Rokia Traoré: Dream Mandé – Bamanan Djourou

Rokia Traoré: Dream Mandé – Bamanan Djourou

Recenzija dogodka
Rokia Traoré (foto: Nada Žgank)
22. 11. 2017 - 14.30

* Na fotografiji Rokia Traoré leta 2008 v Gallusovi dvorani (foto: Nada Žgank)
Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 21. 11. 2017

 

Malijsko pevko Rokio Traoré smo imeli pri nas priložnost prvič slišati že kmalu po izidu njenega prvenca Mouneïssa iz leta 1998, saj je že leto zatem nastopila v Križankah na Drugi godbi. Na ta festival in na isto prizorišče se je nato vrnila leta 2013, enkrat vmes, leta 2008, pa je nastopila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru abonmaja Glasbe sveta. Imeli smo, torej, dobro priložnost spremljati njen razvoj in rast tako v polju skladanja avtorskih pesmi kot piljenja performerstva in vodenja zasedbe. S svojim četrtim gostovanjwm, ko je sinoči znova v okviru Glasb sveta nastopila v največji dvorani osrednje slovenske kulturne ustanove, pa ni predstavila svojega aktualnega, lanskoletnega albuma Né So, marveč je nastopila s posebnim projektom, ki je nastal na glasbenih delavnicah, ki jih pevka vodi v Bamaku v okviru Fundacije Passerelle.

Kot je Traoré povedala v svojem govoru na septembrski Evropski jazz konferenci v Cankarjevem domu, mlajše generacije v Maliju ne le, da slabo poznajo lastno lokalno tradicijo, temveč se je celo sramujejo. Delovanje omenjene fundacije pa je usmerjeno na ozaveščanje mlajših o bogati glasbeni ter širši kulturni zgodovini Malija in temelji na učenju tradicionalnih pesmi. Delavnice so bile posebej namenjene tistim, ki, tako kot Traoré, ne prihajajo iz kaste griotov, torej profesionalnih glasbenikov. Malijska glasbenica je delala s pevkami in pevci ter iz prijavljenih tečajnikov sestavila žensko pevsko skupino, ki jo na nastopih spremlja še grupacija veščih glasbenikov na tradicionalnih glasbilih.

Delček tega prizadevanja za oživljanje dediščine je Traoré sinoči postavila na velik oder Gallusove dvorane, kjer smo lahko prisluhnili projektu Dream Mandé – Bamanan Djourou, ki je, če povzamemo napoved koncerta, »glasbeni del večžanrske trilogije Dream Mandé«. Malijska pevka ni prišla na oder že ob začetku koncerta, ampak je raje že uvod prepustila svojim varovancem, naj pokažejo, kaj znajo. Namesto sprva napovedane šestčlanske ženske vokalne skupine smo slišali petčlansko pevsko zasedbo štirih pevk in pevca. Medtem ko je spremljevalni kvintet zasedel manjši dvignjeni oder na levi, je zborček zasedel desno stran odra, vsak član stoječ ob svojem mikrofonu.

Pevke in pevec so se ves čas nastopa lahno pozibavali in tudi pesmi so bile v počasnem zibajočem se ritmu. Strukturirane v znanem slogu klica in odgovora so nas pesmi navdušile z odmerjeno, rahlo zadržano interpretacijo vokalnih partov, ki so v bogati zvočni sliki s krasnimi harmonijami dajali kontrapunkt živahnejši inštrumentalni spremljavi kore, n'gonija, kalabaša, kitare in bolona. Uvodoma so se članice zbora izmenjavale na vodilnem vokalu ter se tako izkazale tudi kot suverene vodje ceremonije, le sem ter tja pa je bilo vendarle zaznati nekaj sramežljivosti. Čez dobre pol ure je na oder prišla Rokia Traoré, katere prihod je naznanil občuten preskok v dinamiki nastopa. Pevka je s svojim hkrati močnim in nežnim vokalom takoj prestavila v višjo prestavo ter gibko in graciozno vodila bend in vokalno skupino iz komada v komad. Ti so po vrsti nastopal z vse bolj zapletenimi aranžmaji in so bili tudi izvedbeno zahtevni za vse udeležence.

Traoré je suvereno peljala soglasbenike, jih usmerjala ali utišala z znakom roke ali le s pogledom. Večina pesmi tudi v nadaljevanju je še vedno temeljila na klicu in odgovoru, pa na očarljivih vokalnih linijah, ki so jih odlični inštrumentalisti podlagali bodisi z nosilnimi rifi na n'goniju bodisi z razkošno, a spet nekako zadržano, asketsko odmerjeno melodijo na kori ali akustični kitari. Eden viškov nastopa je bila nedvomno pesem, v kateri je Traoré nastopila sama, brez drugih vokalov in z le komaj slišno, precej ogoljeno inštrumentalno spremljavo. V neki drugi pesmi pa je premišljeno prepletla stari francoski šanson z verzi iz pesmi Lady, znane teme Fele Kutija. Poklonila se je tudi leta 2015 preminuli pevki Bako Dagnon, pri kateri se je sama učila tradicionalnih mandinških pesmi.

Bil je pester in zanimiv, zvočno in izvedbeno drzen večer, ki je le tu pa tam zašel v občutek ponavljanja že slišanega. A to ni toliko problem nastopajočih ali še manj pesmi, ki so pač nastale po določenem vzorcu, marveč nas poslušalcev, ki teh pesmi ne poznamo. Projekti, kot je ta predstavljen sinoči, ki ga je Traoré pred navdušeno publiko predstavila s svojimi varovanci, so gotovo korak naprej tako k rušenju stereotipiziranih predstavitev glasb iz oddaljenih krajev, kakor tudi k večjem poznavanju tujih in prek njih gotovo tudi lastnih korenin.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness