Oneothrix Point Never, Ontervjabbit, Your Gay Thoughts

K4, 11. 10. 2012

Včeraj zvečer je K4 v sodelovanju z Bubo gostil enega bolj ugledanih artistov mejnega področja, skritega med sredinsko in eksperimentalno elektronsko glasbo, Daniela Lopatina alias Oneothrix Point Never. Pred njim in tokrat tudi za njim pa je organizator na izziv odra štirke povabil dve relativno mladi domači zasedbi, najprej zanimiv dvojec Ontervjabbit in potem, po headlinerjevem „setu“ še Your Gay Thoughts, avdiovizualni kolektiv dveh fantov in dekleta.

Kot rečeno, sta prva oder dvorane kluba zasedla Ontervjabbit, dvojec, ki ga sestavljata Neven M. Agalma, ki svoj muzikalni output predstavlja tudi pod imenom Dodecahedragraph, ter Domen Učakar, sicer član zasedbe Icarus Down. Simultano z dvigom vrat in vhodom radovedne množice sta skozi potentno ozvočenje takoj zvalila masivno plastovit pregib barvitega drona, belega šuma in temnega sub-basa. Njun nastop je minil kot relativno nedefiniran noiserski izliv, saj je z visoko glasnostjo v zvočno homogeni tvarini iskal izrazite ritmične elemente. Težko bi denimo bilo reči, da sta nam ponudila konkretne bas linije, bolj sta skozi svoj setup lansirala trušče sub frekvenc, ki so zagrabile prostor in se dale čutiti. Prav tako so ritmični elementi variirali med bolj čistimi sestavljenimi biti in zamazanimi ritmiziranji efekt mašin ter drugih pripomočkov. Njun izraz deluje kot konkretno usmerjen v to vmesje, vmesje med zvočnim udarom basa in bas linijo, ali vmesje med ritmičnim vzorcem in ritmizirano gmoto. Najlažje tu je, morda nepravično - vleči vzporednice k izvajalcem, kot sta Fuck Buttons, zasedbi, ki svoj zvok prav tako utemeljuje nekje med lo-fi estetiko in bolj izčiščenimi elementi zvočnosti. Skozi to primerjavo lahko pogled namreč usmerimo k živemu zvoku. Gotovo najzanimivejši element celotnega večera je bil slišati live-acte/žive izvedbe. In recimo skozi primerjavo uvodnega domačega dvojca z omenjenimi bristolskimi prvaki – lahko rečemo, da bi nadaljnja razvojna pot Ontervjabbit lahko najprej vodila k poglobljenemu soočenju z zelo dobrim ozvočenjem, kakršno je tisto v Štirki in našla definicijo brez žrtvovanja hreščečih korenin, saj Ontervjabbit strukturno in dinamično znotraj noiserskega mindseta vsekakor ponujata veliko.

Lepo programsko zaokroženje včerajšnjega večera se pravzaprav kaže ravno skozi takšno problematiko. Oneothrix Point Never je bil tisti, od katerega smo zares upravičeno lahko pričakovali vzoren primer izčiščene, preudarjene in konkretno zaključene zvočnosti. Brooklynčan, ki zdaj že nekaj let predstavlja eno temeljnih točk lomov sodobnih sredinskih glasb, nam je predstavil svoj tipičen live set. Njegov izraz se lomi skozi vplive in zvočne realnosti današnjih priljudnih glasbenih smernic. Pravzaprav ni nikjer. Dinamično se kaže v prehodnosti, v prehodnosti iz enega v drugo, v ambientalni celoti, ki vseskozi ponuja nove in nove deviantne vhode in izhode. Zanimiv je njegov nastop v plesnem klubu. Njegova glasba vseskozi - ali skozi konkretne semple ali skozi ritmične gradnje - koketira s plesnejšimi elementi, ki v klubu K4 še toliko bolj opomnijo na klubsko elektroniko. Vendar nikoli ne nastopi klubski moment. Tudi, če bi pogled usmerili z druge smeri, če bi začeli skozi razpadajočo dinamiko ambientalne glasbe, bi lahko rekli, da je Oneothrix Point Never v tem kontekstu dokaj radikalen umetnik. Celo njegov živ nastop, ki se daje videti predvsem kot človek za računalnikom, je radikalen princip živega nastopanja znotraj sredinskih kontekstov. Sprožal je različno dolge kose avdija iz temu primernega programskega orodja in tega nikoli ni poskušal prikazati kot zabavljaško prakso. Pritiskal je gumbe, kot temu pritiče. Seveda se nekoliko nastopaška nota pri njem lahko išče drugje. Verjetno najbolj v stalnem presenečanju s skoki med elementi, njegov patos leži nekje na meji prekomernosti, zakompliciranosti. Vendar pa je bilo včeraj v Štirki vseeno čutiti kreativni zagon, ki ga vodi in izdelan kos, ki nam ga je predstavil. Igral je komade s plošč ter kak bonus, vse pa je prilagajal skozi dinamične zmožnosti trigganja in efektov. Včasih je bil originalom bližje, včasih jih je prilagajal bolj. To bi lahko bil trik njegovega zvočenja in zanimivost njegovega živega nastopa. S ponujenim smo lahko bili zadovoljni.

Večer pa se je zaključil nenavadno s postskupino, z Your Gay Thoughts. Razumeti njihov nastop za headlinerjem nam daje marsikakšen vpogled v realnosti koncertne scene, vendar je včeraj publika vzorno ostala v večjem številu tudi za njihov nastop, čemur gre pohvala, ki pa ne gre tudi tukajšnjem recenzentu, ki nastopa ni spremljal v celoti. Kritiško uho - pa naj bo še tako v zanimanju za dobrimi izpeljavami novih odrskih in muzikalnih rešitev - mora nekje postaviti meje. Te meje so bile tokrat okusu presežene in ta recenzent v nastopu skupine, kot je Your Gay Thoughts, ne more zares uživati. Gre za prakso živega nastopa. Vendar je bilo jasno, da je takoj v uvodu koncerta nastopilo nekaj tehničnih težav, ki so okrnile naravo podane muzike ter tudi, da Your Gay Thoughts kar zadevajo neke momente današnjih urbanih godb, tako da je bilo logično navdušenje ali vsaj zadovoljstvo domače publike očitno. Všečna in posrečena je tudi njihova pojava, njihova rešitev z vizualijami in rožno okrasje.

V K4 smo tako včeraj doživeli zanimiv in zaokrožen koncertni dogodek, ki je bil tudi glasbeno pomenljiv. Tako si upamo upati tudi na nadaljevanje.