Megadeth, Negligence

Kino Šiška, 3. 6. 2012

Zadnja leta so ob upadu dohodka od prodaje plošč razne glasbene skupine začutile, da je za preživetje nujno nenehno odrsko udejstvovanje. In tudi Megadeth, ki so v svoji 30 let trajajoči karieri prepotovali ves svet in si seveda s kultnimi ploščami a la Peace Sells … But Who's Buying, Rust In Peace in Countdown To Extinction zagotovili nesmrtno zapuščino, vedo, da sedenje doma ne koristi nikomur. Okrepljeni z zadnjo ploščo, 13, ter dejstvom, da je letos dvajseta obletnica megauspešnega albuma Countdown To Extinction, so se Megadeth ponovno odpravili v Evropo in seveda zavili tudi k nam.

Marsikdo se seveda pritožuje, da danes lahko vidiš Slayer, Metallico ali Iron Maiden praktično vsako leto v tebi najbližji areni, dvorani ali klubu. In tudi za Megadeth so se pojavile podobne misli. ''Saj smo jih videli leta 2010 v Ljubljani in lani v Zagrebu …'', smo lahko slišali marsikoga. A razprodana dvorana Kina Šiška je pokazala, da so Megadeth vseeno vredni vsakega ogleda in tako mlado občinstvo kot stari prdci so včeraj ponovno ugotovili, da to drži stoodstotno.

Nabito dvorano so najprej pretresli domači thrash metalci, Negligence, ki so – če še ne veste – prvi slovenski metal bend, ki je podpisal s kultno metalsko založbo Metal Blade, ki je nekoč davno v zvezde izstrelila Metallico, Slayer ipd. Štirideset minut dolg nastop se je tako vrtel okrog drugega albuma, Coordinates Of Confusion, ki jim je prinesel dotični ''deal'' z založbo. Ker Negligence v Sloveniji ne nastopajo več tako pogosto, je težko trditi, da je bend pač odšpilal standardni nastop. Lahko pa trdimo, da vsaj z začetka ni bil eden najboljših. Namreč, zvočna podoba dvojnega kitarskega napada je ob prevladujočih nizkih tonih kar klicala po jamranju. Bobni so bili preveč naglas, bas se je izgubil v vsesplošni umazaniji tonov, le vokalist Alex je stvar reševal z nenehnim tekanjem po odru, odlično in sproščeno komunikacijo in divjanjem, ki je v tek pognalo kar nekaj mladcev na podiju. In prav s tem so Negligence ob komadu Dysharmony kar naenkrat utrdili tudi zvočno sliko in fantje so pokazali, kako se zadevi streže in ostanek nastopa je bil mnogo boljši. Odlične solaže, vidni užitek mož na odru in nenehni ''mosh-piti'' pod njim in seveda neutrudljivi frontman so vtis v drugi polovici nastopa izboljšali za 666 odstotkov.

Seveda pa smo energijo hranili za ameriške legende Megadeth, ki so sprva tudi imele težave z zvokom. Namreč, prve tri pesmi so se kar izgubile v hrupu basov in šele s pesmijo In My Darkest Hour je ime Megadeth zasvetilo v vsej svoji slavi. Zanimivo je to, da frontman Dave Mustaine po vseh letih drogeraških in pijanskih razvratov, eni klinični smrti, nekajkratni rehabilitaciji, in ne nazadnje tudi operaciji hrbtenice, še vedno poseka marsikaterega metalca na odru. Resda ni več tako energičen, a njegov vokal je še zmeraj prodoren, njegova komunikacija na ravno pravem nivoju, njegovo igranje pa takšno, da človek ob pogledu na plesanje prstov po vratu kitare ne more, da ne bi orgazmiral. In čeprav je Dave kljub karizmi in energičnosti bil še najbolj miren in vizualno izstopajoč član benda, je seveda ves čas bil v ospredju.

Marsikdo je pričakoval, da bo izrekel kakšno krepko na račun Metallice, morda tudi, da bo komentiral svoje verske nazore oz. da bo širil kakšno republikansko propagando. A temu se je – kljub nekaterim poskusom izzivanja s strani nekaterih bedakov v publiki – lepo in elegantno izognil. In tako nas je s svojimi sobojevniki vodil najprej skozi novo ploščo, 13, nato skozi uspešnice legendarnih Rust In Peace in še posebej Countdown To Extinction, iz katere smo slišali marsikateri pozabljeni hit, seveda pa so bili tu še ustaljeni hiti Trust, A Tout Le Monde (izg. v francoščini: a tu le mon), Peace Sells … in še kak. Brez odvečnega pompa so za konec odigrali še Holy Wars … The Punishment Due, največji odziv ljudi pa je seveda imela himna zatiranih množic, Symphony Of Destruction, ob kateri je folk ob spremljavi melodije skandiral MEGA-DETH, MEGA-DETH … kar je seveda izum argentinskih MEGA-fenov, ki je zabeležen na predzadnjem DVD-ju in so ga tudi druge publike z veseljem pobrale. Bend je seveda bil vidno ganjen in navdušen.

Seveda, Megadeth pa ni le Dave Mustaine. Ob njem je povratnik, soustanovitelj in Davov najboljši prijatelj, David Ellefson, ki ne samo da igra odlično, ampak se ves čas giblje, poje, navdušuje množice in skrbi, da z bobnarjem Shawnom Droverjem res držita odlično ritemsko podlago. Na račun bobnarja pa lahko pade marsikatera kritika. Res je, da Shawn Drover igra točno, močno in samozavestno, ampak po bobnarju, kot je bil Nick Menza, je Drover na pogled živi dolgčas. Kot robot, skratka. Ampak na koncu koncev, pri bendu a la Megadeth, boben resda nikoli ni bil v ospredju. Na koncu pa bi rad izpostavil tudi odličnega Chrisa Brodericka, katerega kitarsko masturbiranje je vrhunsko in nepretenciozno. Človek zna napumpati gledalce z energijo, ki jo z vsakim tonom oddaja tudi sam. Brezhibno soliranje, odlično spremljevalno petje in širok nasmeh, so definitivni atributi, zakaj je Dave Mustaine tako navdušen nad njim.

Za konec omenimo, da je levji delež vsega pozitivnega dala navdušena publika iz raznih držav, ki je pela, skandirala in spremljala vsak ton vsakega inštrumenta. Norija ljudi je bila neustavljiva, a civilizirana, vidno navdušen bend pa je zagotovil svoj povratek. In tako je prav!