Manu Chao La Ventura

Gospodarsko razstavišče, 10. 9. 2013

Odločitev, ki jo je organizator prinesel večer pred željno pričakovanim ljubljanskim nastopom globalnega francoskega zvezdnika španskega porekla Manu Chaa, da koncert zaradi napovedanega dežja preseli s predvidenega prizorišča na prostem pred Cvetličarno v veliko dvorano Gospodarskega razstavišča, je bila s stališča same izvedljivosti koncerta nesporno prava, po drugi plati pa je imela konkretno slabšalne posledice na zvočno doživetje glasbe, ki jo je v dolgem in intenzivnem nastopu izvedel Manu Chao s tričlansko skupino La Ventura. Dvorana A Gospodarskega razstavišča ni znana po dobrem zvoku, saj se ta odbija od sten kovinske škatlaste dvorane, in tudi včeraj ni bilo nič bolje kot na drugih koncertih, ki jih je že gostil ta prostor, ki premore prostora za kakih 4000 obiskovalcev. V zelo dobro napolnjeni dvorani, skorajda do konca izrabljene kapacitete, se je energični zvok skupine kot ping pong žogica odbijal od sten in ni imel lahkotne prožnosti, ki je značilna za poleta polno multižanrsko glasbo multikulturnih Francozov. Če bi se koncert zgodil na prostem, kot je bilo sprva mišljeno, in bi svobodnjaški zvoki teh globalno popularnih antiglobalistov   svobodno leteli po zraku, bi bilo doživetje neprimerno boljše. Kako to zveni in kako je to lepo, smo lahko videli pred dobrim desetletjem v Križankah na prvem domačem antologijskem srečanju s skupino.

In vendar se Manu Chao La Ventura kot prekaljeni, super profesionalni izvajalci, ki so preigrali vse kontinente, ne pustijo motiti, na poskakovanje in žur pripravljeno ljubljansko občinstvo pa prav tako ni obupavalo niti zaradi slabega zvoka niti zaradi izjemne sopare v škatli na Gospodarcu.

Po predolgem uvodnem delu koncerta s predskupinami Hex in Red Five Point Star sta deset čez deseto na oder najprej prišla ogrevat občinstvo bobnar in basist, ki je občinstvo pozdravil z lepim nagovorom »dobro veče, Ljubljana« s pohvalnim hrvaško srbskim naglasom, nekaj minut po tem, ko je dvorana že lepo in enotno poskakovala, pa je Manu Chao pozdravil občinstvo s podobnim pozdravom s tako rekoč brezhibnim bosanskim naglasom. Ljubljana je bila včeraj verjetno največkrat izgovorjena beseda, morda celo večkrat kot beseda Slovenija v celjski dvorani na tekmi proti Poljski. Manu Chao in njegovi vedo, kako se podžiga in skandira in v znaku upanja in zmage v zrak dviguje stisnjena pest. Dobri dve uri in pol dolg koncert so razdelili na tri sklope. Prvi, najdaljši, je bil navijaško, poskočno »pogoističen« z glasbenimi vzorci pesmi, ki so se dosledno ponavljali, pri čemer so se bobnarsko hitri deli izmenjevali s sinkopiranimi, plesnimi, zibajočimi sredinami skladb ter znova hitrimi zaključki za veseljačenje in stadionsko, protestno, razgreto, skupinsko prepevanje napevov. V drugem delu so umirili tempo ter predstavili skladateljsko in izvedbeno nekoliko bolj zahtevne pesmi, v tretjem delu pa je tudi kitarist La Venture tako kot sam Manu prijel za akustično kitaro in je bend tako podal najbolj sočen in topel del večera s pesmimi za taborniški ogenj. 

Manu Chao govori glasbeni esperanto za potlačeno planetarno večino. Kot pesnik se je razvil v resničnega globalnega multikulturnega umetnika, ki razume dušo in pozna notranjo moč malega človeka. V svojem nastopu in izvedbi je združil protestne, uporniške prvine velikanov, kot sta Bob Marley in Joe Strummer, konec koncev niti podoba mladega uporniškega Dylana ni prav daleč od njegovega sloga, in je postal svojevrstna ikona moderne urbane protestne godbe. Včeraj je naredil vse, da bi upravičil pričakovanja. S tričlansko La Venturo, ki je zares le osnovno  jedro njegove glasbene bande, je priredil doživet in strasten maratonski koncert. Sicer pa se umetniki, ko zasledujejo pričakovanja, lahko ulovijo v zanko lastne uspešne formule. Manu Chao La Ventura so bili včeraj blizu temu, da padejo v past samoponavljanja.