LIARS in THE PAINS OF BEING PURE AT HEART

LIARS in THE PAINS OF BEING PURE AT HEART

Recenzija dogodka
Liars, Szene, Dunaj

Klub Szene, Dunaj, 31. 10. 2012
 

Sredin večer pred dunajskim klubom Szene se morda ni začel ravno obetavno. O večeru ameriške verzije pusta ni bilo sledu, je pa veter prepihal slehernega posameznika pred klubom, pa še teh je bilo tik pred odprtjem bore malo. Na srečo je dunajski Szene prav prijeten klub. Nekaj med domačima Gala halo in Kinom Šiška. Sama dvorana je namenjena koncertom, hodnik pred njo pa služi kot garderoba, prostor za prodajo izdelkov nastopajočih in seveda druženju, ki se lahko nadaljuje še v malem barčku ali pa na prostornem vrtu, ki so ga pridno izkoristili kadilci.

Prve zvoke iz omenjene asketsko opremljene in v črno odete dvorane je oddal Anglež The Haxan Cloak. Ta je bil verjetno mišljen predvsem kot predvozač zasedbe Liars, a so ga vseeno posadili na otvoritveno mesto. V ravno prav kratkem setu je, pred črno-belimi izseki filmov in ob utripajoči stroboskopski luči, ustvaril atmosferično stopnjevanje, ki ga je spremljalo že kar lepo število obiskovalcev. Z majhnimi dodatki je iz prvotnega elektronskega brnenja ustvaril zanimiv glasbeni kos, ki ga je nato silovito odrezal in se za hip predal preizkušanju nizkih frekvenc prostora. Ta je zavibriral na vseh nivojih, Haxan Cloak pa je sintetične zvoke nato utopil še v obilici odmeva in zaključil svoj uvodni set.

The Haxan Cloak, Szene, DunajČe smo omenili, da je bil The Haxan Cloak verjetno mišljen kot primeren uvod v koncert zasedbe Liars, so to zmotili očitni outsiderji večera – newyorški indiepoperji The Pains of Being Pure at Heart. Verjetno so datum krčevito potrebovali in ga dobili v zadnjih trenutkih sestavljanja evropske turneje, saj so se tokrat tudi, edinkrat na turneji, odpovedali nastopu svoje predskupine Flowers. Omeniti velja, da je peterica The Pains of Being Pure at Heart dan prej nastopila v Kinu Šiška, kar je njihov frontman po koncertu komentiral s kratkim: »Ja, super koncert. Super ljudje.« Dunajski nastop The Pains of Being Pure at Heart je bil dejansko neke vrste prekinitev koncerta Liarsov. To je bilo očitno po medlem odzivu občinstva, ki se je hitro razredčilo. Suhljata peterica na odru je sicer suvereno odigrala svoje posvetilo zapuščini neodvisnega popa in rocka ter se potrudila pri komunikaciji z občinstvom. A žal brez kakršnegakoli naboja. Brez energije. Enolično. Dinamika koncerta je bila precej monotona in tudi, ko je zasedba ujela kak svetel trenutek, je ta nemudoma zbledel v ponavljanje že slišanih vzorcev. Kot posvetilo legendarnim Smithsom, a brez jajc in brez karizme.

The Pains of Being Pure at Heart, Szene, DunajGotovo pa brez jajc in karizme niso prav tako v New Yorku rojeni Liars. Ti so namreč oder zavzeli kot se spodobi in že v prvi minuti dokazali, da so bend spremenljivk. Če so še lani na šibeniškem festivalu Terraneo raztrgali v rockovsko elektronski formi, je tokrat uvod zabobnel kot podivjan techno party z dvema didžejema in pobesnelim Angusom Andrewjem na vokalu. Ta je šamansko stresal roke in razodeval svoje ideje. V ozadju smo lahko spremljali vadbeni prostor benda – serijo posnetkov nekega dneva, ko so poprijeli za vse instrumente, premikali opremo in na zidu razkrili svoj novi tridimenzionalni L znak. Na videu so malce poskakali, pometali nekaj činel in se celo prehranjevali. Vse v enem kadru. Z nekaj malega montaže. Tako preprosto, a obenem tako genialno. Zanimivo ozadje je potrjevalo njihovo glasbeno nemirnost. Aktualni album WIXIW, ki na studijskem zapisu zveni prijetno nežen, je v živo toliko bolj garažno elektronski. Punkovski!

Trio se je sprehodil tako med skladbami z večine albumov kot tudi med večino instrumentov. Če je bobnar Julian Gross koncert začel kot manipulator zvoka in se pozneje usedel za svoj primarni instrument – bobne, smo ga vmes ujeli tudi na basu. V svojem kotu na desni strani odra je ostajal Aaron Hemphill. Tam je imel na voljo prav vse. Od kitare, prek synthov do bobnov in činel. Angus Andrew se je zadrževal na levi strani odra, kjer se je s prsti sprehajal po raznovrstnih elektronskih zvočnih pripravah in na koncu celo zrušil na tla eno izmed klaviatur. No, vmes je poprijel tudi za kitaro, ko pa ni bil zaposlen z instrumenti, se je sprehodil na sredino odra, dvigoval roke v zrak in zasanjano poplesaval.

Liars, Szene, DunajSpodobno oblečeni Liarsi, s kravatami ali pa s sijoče belimi čevlji, so zveneli ravno obratno kot so bili videti. Surovo. Divje. Ponorelo. In takšno je bilo tudi vzdušje v polni dvorani. Občinstvo jim je sledilo, dvigovalo roke in se ravno dobro ogrelo, ko so napovedali, da imajo pripravljena le še dva komada. Po dobre pol ure trajajočem šoku so oder zapustili. Kot se po filmskem viharju spodobi, so se na oder vrnili s pomirjujočo Who Is the Hunter. Za zaključek pa občinstvu podarili še skladbo The Other Side of Mt. Heart Attack. Z obrazložitvijo, da tega nikoli ne igrajo v živo. Češ, danes bomo kratki, ampak tale je za vas. In če internetni viri držijo, je letos komad v živo res zazvenel prvič.

Dobrih 50 minut je trajala zvočna pustolovščina z lažnivci, ki so občinstvo pustili v malem šoku, krike po še pa je prekinila glasba iz ozvočenja. Tista, ki da vedeti, da je konec. Zares. Pa kaj! Čutiti je bilo, da se je splačalo. Tudi tistih 10 ur vožnje iz Ljubljane do Dunaja in nazaj, za 50 minut koncerta, je bilo vrednih. Bendov, ki pridejo, brez kompromisov razsujejo in se kljub vsem glasbenim vzorcem in kljub vsem pričakovanjem obračajo po lastnem vetru, je pač malo. In Liars so gotovo eni izmed njih. 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

V resnici je bilo še boljše kot piše.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.