Ment Ljubljana 2020, koncertni program, prvič

Ment Ljubljana 2020, koncertni program, prvič

Recenzija izdelka

5.–7. 2. 2020, različne lokacije, Ljubljana

 

Za večino ljubljanskih glasbenih entuziastov je bilo najpogostejše vprašanje preteklega tedna “Ej, kaj boš gledal/-a na Mentu?” Festival je že zadnjih nekaj let poskrbel za tri dni tekanja po lokalnem klubovju in zdi se, da njegova popularnost oziroma obseg vsako leto le raste. To je zanimivo tudi zaradi dejstva, da festival v večini gosti manjša glasbena imena, ki so na dobri poti, da postanejo več kot to. Vseeno se zdi, da gre popularnost festivala pripisati tudi dejstvu, da pri nas žal še vedno nimamo festivala, ki bi gostil tuja imena iz širšega miljeja alternativne glasbe v kombinacijah z domačimi izvajalci, kot to dela denimo In Music v Zagrebu ali Exit v Novem Sadu. Ali je to razlog, da si je Ment zagotovil tolikšno pozornost domače publike in da se včasih zdi, da pozabljamo, da gre v osnovi za showcase festival? Ne vemo, a zanimivo bi bilo videti situacijo, v kateri bi moral za pozornost tekmovati še z nekaj drugimi konkurenčnimi subjekti.  

Prvi dan letošnjega Menta se je že standardno odvil zgolj v Kinu Šiška. Festival so odprle Dakh Daugthers, ki so, podobno kot lani sestrski bend DakhaBrakha, precej raztrgale - ne zgolj v metaforičnem smislu: med svojim kabarejskim koncertičem so raztrgale celo strune in žime lokov, s katerimi so igrale na svoje godalne instrumente. Koncert je, tudi zavoljo gledališkega ozadja ustvarjalk, minil kot eden vizualno privlačnejših nastopov letošnjega festivala. Dogajanje se je nato nadaljevalo v spodnji dvorani, kjer so nastopili Lalalar iz Istanbula, ki so predstavili svojo dozo zmešane plesne glasbe, dišeče po začimbah z Bližnjega vzhoda.

Glasbeno potovanje po moskovskem kaosu
 / 4. 2. 2020

Četrtkov večer smo nato v nizkem štartu čakali v Kinu Šiška, kjer so dogajanje odprli Rusi Inturist, v primeru katerih je bilo zavoljo njihovega improvizacijskega pristopa težko zgraditi prava pričakovanja. Bend namreč slovi po tem, da je vsak njegov nastop zaznamovan z določenim vložkom, pogojenim s hipnim občutkom prostora, v katerega vstopa. A ker je bend tokrat bolj kot ne igral skladbe s svoje zadnje plošče Ekonomika, je kvaliteta njegovega nastopa zavisela pretežno od tehnične jazzovske preciznosti, s katero je uspešno zadovoljil predvsem tiste poslušalce, ki so si želeli svežih nepredvidljivih glasbenih podvigov, kljub navideznemu kaosu sestavljenih v dovolj logično urejene kose.

Ne glede na nekoliko nerodno zgodnjo formacijo občinstva, ki v sebi na začetku še ni imelo dovolj promilov, da bi bilo življu za njegovo okolico dovolj vseeno, se je to že po prvih par komadih plesno razživelo in v enakem slogu nadaljevalo vse do konca nastopa litvanskega benda Solo Ansamblis. Bendova naraščajoča baza fenov jih je stilsko opredelila kot sad dance band, kar dejansko jasno demonstrira tisto, kar je v njegovem izrazu najbolj bistveno. V snopu luči in megle ter s kombinacijo analognih sintetizatorjev in digitalnih matric, v katerih so se vili tudi vokali, je bendov performans, ki bi ga lahko umestili nekam med darkerije sentimentalnega techno rejva in zametke melanholičnega post-punka, publiko hipnotiziral vse do zadnjih petih minut nastopa. Takrat smo namreč v stanju zibanja ob raztegnjenem dronenju in privlačnih vocoderjih še vedno naivno upali, da nam bodo postregli s še, a vendar so nas pretentali ...

