Shigeto, Žiga Murko, Borka

Klub K4, 13. 2. 2014

Po lanskoletnem poletnem nastopu v Metliki se je v sklopu evropske turneje Shigeto tokrat predstavil občinstvu v Ljubljani, takisto v organizaciji ekipe Drumwise. Ni odveč omeniti, da je bil kombinatorik IDM-a in hip hopa s svojo zadnjo ploščo No Better Time Than Now uvrščen med 50 najboljših Tolp bumov leta 2013. Pred osrednjim gostiteljem sta za uvod v zanimivo zastavljen večer poskrbela domači prvak beats scene, Borka, ki je v zadnjem obdobju izdatno česal ljubljansko klubovje, in pozavnist ter elektronski producent Žiga Murko. Slednji v kratkem obljublja nov album in v bližnji prihodnosti postreže še s svojo založbo imenovano Inn Kick. Murko s Shigetom deli nastavke njunega ustvarjanja. Oba sta namreč šolana jazz glasbenika, vsak na svojem področju. Ob recenzentovem prihodu v K4 je publika že bila številčno nabrana v štirkinem bazenu in na terasi ob njem. V pričakovanju fanta v tridesetih letih z zavidljivo kilometrino, ki je na odru na njegovi levi že imel vse pripravljeno. Osrednji in udarni del nastopa – njegovi bobni - pa so potrebovali še nekaj dodatnih nastavitev.

Ob začetnem nagovoru zbranih ga je zaslepil soj žarometov, tako je med drugim simpatično navrgel, da nam želi lep večer, čeprav nas pod odrom zaenkrat ne vidi. Začetek je zastavil zelo hipnotično, nekako tako, kot se iz začetne pozicije razvije uvod že omenjenega tretjega albuma, ki je izšel lani v precej turbulentnem obdobju njegovega življenja, ko se je ob številnih nastopih po svetu še preselil nazaj iz New Yorka v domači Detroit. Zvezno je nadgrajeval uvodni del, nabiral plast za plastjo, jih vlekel eno ob drugi v daljše zvočne gmote, vse do točke, ko je publika že vsa navlečena čakala, da se zgodi. Še sam ni več zdržal, mišljeno v pozitivni maniri, da ne bi zajahal baterije svojih bobnov. Tu Shigeto postreže z vso svojo natančnostjo in doslednostjo, »drive« njegovega udrihanja po bobnih je pripravil plavalce v bazenu, da so disciplinirano kravlali v pričakovanju še burnejših izlivov.

Bobni so njegov integralni in udarni del nastopa, spajanje in dinamično prehajanje iz pozicije bobnarja v pozicijo laptop tipkača pa daje performansu svojstveno dimenzijo, za katero je potrebno nemalo zbranosti, da poslušalec iz nje izvleče kar največ, kar ponuja zvočno razgibana in sanjava ter odvodov polna Shigetova produkcija. Številčno občinstvo je z navdušenjem pospremilo njegove tolkalske pasaže, ki so vihrale na osnovi njegove navihane kombinatorike. Tako niti ob osrednjem delu plesišča ni bilo nikogar, ki ga ne bi zazibalo vsaj v kolenih.

Še posebej ne, ker izlivov ni manjkalo in so se lepo prelivali med seboj. S podrobnostmi ni skoparil in jih subtilno napletel v svoj zvočni izraz. Moment nadrobne prelivajoče zasanjanosti je sicer že mogoče koga od slabše plavajočih s tokom Shigetovega bogatega imaginarnega zvočnega sveta, pripravil na misel, da bi večerno četrtkovo trudno telesce posadil na stol in bi iz sedeče pozicije, kot v kakšnem od newyorških jazz klubov, lucidneje sledil mahinacijam izvajalca na odru. A ti miselni impulzi so bili redki, Shigeto s svojo suverenostjo ni dovolil, da mu ne bi sledili. Lok nastopa se je tako elegantno iztegnil v celo besedno napovedanem zadnjem komadu, ki se je potem kratko malo prelevil v daljšo kompozicijo, ta pa je slikovito zaobjela dogajanje pestrega zvočnega večera. Piko na i je na malem floru nato postavil še Borka.