Les Rhinocéros in Kombo B

Recenzija dogodka
29. 5. 2013 - 16.00

Menza pri Koritu, 28. 5. 2013

 

Ni mi sicer znano, po kakšnem ključu je organizator včerajšnjega dvojnega koncerta v Menzi pri Koritu sestavljal program. Ena ne-najbolj-umestna možnost bi lahko bila mladost muzikantov. A za nazaj je mogoče reči, da pa sta obe zasedbi včerajšnjega koncerta odigrali vsaka svoj delež v polnem zamahu, da se je v poznih urah odvil pravzaprav kar dvojni koncert brez hierarhije predvozačev in glavnih gostov. In ja – če sta obe zasedbi zavezani glasbeni improvizaciji le delno, pa zato nobene izmed njiju ni mogoče umestiti v zgolj en žanrski predalček. V tem smislu se neka rdeča nit ni niti izgubljala niti je ni bilo treba iskati.

Kombo B je eden od dveh derivatov glasbene delavnice Zlatka Kaučiča, ki tudi po pričevanju nekaterih protagonistov ostaja pomemben motor za glasbeno improvizacijo izven matičnih zasedb. Vendar je delavnica že pred časom prerasla vajeniške okvire in Kombo se je med drugim tudi v obliki posnetkov ustoličil kot prava glasbena in koncertna zasedba. Včeraj smo tako videli sestrski odvod Komba, ki pod imenom Kombo B združuje lepo število mlajših glasbenikov in glasbenico v zanimivo sestavo tokrat pretežno tolkalske zasedbe. 

Kombo B, ki ga vodi ravno prav ohlapno 'dirigiranje' Zlatka Kaučiča, poleg basista in dveh kitaristov sestavlja še 8 tolkalcev in tolkalka – včeraj jih je recenzentovo prvo štetje uzrlo šest –, vključujoč dve manjši bateriji. Treba je priznati, da taka sestava že v izhodišču zahteva precejšnjo uigranost in usklajevanje, za katero ne bi zadostovala le ena od običajnih porazdelitev vlog med protagonisti, kar pa dovoljuje tudi večji glasbeni razpon v sami igri. Da tu svojo vlogo igra tudi dinamika različnih osebnosti, ki v različnih kompozicijah poudarijo vlogo tega ali onega člana, ki za povrh v osprednjih tolkalskih vrstah tudi menjajo mesta, je zato v sami koncertni situaciji dejstvo, ki ga gre podrediti predvsem igri Komba B kot celote. Ta se je včeraj v prvem komadu naslonila na nekakšno domačo različico afrobeata, ohlapno naslombo na zahodnim ušesom prilagojene afriške godbe pa je že ironizirala vokalska aluzija nadaljevanja. Od tod dalje je ritmičnost ostala v ospredju večino časa, a zunaj lagodja poceni eksotike je ta tvorila zadostno ogrodje za občasne jazzovske obrate ter solistične prispevke preostalih treh strunarjev – četudi so se ti sukali v že slišanih smernicah jazz-rockovske fuzije. Zahtevnejšo nalogo – že omenjeno usklajenost – je zasedba reševala sicer s posredništvom dirigenta, a je vendarle Kaučič pri tem poslušno reduciral svojo vlogo predvsem na skrb za dinamiko, strah pred razpadom pa je bil očividno pri tem odveč. Kombo B si resda ne dovoli ostrejših eksperimentalnih izletov izven močne baze stalnega groova. Vendar pri tem ostaja zavezan dinamiki med protagonisti predvsem v okviru posameznih komadov in znotraj tega okvira ostaja živahen in živeč kolektiv.

Les Rhinocéros so obiskovalcem Menze in tudi širše že poznana ameriška trojka, ki se kljub mladosti svojih članov ponaša že z drugo izdajo za Zornovo založbo Tzadik. Če jih je kdo zamudil, ga lahko spomnimo tudi na že dlje prisotne Istrane East Rodeo v njihovi sedanji fazi, a v resnici washingtonski nosorogi premorejo precej več anarhičnosti in eksplozivnosti tako v repertoarju kot znotraj posameznih skladb. Trojka tako zelo suvereno prehaja med nojzersko-kitarskimi in z efekti podkrepljenimi zvočnimi bloki – in ti nimajo zgolj uvodniške vloge – v razgibano neparno drvenje rahlo balkanske orientacije. A če drugič v svojo zvočno maso vpeljejo še močne dub prijeme a la Dub trio ali pa se kar konkretneje spustijo v reggae vzorce, a pri tem ne zapustijo svojega primarnega, nojzersko-anarhičnega poskakovajočega elementa. Multižanrskost trojke tako ostaja zgolj zelo površen vtis, saj si Les Rhinocéros različne prijeme zgolj izposojajo za namene grajenja lastnega raztreščenega in kljub možnim asociacijam precej samosvojega zvoka. Zato jim je kljub pozni uri in zoprnemu terminu začetka tedna včeraj uspelo obdržati prijetno napolnjeno Menzo pozno v noč. Edini moment, ki je včeraj nastop trojke nekoliko po nepotrebnem brzdal, ostaja njihova zavezanost očitno albumski strukturi skladb, ki naj bi se tu pa tam gradila okoli nasnetih vokalnih delov v stilu „mi sicer igramo, a imamo tudi sporočilo – fuck off USA“. Nepotrebno, saj se Les Rhinocéros na odru preveč razživijo, da bi hoteli slediti vnaprejšnjim strukturam, poleg tega pa bend v živo ostaja dovolj prepričljiv in konsistenten, da tovrstnih pregovorno preslišanih vložkov niti ne potrebuje.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness