Osmo življenje mačjih šansonov

(slika je spominski kolaž, ne lastimo si nobenih pravic)

Lutkovno Gledališče Ljubljana - Oder pod zvezdami, 1. 10. 2016

V soboto zvečer smo v starem mestnem jedru v Ljubljani lahko zasledili mnogo urejenih meščanov, nestrpno postopajočih v vrsti za dvigalo Lutkovnega gledališča, ki se vzpenja do Odra pod zvezdami. Slavnostni večer je bil namenjen otvoritvi programske sezone teh pravljičnih prostorov, na njem pa je z gosti nastopila eminenca slovenske umetnosti, pisateljica otroških zgodb in prvakinja nabritega jezika, Svetlana Makarovič. Poleg tega je bil njen koncert del v znamenju jubilejev povezanih z njeno dobro znano pravljico, Sapramiško. Lutkovno gledališče bo v mesecu oktobru namenilo še mnogo večerov tej otroški zgodbi, ki je v teh prostorih od leta 1986 doživela že več kot 1751 ponovitev, ta praznični mesec pa je otvorila avtorica sama s svojimi starimi šansoni in priredbami ljudskih pesmi.

Pa naj se takoj popravimo, ker starega ne enačimo z neaktualnim. Pred pol leta je v intervjuju za Radio Študent Svetlana sama ugotavljala, kako aktualna ostaja njena poezija. Tudi v soboto smo večino časa obiskovalci lahko ugotavljali prav to – kako se motivi povezujejo, čeprav so se v najmanj dveh desetletjih prilepili na druge "ljudi". Skladba Slinar je bila v devetdesetih dokaj direktna kritika kariernega snubača, v soboto pa je s to skladbo nagovorila in opomnila na našega prelepega predsednika države. Tudi s skladbo Teci, punčka je pokazala sredinca Zavodu Božji otroci in v podobni maniri še Donaldu Trumpu, bogatim konservativnim gospem, slovenski migrantski politiki in še marsikdo se je znašel na zatožni klopi.

Obiskovalcem nam je na obrazih pisalo, da nismo prišli poslušat neke vrhunske Svetlanine izvedbe del – čeprav to konec koncev ni bilo izvzeto –, temveč so prišli počastiti njen premik iz Doma upokojencev v Trnovem in ponovno javno izrekanje modrih naukov. In to kakšno izrekanje – koncert je bil dolg kar 3 ure, v katerih je bilo zapetih vsaj 30 pesmi iz repertoarja štirih albumov, ki so bili nedavno izdani tudi pri založbi Sanje pod skupnim imenom Šansoni. V grobem je bil večer razdeljen na dva dela, pri čemer je bila prva polovica skladb izvedena v bolj umirjenem vzdušju (katerimi so otroci zaspali), medtem ko je bil drugi del zastavljen precej živahneje, z mnogimi igralskimi in humorističnimi inserti.

V razprodani dvorani se je v prvi uri in pol občinstvo počasi spoznavalo z nastopajočimi. Pevke so se menjavale s praktično vsako skladbo, med katerimi pa so (vsaj v tem delu) najbolj zablesteli ravno Svetlanini gosti in njihove priredbe. Recenzentu se je v spomin vtisnila izvedba skladbe Krizanteme, ko so godala zvenela v dolgih, vznesenih tonih in ko so sklonjenemu Jožetu Šaleju prsti kar plesali po melodijah, medtem ko je Višnja Fičor odpela pravo šansonsko arijo. Poleg še kakšne kvalitetne priredbe smo bili v tem delu obiskovalci deležni ponovitve značilnih motivov – skladba Ikebana je zvenela še bolj zagrenjeno, vmes je predstavo zmotil Iztok Mlakar z lutko Sapramiške, ki je zbistrila otroke, za konec prvega dela pa se je nad občinstvo nenazadnje vzdignila tudi rdeča zvezda.

Po oddihu se je začel tisti nepričakovani del predstave, ko so se skladbe počasi začele skrivati za igralskimi osebnostmi, ki so jih izvajale. Janja Majzelj iz Mladinskega gledališča si je dala duška na zapeljivem tangu skladbe Guiliana, med zapomnljivejšimi pa sta bili še skladbi Agata in Primož, ki ju je v tem delu odpel Ivan Peternelj. Ti sta celotnemu komornemu vzdušju dodali nekaj folklorne poskočnosti in domojebske note, ki ni zahtevala natančnega poslušanja besedil. Verjemite, slabe tri ure sedečega spremljanja besedil tudi utrudi poslušalčevo pozornost – manjkali so kakšni golo instrumentalni deli. Tako so Nino de Gleria na kontrabasu, bobnar in klarinetist Blaž Celarec in violinistka Jelena Ždrale izpadli bolj kot ne spremljevalci v senci vokalistov in vokalistk, ki so na koncu občinstvo prevzeli še s svojimi na pol improviziranimi skeči. Ljerka Belak in Svetlana sta delovali, kot da sta na prijateljskem sprehodu, Tilen Artač pa je izvedel še razvedrilno točko, v kateri se je na odru prikazal kot Svetlanina dvojnica in ponovno odpel Mačje oči.

Ob koncu tega razprodanega večera je 300 obiskovalcev prispevalo k še daljši vrsti za dvigalo kot ob prihodu, saj so hitro pohiteli domov, večina verjetno utrujena od izpostavljenosti Svetlaninim pogledom, ki so med izvedbami skladb kar prebadali telesa med publiko. Kot da bi želela, da se nekaj v nas ožigosa. Na koncu so res manjkali samo še cigareti.