lll人

Recenzija dogodka
4. 5. 2016 - 17.30

Pocket Teater Studio, Ljubljana, 3. 5. 2016

 

"From subterranea, sweat, haze and dedication [...]",

"[...]something to chew[...]"
 

Včeraj se je v Pocket Teater Studiu zgodil koncert tria lll人, ki ga tvorijo Seymour Wright z alt saksofonom, Daichi Yoshikawa z elektroniko oziroma zvočniki, feedbackom in objekti ter Paul Abbott za bobni. Trio je v Ljubljani nastopil že leta 2013, posnetek tistega koncerta pa je med drugimi izšel na lanski plošči »Vjerhanxsk«. Sicer pa je bil tokratni dogodek v sklopu cikla Fri Forma, ki se seli po različnih prizoriščih, na tej manjši, do sedaj bolj gledališču namenjeni lokaciji pa se je dogodil drugič.

Na koncert sem šel če ne ravno obremenjen pa vsaj zavedajoč se lastnega upadlega zanimanja in/ali odtujenosti od velikega dela aktualnega dogajanja znotraj sfer tako imenovane svobodno improvizirane glasbe. Vedel pa sem tudi, da od teh nenavdihujočih premis trio lll人 znatno odstopa, in njihov prejšnji koncert, kot tudi pogovori s člani, predvsem saksofonistom Seymourjem, mi je ostal v kar najboljšem spominu. Trio že nekaj let udejanja kontinuirano igralsko prakso, ki pa se dolgo v glavnini ni dogajala izrecno javno, temveč privatno oziroma polodprto. Enormni količini igranja navkljub so njihovi koncerti relativno redki, v teh koncih pa še toliko bolj. O razlogih za to lahko špekuliramo, še bolje pa, da dogajanju prisluhnemo in razbiramo tudi kriptične črkovne in besedne informacije, s katerimi prečijo svojo dejavnost znotraj pojavnosti na spletu in v grafičnih aspektih plošč.

»Something to chew on,« pravijo nekje in lll人 dejansko poprisotijo neko arhetipno preokupacijo z materialom – kaj ta je, kaj se z njim počne, kako se ga mikasti, kako se ga sploh konstituira v pretoku bivanja. Pri tem pa v njihovem primeru ne gre za demonstrativno »poigravanje«, »raziskovanje« ali pa predočevanje plitke domiselnosti, ki bi bila ločena od vpetosti v neke širše, večsmerne časovne linije zgodovinskosti ekspresij in prihodnostne potencialnosti. V njihovi igri je grobost, ki je toliko ekspresivna kot tudi neizprosen rezultat samega procesa postajanja, procesa generiranja, zbira in zavrženosti, previdnega rokovanja z galvaniziranimi odpadki. Neizprosna pa je tudi njihova interakcija, ki to v širšem in globljem čustvenem smislu vsekakor je, ni pa lahkotna ali prestrašeno umikajoča se.

Koncert, ki ga s konvencionalno impresionistično terminologijo ne bi bilo preveč smiselno povzemati, so Wright, Yoshikawa in Abbott zastavili obenem povsem isto in divergentno glede na njihov koncert iz leta 2013. Kljub temu so bile kvalitete brezčasnih podob padca bobnarskega seta po stopnicah ali vlečenja crkovine po asfaltu nedvomno prisotne, le zgoščevale in reiterirale so se na tokratnemu trenutku lasten način. Gertrude Stein je nekje zapisala, da repeticija ne obstaja, obstaja le vztrajnost. In to je precej primerna senzibilnost, ki se pusti vtreti oziroma spustiti skozi včerajšnje, pravzaprav pa tudi še današnje doživljanje.

Vztrajnost Yoshikawovih sestavljanj in prevrnitev, sproženih in iz-rok-spuščenih mikrofoničnih tuležev s koncem v abruptnih treskih ter predvsem neizprosna akumulacija krikov, ugrizov in krožečih brnenj Wrighta vsekakor potrjujejo izjavo slednjega, ki pravi, da bi svoje početje še vedno označil z besedo »jazz«. Seveda je Wrightova izjava globoko zgodovinsko in tudi osebnodnevniško informirana, intertekstualna, predvsem pa zaznavajoča in izkustvena. Ravno razširjanje in razpirajoče de-utelešenje ekspresivnih količin saksofonističnega kričavega dinamizma, ki je tudi metatekstualni krik, na tujo, drugačno, nesigurno, ranljivo, obenem pa okrutno vsiljujočo mrežo je ena od srčik početja, ki smo mu bili priča včeraj. Globinsko vznemirjenje in širjenje gomazečega užitka po trenutnem telesu pišočega ni izhajalo iz navdušenja nad navidezno osvobojenostjo ali »neidiomatskostjo«, temveč ravno iz hudo kompleksne multitude sklicev in umeščenosti v neke tokove – tokove jazza, improvizacijskega instrumentalizma, premika v sekularno ritualnost, okruške spiritualnosti mesa in srečevanja natrganin duhov.

Koncert se je na določeni točki končal, vendar se tudi ni.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.