SONICA 2020

Recenzija dogodka
30. 9. 2020 - 14.00

Različne lokacije, Ljubljana, 22.26. 9. 2020

 

Organizatorji letošnje dvanajste edicije festivala Sonica, čigar tema se je glasila Vrt, ki ga preganja raj, so se skladno s tem naslovom in v podobni maniri kot rezidenčni umetniki koncipiranja samega festivala lotili v zatišju. Kot gobe po dežju so se plodovi njihovega ustvarjanja v navidezno naključnih vzorcih, ki so bili namreč razdeljeni v tri sklope, v realnosti manifestirali po raznoraznih kotičkih ljubljanskega in širšega slovenskega prostora. Tako kot mnogi drugi dejavni akterji na področju kulture oziroma umetnosti pa so bili primorani temelje, na katerih so v preteklih letih vsebinsko in formalno gradili ter dopolnjevali svojo vizijo, nekoliko prilagoditi trenutnim preganjalnim silam razmer.

Festival je namreč svoj pričetek napovedal že s preddogodki v avgustu, zato je bil v primerjavi s preteklimi izvedbami razdeljen na več žariščnih točk, in to ne le v prostorskem, temveč tudi v časovnem smislu. Na organizacijski ravni takšna poteza morda ni izpadla ravno najbolj konsistentno, a to vendarle ni bila krivda same organizatorske ekipe, saj je praksa umeščanja zvočno-vizualnih vrtov v raznorazna zavetja, kjer se občestvo lahko sestaja na družbenih seansah, postala nova dejanskost.

Enajsta edicija festivala sodobne elektronske glasbe in tranzitorne umetnosti
 / 6. 10. 2019

Skladno s takšno dejanskostjo je torej tako na ravni posameznika in glede navezave na trenutno pozicijo tovrstnih obrobnih umetniških praks, ki trenutno težko najdejo svoje mesto pod soncem, festival skorajda malce bizarno reflektiral vseprežemajoče trenutno stanje. Kljub temu da jim je na nek način uspelo ohraniti vsebinsko kontinuiteto, o čemer je namreč tekla tudi debata na eni izmed okroglih miz, pa se glede na to, da je Sonica načeloma pretežno mednarodni festival, ki ostaja del platforme SHAPE, ključno odprto vprašanje nanaša na načine ohranjanja stikov s tujimi udeleženci, ki po možnosti niso livestream … Po drugi strani pa so zavoljo nekakšne ujetosti v naš prostor umanjkali aspekti pregovorno naprednejše tujine in posledično so bili domači izvajalci zasluženo deležni več podpore kreativnega prostora.

V okviru festivalskega tedna sta se tako na četrtkov večer predstavila dva domača ustvarjalca elektronske glasbe. Vrt Čolnarne v Tivoliju je s svojim projektom In_Dependences oživel BRGS. Ta nas je zmasiral z zvoki, ki so neulovljivo in svobodno pronicali in usihali skozi po prostoru postavljene zvočnike, s tem pa nas je povezal v nekakšen zvočni ambient. Pravi oddih od Brgsove nekoliko temačne ambientale je povzročil Kleemar z nekoliko bolj plesno usmerjeno, a še vedno zasanjano melodično predstavitvijo svojega albuma No love in modern world, ki ga je dokončal v samoizolaciji in ga tokrat končno lahko razpustil v okolje pod zvezdami, kjer smo se ga izolirani skupaj lahko prvič v živo nadejali tudi obiskovalci ... Petkov večer se je prepletel v svet treh ženskih ustvarjalk. Nastop Clare de Asis je bila recenzentka sicer primorana izpustiti, a duet Maje Osojnik in Irene Tomažin se je skozi instrumentalno in čustveno nabito glasovno interpretacijo prelevil v intimno in umirjeno vzdušje, v katerem ni umanjkalo niti zvoka tišine.

Nekaj posebnega pa je bil gotovo sobotni finale, do katerega je prvič prišlo v Slovenskem mladinskem gledališču, kamor so bili več kot smiselno vkomponirani trije različni, a z nekakšno noto distopije povezani projekti, ki so dobesedno pretresli celotni prostor in nas popolnoma sfokusirane na odrsko dogajanje prilimali na svoja sedišča. Omejitev kapacitete je tokrat predstavljala del samega performansa, saj smo se s pomočjo domišljije preko prostora lahko povezali s postcivilizacijskim časom, ko deluje le še Kutinova in Lechnerjeva avdiovizualna kinetična techno skulptura ROTOR, ki ne glede na to, da nas pogled nanjo zaradi utripajočih stroboskobskih luči kot ljudi skorajda preskenira in izbriše, še vedno slavi pospešek in hitrost kot metaforo človekovega poseganja onkraj svojih naravnih zmožnosti. Dogajanje je sicer za kanček umiril performans Lise Stenberg, ki nas je z ambientalnim dronovskim zvokom redkega analogno-digitalnega hibrida Synthi 100 popeljala na nekakšno potovanje v vulkansko žrelo ali pa v mesto in kri ... Za konec pa je večer v mistično in hkrati domačo ter temačno pripoved s svojo postindustrialno balkansko folklorno godbo pod oboki gledališča zaokrožil beograjčan KIR

Kar je bilo pri sami Sonici v navezavi na zastavljeni izhodiščni koncept morda zanimivo, je to, da smo udeleženci festivala zaradi mnogih lokacij dobili občutek, da gre res za nekoliko bolj segmentirano in na prvi pogled celo okrnjeno verzijo festivala, ki je znotraj našega prostora sicer že ustaljen vsakoletni avdiovizualni dogodek z jasno začrtanim lokom posamičnih dogajanj. Sledeč ideji določene oblike poteka, se je v preteklih edicijah festival namreč orientiral po principu stopnjevanja dogajanj od konferenčnih delov in delavnic, kjer se v tednu med drugim med udeleženci celotedenskega programa pletejo tudi nove vezi, pa do zaključka z malce bolj vikendaško, torej klubsko obarvanim party paketom, ob katerem smo se nahranjeni z novimi znanjem s področja presečišča znanosti in glasbe končno lahko razpacali po plesiščih.

No, skrajni del tega loka tokrat seveda ni bil uresničljiv, a vendar je v luči letošnjega dogajanja ravno ta manko ponudil možnost, da smo se v takšnih okoliščinah obiskovalci umetniških del lahko naužili v bolj kontemplativnem, jesenskem vzdušju, ko sicer ni bilo primernih pogojev, da bi se preko festivalskih dni izoblikoval profil poenotene publike. Zato smo bolj kot ne - in kar pravzaprav ni bilo nujno slabo - ustvarjali dialog sami s sabo, z okoljem, performerji in pa morda ravno s tistim, česar sicer nismo neposredno videli, lahko pa smo čutili navzočnost tistega, kar nam hkrati je in ni manjkalo …

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness