MESTO ŽENSK/FRIFORMA/DEFONIJA: VEČER IMPROVIZIRANE GLASBE

Recenzija dogodka
19. 10. 2017 - 14.30

Klub Gromka, 12. 10. 2017 

 

Danes se z recenzijo vračamo še v prejšnji teden koncertnega in festivalskega dogajanja v Ljubljani. Obudili bomo namreč spomin na četrtkov koncert, ki se je odvil v Klubu Gromka. V koprodukciji Friforme, Defonije in Festivala Mesto žensk smo imeli v tej noči priložnosti slišati kar šest improvizatork z različnih vetrov in v različnih kombinacijah.

Osrednja vloga je sicer pripadla legendarni vokalistki Ute Wassermann, ki je v predhodnih dnevih vodila tudi vokalno delavnico, na kateri so udeleženke in udeleženec raziskovali širine in ožine svojih glasov. Wassermann je močno oblikovala Akademija za likovne umetnosti, ki jo je obiskovala v Hamburgu. Prav tam se ji je zgodil prestop iz glasbenega v zvočno, sprva preko polja zvočnih umetnosti, nato pa se je osredotočila na raziskovanje glasu. Četrtkov večer je Ute tako otvorila s solo nastopom, ob katerem smo bili z lahkoto očarani nad njenim širokim razponom razširjenih vokalnih tehnik, prežetih s karakternimi igrami in zrnom humorja. Vseeno pa gre omeniti, da so glasovni efekti tu pogosto zapadli v vse preveč poznano zanko zvočne fascinacije. Wassermann glas osvobaja tradicionalnih vlog in mu dopušča svobodo gibanja, a vzporedno se postavlja tudi vprašanje identitete. Kot begunec v tujih deželah, kot igralec v objemu neskončnih vlog. Seveda, tudi to je identiteta.

Za Wasserman sta v duu nastopili Elisabeth Harnik za klavirjem in Nina Polaschegg na kontrabasu. Odlična avstrijska naveza, ki je svojo brezmejnost odzvočila tudi v Gromki. Glasbenici sicer že dolgo sodelujeta v triu z izvrstno saksofonistko Tanjo Feichtmair, a tokrat sta prostor in čas zapolnili sami. Čeprav se je zdelo, da je glasbeno dogajanje vodila predvsem Harnik, je Polaschegg vedno znova preizpraševala zastavljene glasbene pozicije in tako s pozicije spremljevalca subtilno spreminjala glasbeni tok. Harnik, sicer znana klasična pianistka in skladateljica, je improvizacijo vodila skozi mešanje pristopov in zrelo raziskovanje, vseskozi je ohranjala neutrudno živost zvoka, ki se ji je prav tako neutrudno približevala in oddaljevala Polaschegg.

Temu odličnemu koncertu pa je sledil ne tako posrečen set treh glasbenic. Luisa Tucciariello za mikrofonom in mešalko, Alison Blunt na violini in Hannah Marshall na čelu. Gre za londonsko navezo, vse tri glasbenice namreč delujejo ali so vsaj neko obdobje delovale tam. Blunt in Marshall sta že sodelovali tudi pred tokratnim nastopom, Tucciariello pa je bila neznani element enačbe. Set se je odvil skozi pogosta, a neuspešna drezanja Marshall, da bi spodbudila zastajajočo vokalno linijo. Blunt se je poljubno pridruževala enkrat Marshall, drugič Tucciariello in prevzela vlogo mediatorja. Trojica se je tako precej neuspešno prebijala skozi mučen, dolgotrajen zvočni proces, po katerem je sledila kratka pavza, nato pa še trije koncerti.

Glasbeni večer, ki se je prevesil v noč, je nadaljeval trio Wassermann, Harnik, Polaschegg. Če smo z duom Harnik-Polaschegg jasno razbirali subtilnosti odnosa med glasbenicami, se je v improvizirani igri omenjenega tria predvsem spoštovanje. Wassermann je prevzela vodilno vlogo in vseskozi oblikovala glasbeni tok. Harnik je v ospredje stopila le ob premorih Wasserman, Polaschegg pa je bogatila zvočno podobo vstopajoč iz podtalja tistega, kar se je dogajalo na površini. Spoštovanje, v tem primeru preveliko, je ustvarilo distanco do Wassermann in jo postavilo v očitno vlogo vodje. To je onemogočilo preigravanje med glasbenicami in utrdilo pozicijo glasu kot osrednjega akterja. Trio je sicer zvenel zanimivo, vendar mu je umanjkalo pikantnosti, kakršna pa se je v kar najbolj nenavadni maniri razkrila že z naslednjim triom Blunt, Marshall in Harnik, ki je v ospredje postavil izjemne detajle prispevkov vsake izmed glasbenic. Z takšno demonstracijo volje, izigravanja, spremljave, tišin, vzpodbud in raziskovanja je trio kljub precej dolgemu setu ponovno oživil večer. Sledil je še nastop udeležencev vokalne delavnice Wassermann, ki je dogodek zaokrožil s skupinskim oglašanjem desetih glasov. Skozi tri kompozicijske zasnove so se nam razkrili mnogovrstni karakterji članic in članov tenteta.

Kljub dolgi četrtkovi noči nas je nekaj izkušenih koncertov poživilo še za nekaj dni. Odlične glasbenice, med katerimi smo imeli nekatere priložnost prvič slišati v Sloveniji, so nam poleg odličnega večera pustile tudi nekaj stvari za razmislek. Seveda pa ne gre zanemariti dejstva, da je osebnosti, kot je Ute Wassermann, vselej vredno slišati tudi v živo na domačih tleh.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.