Kratek intervju z litvansko dark-wave post-punk senzacijo
 / 6. 2. 2020

Vračamo se spet k uvodnemu večeru v Šiški s Kamaalom Williamsom, ki nas je prav slavnostno nahajpal z do danes že ikoničnim stavkom »Let's talk about Brexit,« ki mu je v značilnem zvenu, vrednem več kot tisoč besed, odgovorila električna kitara - memememem. Ok, Brexit je pač meme, a tudi o Mentu, o katerem teče beseda danes, bi v določenih instancah lahko govorili enako. Memeji morajo delovati učinkovito, in le kaj bi lahko ob beloruskem post-punk new-wave boy bendu Molchat Doma delovalo bolj učinkovito kot frontmanova apropriacija ikoničnih odrskih mimik Iana Curtisa. A ker je šlo za nastop, utemeljen predvsem na proizvajanju užitkov, so ti gibi delovali tudi do neke mere sfrizirani. Frontman je zavzel suverenejšo držo in intimnejšo komunikacijo s publiko in prav tako med nastopom ni doživljal epileptičnih napadov, čeprav morda na showcase festivalu tudi takšna poteza ne bi izpadla iz konteksta. No, po zaslugi YouTubovih algoritmov in enostavnih, a privlačnih, čeprav že slišanih sintovskih pop linij in izrazito basovskega vokala, je bend dosegel točno tisto, kar je pričakoval, in publika je fasala točno tisto, kar je želela. Molchat Doma niso odigrali le koncerta, ki je Gala halo napolnil z mladostniško energijo, v kateri je umanjkalo le metanje modrcev na oder, temveč je izpeljal predstavo z jasnimi, vnaprej določenimi konsekvencami, utemeljenimi z marketinško strategijo in sodobno estetizacijo post-punkovskega sloga, ki je nekje v času izgubil svojo notranjo vrednost in postal meme. In memeje imamo vsi radi, valda …

Po naključju ali ne je bil četrtkov Ment izrazito kitarsko naravnan. Program v Gala hali je obetal veliko, večer pa so odprli koroški 7AM. Band je javnosti nedavno ponudil svojo drugo ploščo, katere večji del je tokrat predstavil tudi v živo. V oči je sicer bil kontrast med bandovo izrazito DIY etiko, ki ni ravno skladna z industrijsko usmeritvijo festivala, kar pa niti ni tako zelo važno za bend, ki se v nobenem primeru ne bo trudil biti očarljiv. Za to tudi ni bilo prave potrebe, koroški trio namreč zadene vse, kar more, že z glasbo samo. Iggyjeve bradavice iz naslova albuma so skrili za valove fuzza in phaserjev, nabito Gala halo so navdušili. To je bil ponoven dokaz, da gre za eno močnejših kitarskih zasedb zadnje domače generacije.

Vmes smo skočili do Menze pri Koritu, v kateri so oder že razgrevali očki Čao Portorož. Band v srednjih letih s sicer veliko odrske kilometrine, ki pa ga je marsikdo že odpisal - zadnjo ploščo so namreč izdali davnega leta 2013. A brez skrbi, dečki so nazaj s svojim svežim tretjerojencem POP, ki so ga tokrat z odra veselo razkazali vsem prisotnim. Vsem prisebnim so prikazali samozavesten nastop, vidno so se zabavali in res jih je bilo veselje gledati.

Ker pa je Ment festival skakanja in hipnega okušanja, smo vmes skočili nazaj v Gala halo, kjer so že igrali Angleži Black Country, New Road. Gre za trenutno enega bolj vročih in obetavnih mladih bendov iz Velike Britanije, za bend, povezan s še z enim vročim otoškim imenom - zasedbo Black Midi. Za razliko od kolegov so Black Country, New Road sicer bistveno manj rockerski, a zato nič manj udarni. K svoji glasbi pristopajo v precej avant formatu, vokalist večino časa recitira in skoraj ne poje, kadar seveda ne piha v saksofon. Bend združuje precej raznolike žanre - od slintovskega živčnega nojz rocka, godalnega klezmerja in konvencionalnejših rockovskih prijemov, vse do čistih prostih impro momentov. Gotovo je bil to eden izmed glasbeno intenzivnejših in bolj zapomnljivih nastopov četrtkovega Menta. Vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti, je le, v kolikšni meri tak band sploh sodi na festival, kakršen je Ment. Večina koncertov je omogočala brezskrbno prehajanje med dvoranami brez povzročanja občutkov, da smo nekaj zamudili, Black Country, New Road pa so od nas v tem kontekstu terjali brezkompromisno pozornost in koncentracijo. In tistemu, ki jim je dal več časa, so omogočili resnično edinstveno izkušnjo.

Četrtkov večer se je zaključil nekaj po zgledni drugi uri. Večina bolj žuratorskega programa je bila smiselno vstavljena v petkovo noč, da se obiskovalci ne bi že predhodno iztrošili. O zadnjem dnevu festivala pa bomo poročali jutri, v drugem delu recenzije, ob isti uri, na isti frekvenci - 89,3 MHz-a Radia Študent.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness