je žal le še izpraznjena perfekcija o tem kako močan bend je bil to v osemdesetih pa se lahko prepričamo če preposlušamo ta pred leti izdani vinilni box: https://www.discogs.com/Laibach-Gesamtkunstwerk-Dokument-81-86/release/3...

m3ja, ki je bila tule omenjena je čas, ko se je tudi samo delanje muske začelo vse bolje seliti iz domene lajbaha v domeno najetih muskonterjev/producentov.

Kaj pa vem, ne kupim te zgodbe o zlatih glasbeni eri Laibachov. Meni so Laibachi zanimivi predvsem kot to, kar so: popkulturni fenomen. In tam so odlični, vključno s koncertom v Severni Koreji, bedastami referencami na Snowdna, žice, napevi o smrti Evrope in podobno. (Samo en hint: berite recenzije zahodnih medijev njihovega zadnjega albuma - čislajo jih prav za to; v smislu, da so končno položili svoje politične karte na mizo.) Meni se zdi to veliko bolj pomenljivo od vsega glasbenega, kar so ustvarili.

No, poleg tega mi je ravno genialna ta njihov talent za vedno novo samoizumljanje, na začetku devetdesetih, kot tudi v dvatisočih. In ja, še vedno ga odlično nažigajo. Res je vse skupaj veliko bolj spevno in manj atonalno, manj noisersko. Ampak mene so v ponedeljek navdušili, še zdaj mi v glavi zvenijo nekatere pesmi.

Men je vseeno, kaj kdo kupi, jaz prodajam samo svojo delovno silo, kadar mi rata.

Zato pa ni nikoli ne boš bogat. Trik je v tem, da drugi delajo za tebe, ti pa pobašeš presežek. Kot Laibach.

Zreducirati Laibach le na popkulturni fenomen je čeprav po svoje najlažje popolnoma deplasirano. So seveda tudi in v zadnjem času žal predvsem to a so tudi v glasbenem smislu nadvse pomembni. Tudi jaz sem na koncertu (žal le na trenutke, predvsem v uvodnih predelavah klasik iz začetnega obdobja in v encorovskem Life is Life, ki ga v sicer odlični recenziji izpostavlja tud Jure) užival in to predvsem v muski in bistveno manj v spremljajočih vizualijah.Uživati v Laibachovem primeru šteje seveda le če se ti vsaj mal povzdignejo kocine, ostalo ne šteje.

Današnji Laibach je vrhunsko sproduciran in izveden pop za najširše množice začetni pa je bil nadvse avtentična in originalna avantgarda, v tem je vsa bistvena razlika. Danes se na njihovih koncertih uživa, v osemdesetih se je trpelo. Sam glede tega kaj mi je ljubše in pomembnejše nimam dilem. "No beauty without pain", kakopak. Publika v CDju je pač je bila tokratnemu eventu primerna. Dvomim da jih je bilo v dvorani več kot četrtina, ki bi bila sposobna preživeti brutalnost njihovih zgodnjih koncertov.

laibach is overrated since the beginning

baza-nadstavba je precej zastarel koncept, ki se ga ne jemlje več resno niti v najbolj ortodoksnih krogih.

a zdaj bo pa že vsak klinc v vsak zmazek se čutil dolžnega ufuravat marksistične koncepte, ker s tem izpadeš izobraženo in pametno in deluješ kot da poznaš več kot zgolj področje glasbe. in, vrli avtor, kaj bi naj pri laibachu po tvoje bila baza in kaj nadstavba, za katero "ni poskrbljeno"?

hahahaha saj ne morem verjet, kere bruke

se pa drugač strinjam z večino napisanega

Še bolj deplasirano je Laibach zreducirati na glasbeni fenomen.

Seveda. Vsaj tako celo ali še bolj. Gre za "gesamkunstwerk" a saj to vemo že o nekdaj.

Popr.: "Gesamtkunstwerk", seveda, gesamt....

Vrhunski koncert, čeprav sem pričakovala Kunst izvedbo - obdelavo filma/mjuzikla "Moje pesmi, moje sanje", ne pa le nekaj komadov. Kljub temu odličen performance.

Glede prelomnice 1990. ja, je bil šok, nekaj takega kot Prince na koncertu. Ampak, vsi rastemo, se razvijamo, se staramo...

Tisti občutek, ko slišim Cari amici... ta LP je moja mladost, moje sanje... Od takrat do danes sem se spremenila, zakaj bi Laibach lajnal isto?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness