osmo/za: FriForma

osmo/za: FriForma

Recenzija dogodka
19. 10. 2020 - 14.00

osmo/za, Ljubljana, 14. 10. 2020

 

V osmem nadstropju stolpnice Avtotehne na Slovenski cesti se je v sredo odvil koncert v organizaciji KUD Mreže. Nastopili so štirje glasbeniki: Zlatko Baracskai, Jaka Berger, Urška Preis in Boris Janje. Projekt znotraj cikla FriForma je bil zastavljen s ciljem, da se gostujoči umetnik, torej Zlatko, poveže z lokalnimi in s tem prinese delček svojega v ozke koncentrične kroge domače svobodno improvizirane eksperimentalne glasbene scene ter seveda od nje tudi kaj odnese. Baracskaijevemu tritedenskemu bivanju v Ljubljani bi lahko rekli kar ustvarjalna izmenjava, ker je izvedel tako delavnico kot tudi celosten projekt v podpori Zavoda Atol in Društva Ljudmila, finančno pa je koncert podprlo Ministrstvo za kulturo. Jejte, dokler lahko, vsaj dokler se takšni kulturi še namenja denar.

V mali črni dvorani so se kopičili zanimivi elementi. Razstavljene so bile fotografije, po prostoru pa so bili postavljeni tako glasbeni inštrumenti kot avdio-video oprema. Ker je s pomočjo multimedijske umetnice Stelle Ivšek potekal tudi spletni prenos v živo, je bila postavitev z izvedbenega vidika natančno premišljena. Zato je bilo toliko bolj čudno, da je otvoritev z vidika poslušalcev stekla bolj neuspešno, kot bi si celo prostodušni Baracskai, ki je zimproviziral uvodni govor, upal priznati. Ko je led neuspešno prebijal s fotografijami majhnih predmetov, ki jih nismo niti dobro videli niti dobro razumeli, je vse skupaj izpadlo dokaj dolgočasno. Poslušalec ni dobil niti ene pomembne informacije, ki bi mu pomagala razumeti miselno ozadje projekta, na žalost niti s strani enega izmed organizatorjev, obenem pa zaradi mask ni bilo mogoče razbrati skupinske dinamike – imejte v mislih, da je bilo poslušalcev skoraj toliko kot izvajalcev. Glasbeniki so se na skupni nastop v dvojicah – in to vsak z vsakim – pripravljali 10 dni, zato pustimo uvodne nerodnosti in se posvetimo samemu koncertu.

Prava otvoritev je bil nastop Baracskaija na modularnih sintetizatorjih z Borisom Janjetom na kontrabasu v ospredju. Zaradi hrapavih potegov z lokom in začetnega nelagodja je bilo njuno delo najtežje prebavljivo, a tudi navdušujoče, ko se je po nekaj minutah nenadoma odprl hrupni potencial obeh inštrumentov. Spremljali smo lahko raztegnjeno sintetično zvočno kuliso, polno statike, čeznjo pa so se v disonanci mučile strune kontrabasa. Sledila je naveza dveh izjemno produktivnih domačih glasbenikov, harfistke Urške Preis ali rouge-ah in bobnarja Jaka Bergerja - Brgsa. V primerjavi s prvim duetom sta glasbenika med seboj več neverbalno komunicirala in poskušala ujeti ravnovesje. Impulzivni ritmi in neritmi, ki so se pletli predvsem med činelami, so se z nepredvidljivimi zamiki dopolnjevali s surovim brenkanjem, v vsem pa je bilo prepoznati tudi kanček navihanosti. Spominjalo je na igro ponovi ritem, pri kateri je Preis Bergerja nalašč na videz malce vlekla za nos in obratno. Za odmeven zaključek prvega dela koncerta pa se je na oder vrnil Zlatko – z Jako sta sekala vsak po svojih bobnih. Zelo zanimivo je bilo brneče zvončkljanje činel, po katerih je Berger vlekel vibrator, na koncu pa ga je Baracskai prostaško dopolnil še z zvočnim izsekom iz pornjaka. Kot prva točka s stalnim izrazitim ritmom je navdušila poslušalce, saj se je pozibavala še v dvigalu, ko smo se spuščali na vdihovalno pavzo.

V drugem delu koncerta sta najprej nastopila Berger in Janje z nevpadljivo improvizacijo, ker je šlo pač za ritem sekcijo. Vešča glasbenika z zelo polnim zvokom je bilo sicer zanimivo opazovati, a jima je vsaj za odtenek zmanjkalo mladostne energije. Duet Borisa in Urške, ki je sledil, pa se nas je kljub zelo abstrahiranemu zvoku lahko vsaj malo dotaknil s kakšno zanimivo pasažo, svoje pa so naredili tudi vizualni efekti. Poudarek koncerta je bil na posameznih elementih, kar se je poznalo tako na fotografijah kot v zvoku, ob čemer so se na videoprenosu po posameznih delih inštrumentov prelivale sence. Vse se je vrtelo okrog drobcev, ki so se po svoje zelo skeletno prepletali. Za lep zaključek je Urška Preis komad, ki ga je napisal Zlatko Baracskai, zaigrala solo. Iz razglašene harfe je zvabila več kot doslej, poigravala pa se je z dokaj jasnim vzorcem, ki smo mu lahko sledili tudi poslušalci.

Glede na uvod je bilo ob koncu še bolj čutiti, da je prosto improvizirana glasba namenjena bolj izvajalcem kot občinstvu. Dostikrat samonanašalna in uporniško naslavljajoča specifične strukture resne in intuitivne glasbe pa je še vedno intenzivna tudi za poslušalca, ki ga sama improvizacija, sploh atonalna in aritmična, ne zanima zares. Kot borba s samim sabo bo vedno predmet polemike o svoji vrednosti, ki se nenehno izmika odgovoru, zato ker ... A vse to je odkrivanje tople vode. Kot na fotografijah in v filmu - ki si ga lahko ogledate tudi na YouTubu - do izraza pridejo posamezni elementi, pri čemer zasijeta ustvarjalnost in moč glasbenika, da iz inštrumenta izvleče nekaj neposredno samosvojega. To pa je v duetu toliko težje, zato naj zaključimo z eno najslajših kvalitativnih opazk: poznali so se tedni priprav.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness